Jedro

Gradnja skednja brez gradbenega dovoljenja na območju kmetijskih in gozdnih površin je po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči dopustna ob pogoju, da leži znotraj 20 metrskega pasu, ki obkroža grajeno območje kmetije, če na grajenem območju kmetije zaradi premajhne razpoložljive površine takšnega objekta ni mogoče postaviti, pa le po predhodno pridobljenem mnenju pristojne kmetijske svetovalne službe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje odločil, da mora tožnik kot investitor nelegalne gradnje takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta – senika v tlorisni izmeri 18,05 m x 10 m, lesenih zunanjih stopnic s podestom v tlorisni izmeri 1,1 m x 10 m in armirane betonske talne plošče v tlorisni izmeri 22 m x 16 m, ki se nahaja ob gozdnem robu v bližini ... potoka izven naselja ..., na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka) in da mora navedeno nelegalno gradnjo odstraniti v roku enega meseca po prejemu te odločbe ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). S 3. točko izreka je odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Če investitor v navedenem roku ne bo opravil naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi, objekt se označi kot nelegalna gradnja, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (3., 4., 5. in 6. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila priložena lokacijska informacija z dne 8. 4. 2005 in da prvostopenjski organ meni, da bi investitor moral za gradnjo navedenega objekta v skladu s 3. členom ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje. V inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da objekt po površini ne ustreza dovoljenim površinam, ne po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik), ne pa Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Pravilnik za skedenj določa maksimalno tlorisno površino 120 m2, dejansko pa je objekt tlorisne površine 180,5 m2, z zunanjimi stopnicami in podestom pa skupaj 191,5 m2. Izveden je v dveh etažah, ker leseni strop razmejuje pritlični in podstrešni prostor objekta. Na obeh straneh strehe so izvedene frčade, kar dokazuje izkoriščenost podstrešja objekta, poleg tega je dostop do mansarde urejen z zunanjimi stopnicami s podestom. Poleg tega Pravilnik v 8. členu določa, da je skedenj možno postaviti le, če leži znotraj 20 m pasu, ki obkroža grajeno območje kmetije. Če pa zaradi premajhne razpoložljive površine takšnega objekta ni mogoče postaviti, se predhodno pridobi mnenje pristojne kmetijsko svetovalne službe. Ob predmetnem objektu v naravi ni nobene kmetije, ker je prvo grajeno območje kmetije v ... vsaj 1 km oddaljeno od lokacije obravnavanega objekta. Za postavitev skednja po Uredbi pa bi si moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt. Tega upravnega dovoljenja pa tožnik nima. Poleg tega obravnavani objekt tudi ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev med nezahtevne objekte, saj ni pritličen, ker streha objekta ni hkrati strop nad prostorom, ker presega višino šestih metrov, poleg tega je iz zunanjega izgleda (frčade na strehi objekta) razvidno, da ne bo služil le za kmetijske namene. Po velikosti in konstrukcijski zasnovi je takšne narave, da ga je mogoče šteti med manj zahtevne objekte, za katere pa je potrebno gradbeno dovoljenje.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Poudarja, da sklicevanje tožnika, da je predmetni objekt gradil v skladu s pogoji, določenimi v lokacijski informaciji, ki jo je pridobil v letu 2005, na zakonitost gradnje nima vpliva. Tožnik je namreč pričel z gradnjo v letu 2010, ko Pravilnik ni več veljal. Meni, da je rok, ki ga je gradbeni inšpektor določil za izvršitev izpodbijane odločbe, ob upoštevanju konstrukcijskih značilnosti predmetnega objekta, primeren.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ponovno navaja, da je izpolnitveni rok po izpodbijani odločbi nerazumno kratek. V tem roku ni možno demontirati lesenih delov, saj je tehnologija ločevanja posameznih konstrukcijskih delov povsem ročno snemanje in razstavljanje, saj je le tako zagotovljena edina možnost koristne ponovne uporabe konstrukcijskih in drugih lesenih delov objekta. Ob strojnem porušenju bi nastala velika in nepopravljiva škoda, kar podrobneje pojasni. Navaja, da je pripravljalna dela pričel opravljati že v letu pridobitve lokacijske informacije, to je v letu 2005. Takrat je zgradil pasovni temelj za skedenj in izvedel zasutje med temelji z gramozom. Gradnja se je potem nadaljevala v letu 2010. Poudarja, da gradi skedenj. Gradnja izpolnjuje vse pogoje iz Pravilnika. Je tlorisne površine 109 m2 in višine 4 m, merjeno od terena, do kapi. Drugi del objekta pa je tlorisnih dimenzij 7,15 m x 10 m in je povsem samostojen dvojni kozolec toplar in ne odprti del senika, kot ga je napačno imenoval inšpekcijski organ. Ima samostojne pasovne temelje gabaritov, ki so bili zgrajeni v letu 2006 za potrebe dvojnega kozolca toplarja in so fizično ločeni od temeljev skednja, grajenih v letu 2005. Izvedeno je bilo nasutje med temelji z gramozom in na nasutju v letu 2005 zabetonirana talna armirana betonska plošča (ab), pasovni temelji in ab so gradnja dvojnega kozolca toplarja tlorisnih izmer 7,15 x 10 m ter fizično ločena od temeljev in talne plošče skednja, prav tako tudi „tretoar“, izveden pod napuščem dvojnega kozolca toplarja. Objekt je samostojen, nima skupnih delov z objektom skednja. Na zaslišanju je podal izjavo samo glede gradnje armirano betonske plošče in lesenega objekta, o ostalih dejstvih pa ne, saj je bil zaveden. Zaslišanje z namenom razjasnitve dejanskega stanja je bilo zato nepopolno. Predlaga, naj naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter postopek vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdil tudi drugostopenjski organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 3. členu ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik sporni objekt zgradil brez gradbenega dovoljenja, sporno je, ali bi ga za zgrajeni objekt potreboval. Presoja tega vprašanja je odvisna od ugotovitve, ali gre v obravnavanem primeru za enostaven objekt ali ne. Tožnik se sklicuje na lokacijsko informacijo, ki je bila izdana v času veljavnosti Pravilnika. Tako so bili v času izdaje lokacijske informacije enostavni objekti opredeljeni v 8. členu Pravilnika, v času izdaje izpodbijane odločbe pa v Uredbi. Eden izmed kriterijev je površina objekta. Toženka pravilno povzema 15. točko prvega odstavka 8. člena Pravilnika, ki je za skedenj določala do 120 m2 tlorisne površine, višine do 4 m, merjeno od terena do kapi, razpon nosilnih delov pa do 3 m in pravilno ugotavlja, da sporni objekt navedene dimenzije presega. Po Uredbi pa so skednji do 150 m2 in višino najvišje točke do 6m uvrščeni med nezahtevne objekte (11. člen Uredbe), za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in ne med enostavne objekte, ki so opredeljeni v 16. členu Uredbe.

Inšpekcijski organ je ugotovil dimenzije objektov, ki jim tožnik ne nasprotuje. Navaja le, da ne gre za en objekt, ampak za dva objekta, od katerih je eden skedenj tlorisne površine 109 m2, višine do 4m, merjeno od terena, do kapi, drug pa je dvojni kozolec- toplar tlorisnih dimenzij 7,15 x 10 m, kar pa je nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi tožnik kaj takega zatrjeval na zaslišanju pred prvostopenjskim upravnim organom, pač pa je navedel, da je objekt po namembnosti skedenj, za spravilo drv in shrambo kmetijskih strojev, po spremembi namembnosti zemljišča pa se bo uporabljal za športnorekreacijsko dejavnost. Poleg tega Pravilnik v 9. točki prvega odstavka 8. člena tlorisno površino pri dvojnem kozolcu omejuje na 60 m2. Tudi če bi šlo res za dva objekta, kar pa iz priloženih upravnih spisov ne izhaja, tlorisna površina dvojnega kozolca, ki jo navaja tožnik, presega dovoljeno površino iz citirane določbe Pravilnika.

V zadevi ni sporno, da gre za v obravnavanem primeru za gradnjo delno na območju drugih kmetijskih površin in delno na območju večnamenskega gozda. Gradnja skednja brez gradbenega dovoljenja na takšnem območju je po 2. točki četrtega odstavka 18. člena Pravilnika dopustna ob pogoju, da leži znotraj 20 metrskega pasu, ki obkroža grajeno območje kmetije, če na grajenem območju kmetije zaradi premajhne razpoložljive površine takšnega objekta ni mogoče postaviti, pa le po predhodno pridobljenem mnenju pristojne kmetijske svetovalne službe. Ker v zadevi ni sporno, da predmetni objekt ne leži znotraj 20 metrskega pasu, ki obkroža grajeno območje kmetije, ampak iz izpodbijane odločbe izhaja, da je najbližje grajeno območje kmetije vsaj 1 km oddaljeno od predmetnega objekta, in ker tožnik tudi ne zatrjuje, da bi razpolagal z mnenjem pristojne kmetijske svetovalne službe, da na grajenem območju kmetije zaradi premajhne razpoložljive površine takšnega objekta ni mogoče postaviti, gradnja predmetnega skednja brez gradbenega dovoljenja ne bi bila dovoljena po Pravilniku, tudi če bi res šlo za dva objekta, in ne za en objekt, kot je ugotovil inšpektor in kot izhaja iz upravnih spisov.

Ker, glede na navedeno, pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni ne po določbah v času izdaje lokacijskega dovoljenja veljavnega Pravilnika, ne po določbah v času izdaje izpodbijane odločbe veljavne Uredbe, niti ni bistveno, ali je tožnik gradnjo spornega objekta dejansko izvedel v letu 2010, kot je navedel v upravnem postopku, ali pa je bila delno izvedena v letu 2005, kot prvič trdi v tožbi. Tudi sicer pa so te navedbe nedovoljena tožbena novota po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi ni navedel, da jih ni imel možnost navajati v postopku pred izdajo akta.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da je bil v izpodbijani odločbi določen prekratek rok za izvršitev odločbe. Sodišče pritrjuje utemeljitvi drugostopenjskega organa, da je ta rok primeren, ob upoštevanju konstrukcijskih značilnosti objekta. Glede na dejstvo, da je bila predmetna tožba vložena več kot enajst mesecev po njeni izdaji, pa je vprašljivo, ali je tožnik v času njene vložitve sploh še izkazoval pravni interes za izpodbijanje enomesečnega roka, ki je že davno pretekel. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker tožnik navaja zgolj tista nova dejstva, ki jih sodišče ne more upoštevati.