Jedro

Zato da ravnanje stranke, ki ga ni mogoče umestiti med nobenega od posebej urejenih institutov OZ, lahko opredelimo kot nemoralno po splošni določbi 3. člena OZ in zato nično po 86. in 88. člena OZ, mora vsebovati jasne negativne opredelilne elemente. Napačna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da sporna določba vsebuje takšne elemente. Tožnik je ob podpisu pogodbe v primeru vrnitve zemljišča denacionalizacijskemu upravičencu pristal na določitev 8 dnevnega odpovednega roka brez povračila vloženega dela in sredstev v pripravo zemljišča (po pogodbi je imel tožnik pravico le pobrati pridelke). Ni dokazal, da bi prvotoženi sklad pri sklepanju pogodbe kakorkoli nemoralno ravnal, zato se ne more naknadno pritoževati, da njegova zaveza ni pravična (volenti non fit inuria.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Reviziji prvega toženca se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi prvega toženca ugodi v celoti in se tožbeni zahtevek zoper njega zavrne.

Tožnik mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 337,82 EUR, drugima dvema tožencema pa revizijske stroške v znesku 371,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženi sklad dne 26. 6. 1995 s tožnikom sklenil zakupno pogodbo za kmetijska zemljišča. Dne 28. 10. 1998 je postala pravnomočna denacionalizacijska odločba, s katero so bile nepremičnine, ki so bile predmet te zakupne pogodbe, v naravi vrnjene denacionalizacijskim upravičencem oziroma zanje skrbniku denacionaliziranega premoženja, tretjemu tožencu. Dne 17. 2. 1999 je prvotoženi Sklad zakupno pogodbo s tožnikom odpovedal in je nepremičnine dal v upravljanje tretjemu tožencu. Dne 15. 3. 1999 pa je tretji toženec za dve leti nepremičnine dal v zakup drugemu tožencu. Tožnik je s tožbo zahteval nerazdelno od vseh treh tožencev plačilo 5.415,01 EUR, kolikor je pred odpovedjo zakupne pogodbe vložil v pripravo zemljišča za sejanje sladkorne pese.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper vse tri tožence ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbama drugega in tretjega toženca in je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zoper njiju zavrnilo. Pritožbi prvega toženca je ugodilo le glede stroškov postopka, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnik in prvi toženec. Tožnik vlaga revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek zoper drugega in tretjega toženca neutemeljen. Poudarja, da je zahtevek zoper prvega toženca uveljavljal na odškodninski podlagi, zoper drugega toženca na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, zoper tretjega toženca pa prav tako na odškodninski podlagi, ker mu s tem, ko je dal zemljišče v zakup drugemu tožencu, ni pustil dokončati ciklusa pridelave sladkorne pese. Meni, da je napačna tudi odločitev sodišča druge stopnje, da med njegovim prikrajšanjem in obogatitvijo drugega toženca ni vzročne zveze. Poudarja, da je ves zaslužek od pridelane pese pridobil drugi toženec ne da bi imel stroške s pripravo zemljišča. Navaja, da je tretji toženec vedel, da mu je bila zakupna pogodba odpovedana ob neprimernem času, pa je vseeno dal zemljišče v zakup drugemu tožencu in s tem soprispeval k nastanku škode. Poudarja, da je tretji toženec tudi vedel, da če ne bi tožnik toliko vložil v zemljišča, drugi toženec ne bi zemljišč vzel v zakup za takšno ceno. Meni, da sta bila tako obogatena tako drugi kot tretji toženec.

4. Prvi toženec pa vlaga revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper njega. Opozarja, da ni podana njegova odškodninska odgovornost, saj je pogodbo odpovedal v skladu s 6. členom pogodbe zaradi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Navaja, da na zemljišču ni bilo nobenih pridelkov, katerih spravilo bi bil toženec dolžan tožniku omogočiti. Opozarja tudi, da je nepravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je šele v pritožbi prvič ugovarjal, da tožnik ni dokazal, da bi od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe pa do odpovedi pogodbe kaj vlagal v zemljišča. Poudarja, da je to ugovarjal že v odgovoru na tožbo z navedbo, da tožnik ni navedel koliko in kdaj je vložil v kakšno nepremičnino. Navaja, da če je kdo odgovoren za povrnitev tožnikovih stroškov, sta to drugi in tretji toženec, ki sta oba poznala razmere, medtem ko on ni v nobenem pogledu obogaten. Prvotoženi sklad poudarja tudi, da gre v tem primeru za navadno sosporništvo, ki lahko obstaja na različnih pravnih podlagah. Poudarja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti, če je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da poleg odškodninske ne more biti podana tudi obogatitvena podlaga.

5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima pravdnima strankama. Drugi in tretji toženec sta odgovorila na obe reviziji. Drugi toženec poudarja, da je pogodbo sklenil glede na stanje, lego in donos zemljišča, kakršno je bilo ob sklenitvi pogodbe, in ni v ničemer obogaten. Poudarja, da nov uporabnik ne more odgovarjati za terjatve prejšnjega. Tretji toženec pa poudarja, da je bil le skrbnik nepremičnin in ni bil obogaten, saj je z njimi le upravljal za lastnike. Poudarja, da ni bilo nobene pravne zaveze, po kateri bi moral zemljišče oddati tožniku. Oba opozarjata, da dejstvo, da sta se drugi toženec in tožnik poznala, ne more biti odločilno za odločanje v zadevi in da ima tožnik zato, ker je imel pogodbo sklenjeno le s prvim tožencem, ta pa je bila odpovedana, lahko kondikcijske zahtevke le proti njemu.

6. Revizija prvega toženca je utemeljena, revizija tožnika pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v 6. členu zakupne pogodbe z dne 26. 6. 1995 zapisali, da je pogodba sklenjena za eno leto in da se v primeru, če se pogodba pisno ne odpove pred iztekom te dobe, avtomatsko podaljša za naslednje sklenitveno obdobje. V petem odstavku 6. člena pa sta pogodbeni stranki določili, da ima zakupodajalec v primeru, če bo moral izročiti v zakup dano zemljišče ali njegov del iz te pogodbe denacionalizacijskemu upravičencu, pravico odpovedati pogodbo v delu, ki se nanaša na vrnjeno zemljišče, z osemdnevnim odpovednim rokom, zakupnik pa ima v tem primeru pravico pospraviti nepobrane pridelke tekočega leta.

8. V obligacijskem pravu velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Prvotoženi sklad je zakupno pogodbo odpovedal v skladu s 6. členom pogodbe. Ravnanje prvotoženega sklada bi bilo nedopustno le, če bi bila navedena določba nična. Udeleženci namreč obligacijskih razmerij ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Po drugem odstavku 114. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ) zakupne pogodbe, ki so bile sklenjene po prej veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 26/73), ostanejo v veljavi, za njihovo prenehanje pa se uporabljajo določbe ZKZ. Tudi ZKZ je v 29. členu določal, da mora doba zakupa ustrezati namenu uporabe zakupnega zemljišča in ne sme biti krajša kot deset let, vendar je nato v tretjem odstavku določal, da se lahko da kmetijsko zemljišče v zakup tudi za krajši čas, med drugim tudi v primerih, ko je vložena zahteva za vrnitev nepremičnine v naravi po določbah Zakona o denacionalizaciji in Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti. Sporni 6. člen pogodbe torej ne nasprotuje določbam ZKZ.

9. Moralna načela je že sam zakonodajalec pri urejanju obligacijskih razmerij upošteval tako, da je v OZ izrecno opredelil in sankcioniral določena nemoralna ravnanja, na primer čezmerno prikrajšanje in oderuško pogodbo. Zato da ravnanje stranke, ki ga ni mogoče umestiti med nobenega od posebej urejenih institutov OZ, lahko opredelimo kot nemoralno po splošni določbi 3. člena OZ in zato nično po 86. in 88. člena OZ, mora vsebovati jasne negativne opredelilne elemente. Napačna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da sporna določba vsebuje takšne elemente. Tožnik je ob podpisu pogodbe v primeru vrnitve zemljišča denacionalizacijskemu upravičencu pristal na določitev 8 dnevnega odpovednega roka brez povračila vloženega dela in sredstev v pripravo zemljišča (po pogodbi je imel tožnik pravico le pobrati pridelke). Ni dokazal, da bi prvotoženi sklad pri sklepanju pogodbe kakorkoli nemoralno ravnal, zato se ne more naknadno pritoževati, da njegova zaveza ni pravična (volenti non fit inuria)(1).

10. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je materialnopravno zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bilo ravnanje prvotoženega sklada nedopustno. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj ZPP) reviziji ugodilo in je izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi prvotoženega Sklada ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženi Sklad zavrnilo.

11. Tožnik je uveljavljal zahtevek zoper tretjega toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja na podlagi določb o odškodninski odgovornosti. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno navedlo, da bi tretji toženec zaradi neskrbnega ravnanja pri upravljanju premoženja lahko odškodninsko odgovarjal le dedičem denacionaliziranega premoženja. Sodišče druge stopnje je navedlo tudi, da tožnik ni dokazal, da bi napram njemu tretji toženec ravnal nedopustno. Tožnik v reviziji navaja, da je nedopustnost ravnanja tretjega toženca v tem, da je vedel, da je bila tožniku zakupna pogodba odpovedana ob neprimernem času, pa je vseeno dal zemljišče v zakup drugemu tožencu in s tem soprispeval k nastanku škode. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da navedena dejstva ne morejo utemeljevati odškodninske odgovornosti tretjega toženca. Tožnik je v reviziji navedel tudi, da je tretji toženec vedel, da če ne bi tožnik toliko vložil v zemljišča, drugi toženec ne bi plačal tako visoke zakupnine in da sta zato obogatena oba. Tretji toženec kot skrbnik denacionaliziranega premoženja ni upravičen do zakupnine ampak so to dediči denacionalizacijskega upravičenca, zato tudi obogatitve iz tega naslova na njegovi strani ne more biti.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da zoper drugega toženca zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnik ni nikdar zatrjeval, da je toženec glede na stanje zemljišča plačal prenizko zakupnino in je zato obogaten. Nasprotno, v reviziji je sam nevedel, da če ne bi on sam pred odpovedjo pogodbe toliko vložil v zemljišča, toženec ne bi zemljišč vzel v zakup za takšno ceno. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tudi proti drugemu tožencu zahtevek ne more biti utemeljen.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, ki jih tožnik navaja v reviziji niso podani, zato je njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencem povrniti njihove stroške revizijskega postopka. Prvemu tožencu mora povrniti stroške revizije v skupnem znesku 337,82 EUR (600 točk po 0,46 EUR, 2 % za poštne storitve in 20 % DDV). Drugemu in tretjemu tožencu pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo v enakem znesku kot prvemu tožencu le še z 10 % povišanjem za zastopanje dveh strank, skupaj torej 371,60 EUR.

Op. št. (1): S. Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ ULRS, Ljubljana 1978, str. 10.