Jedro

Znesek zamudnih obresti, dospelih do trenutka, na katerega se nanaša pravnomočnost (ne pa do trenutka nastopa pravnomočnosti) izvršilnega naslova (dajatvene sodbe), predstavlja terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo v smislu prvega odstavka 379. člena ZOR (judikatna terjatev). Zamudne obresti, ki dospejo po tem, predstavljajo občasno terjatev v smislu drugega odstavka 379. člena ZOR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne tudi glede plačila zamudnih obresti od zneska 3.964,28 eurov za čas od 4. 10. 1993 do 7. 2. 1996.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zaradi zastaranja delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 950.000,00 SIT za čas od 4. 10. 1993 do 29. 5. 2001 (tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo), sklep v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

2. Zoper drugostopenjski sklep vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, s katerim je bil predlog za izvršbo za zamudne obresti zavrnjen za čas od 4. 10. 1993 do 2. 12. 1997, in glede odločitve o stroških upnika in dolžnika. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Upnik je dne 29. 5. 2004 vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika. Podlaga za izvršbo je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, v kateri je to naložilo dolžniku plačilo 950.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dne 4. 10. 1993 do plačila. Sodba je bila izdana 7. 2. 1996 in je postala pravnomočna 2. 12. 1997. B

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva

5. Državno tožilstvo uveljavlja, da sta obe sodišči nepravilno uporabili določbo drugega odstavka 379. člena ZOR, nista pa uporabili določbe prvega odstavka 379. člena ZOR v povezavi s prvim odstavkom 372. člena ZOR. Očitana zmotna uporaba materialnega prava naj bi temeljila na napačnem stališču, da je glede zamudnih obresti, ki so prisojene s pravnomočno sodbo, odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini: to naj bi ne veljalo za tisti del obresti, ki so se natekle in so tudi zapadle do pravnomočnosti sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov.

C

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Pritožbeno sodišče opira odločitev v izpodbijanem sklepu na nosilni razlog, da je z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo) o zamudnih obrestih odločeno le po temelju. Trenutek plačila vnaprej ni znan oziroma določen, zato naj bi o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti še ne moglo biti pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje takšni razlagi prvega odstavka 379. člena ZOR, da je s pravnomočno sodbo terjatev „ugotovljena“, če je o njej odločeno tako po temelju kot po višini. Vendar zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je napačno stališče, da glede nobenega dela zamudnih obresti, ki so prisojene s sodbo, ni bilo odločeno o njihovi višini. Tožilstvo pravilno ugotavlja, da je del obresti, zajet z izrekom pravnomočne sodbe, „ugotovljen – točneje: izračunljiv - tudi po višini“, saj je v izreku sodbe opredeljen tako znesek obrestovane terjatve kot datum, od katerega obresti tečejo, in obrestna mera (zakonske zamudne obresti). Za določitev razmerja med določbo prvega in drugega odstavka 379. člena ZOR še pomembnejša pa je ugotovitev, ali so te obresti tudi zapadle in ali so zajete v dajatvenem izreku. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču tožilstva, da dajatveni del izreka zajema tudi del obresti, ki so dotlej (kaj je mišljeno s tem „dotlej“, glej v nadaljevanju) zapadle.

7. Drugi odstavek 379. člena ZOR, ki sta ga uporabili sodišči, izrecno govori o občasnih terjatvah, ki (izvirajo iz takšnih odločb in) zapadejo v bodoče. Trenutek, od katerega začne teči to časovno obdobje („v bodoče“) lahko določimo le, če povežemo določbo drugega odstavka, ki govori o občasnih terjatvah, ki izvirajo iz takšnih odločb, z določbo prvega odstavka, ki govori o pravnomočnih odločbah. Kot terjatve, ki zapadejo v bodoče, je zato treba šteti tiste občasne terjatve, ki zapadejo po času, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova.

8. Tožilstvo za presojo, kateri del terjatve iz naslova zamudnih obresti je bil ugotovljen kot zapadel in je zajet z izrekom v izvršilnem naslovu, ponuja dan, ko je sodba postala pravnomočna. S tem dnem naj bi bila določena (točneje določljiva) višina dospelega dela obrestne terjatve, ki je zajeta v dajatvenem izreku. Takšno stališče ni pravilno, saj ne loči vprašanja, kdaj je sodba postala pravnomočna, od vprašanja trenutka, na katerega se nanaša pravnomočnost. V točki 7 je razloženo, da za rešitev problema, kateri del obrestne terjatve je bil s sodbo, ki je izvršilni naslov, ugotovljen v smislu prvega odstavka 379. člena ZOR, ni odločilno, kdaj je sodba postala pravnomočna, pač pa, na kateri čas se nanaša njena pravnomočnost. To pa je dan zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe. Pravilen je zato sklep, da tudi znesek obresti, dospelih do trenutka, na katerega se nanaša pravnomočnost (ne pa do trenutka nastopa pravnomočnosti) izvršilnega naslova (dajatvene sodbe), predstavlja terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo v smislu prvega odstavka 379. člena ZOR (judikatna terjatev). Vse takšne terjatve, četudi zakon sicer za njih določa krajši zastaralni rok, po navedeni zakonski določbi zastarajo v desetih letih.

9. Določbo drugega odstavka 379. člena v povezavi s 372. členom ZOR o triletnem zastaralnem roku sta zato sodišči uporabili pravilno le v delu, v katerem sta sklep o izvršbi razveljavili in zavrnili predlog za izvršbo za zamudne obresti, ki so zapadle po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost izvršilnega naslova (od 7. 2. 1996) do 29. 5. 2001, ne pa tudi v delu, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo (obresti od začetka teka 4. 10. 1993 do časa, ki ga je sodišče lahko upoštevalo ob izdaji kondemnatorne sodbe 7. 2. 1996).

10. V tej zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo drugače. S sklepom II Cpg 1088/2005 z dne 18. 1. 2006 je zavrnilo ugovor zaradi zastaranja v celoti: celotno terjatev iz naslova zamudnih obresti od 2. 10. 1993 dalje je štelo za judikatno terjatev. Dolžnik je takšno odločitev uspešno izpodbijal z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je sklep razveljavilo, češ da krši pravico iz 22. člena Ustave. Ne da bi navedlo prepričljive razloge, naj bi namreč pritožbeno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ta naj bi temeljila na sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 49/2001. Vrhovno sodišče je presodilo argumente navedenega sklepa in ugotovilo, da se tam ni izostrilo vprašanje, ki je predmet obravnave v tej zadevi. V zadevi II Ips 49/2001 je celotna prisojena terjatev iz naslova zamudnih obresti zapad(a)la v času po izdaji izvršilnega naslova (upoštevaje razlago v tem sklepu torej „v bodoče“). Izvršilni naslov (sklep Delovnega sodišča v Kopru Pd 216/95) je bil izdan 7. 2. 1996, v njem pa je bilo odločeno, da tožniku pripadajo zamudne obresti od 8. 2. 1996 dalje. Razlogi, ki so v zadevi II Ips 49/2001 narekovali uporabo drugega odstavka 379. člena ZOR, v tej zadevi glede dela terjatve, v katerem je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, niso podani. Zato ta odločitev ne odstopa od ustaljene sodne prakse, ampak jo samo dopolnjuje glede specifičnega vprašanja, o katerem sodne prakse še ni.

11. Glede na vse povedano je Vrhovno sodišče po določbi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi z določbo 15. člena ZIZ izpodbijani sklep spremenilo.

12. Glede na to, da končni izid ugovornega postopka še vedno predstavlja delen uspeh za vsako stranko, v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti pa jima niso nastali posebni stroški, sodišče ni posegalo v odločitve sodišč prve in druge stopnje o stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP).