Jedro

Ker gre za zakonsko domnevo je na dolžnici trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je davčnemu organu dala resnične, pravilne in popolne podatke in kateri podatki so to bili (za razliko od tistih, ki izhajajo iz davčne odločbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožila dolžnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ter je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zoper odpust obveznosti zavrne, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil. Navaja, da je izpodbijani sklep vsebinsko pravilen, zato naj sodišče pritožbo zavrže oziroma zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba, enako kot že v postopku na prvi stopnji, trdi, da upravitelj v svojem ugovoru proti odpustu obveznosti ni konkretizirano zatrjeval, da je dolžnica dala neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zato naj se dolžnica ne bi mogla ubraniti in konkretizirano izkazovati, da do zlorabe pravice do odpusta obveznosti ni prišlo. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sledilo pavšalnemu ugovoru, je bila dolžnici s tem po stališču pritožbe kršena pravica do obrambe in izjave.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri tem pa odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju s tako opisanim namenom odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja se tisti, ki vlaga ugovor proti odpustu obveznosti lahko opre na najbolj tipične položaje zlorabe pravice do odpusta obveznosti (nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika), ki so kot izpodbojna domneva določeni v četrtem odstavku spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (med drugim), če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 eurov (1. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP) oziroma če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7. Upravitelj je v svojem ugovoru zoper odpust obveznosti (PD 30) navedel, da mu je bila 7. 4. 2021 vročena odločba o ponovni odmeri dohodnine dolžnici za leto 2018 v višini 202.472,19 EUR (ugovoru je priložil odločbo Finančne uprave Republike Slovenije - FURS št. DT 10 01 000-2 z dne 30. 3. 2021) in da je bila podlaga za ta (nov) obračun davčni inšpekcijski postopek, kakor izhaja tudi iz obrazložitve (priložene) davčne odločbe. Na naroku za obravnavano ugovora proti odpustu obveznosti, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo dne 13. 5. 2021 (zapisnik PD 47) je upravitelj dodatno navedel, da se davščine primarno in redno odmerijo na podlagi samoobdavčitve oziroma tako, da davčni zavezanec sam predloži konkretne podatke za nastop davčne obveznosti in če je FURS izdal davčno inšpekcijsko odločbo to pomeni, da so bili predloženi napačni podatki. Nadalje je upravitelj v ugovoru zoper odpust obveznosti navedel tudi, da je dolžnica pred plačilom za nepremičnine, večino svojih nepremičnin prenesla na družbo S. d. o. o. na podlagi Prodajne pogodbe,1 ki nima roka plačila kupnine, da je dolžnica ob podpisu te pogodbe vedela, da je insolventna, saj je bila pogodba podpisana nekaj mesecev pred vložitvijo predloga za osebni stečaj2 in že v času, ko je dolžnica vedela, da jo FURS terja za dohodnino zaradi prikritega izplačila dohodkov, dolžnica pa je tudi vedela, da kupnina verjetno nikoli ne bo plačana, saj so bile nepremičnine in oprema večje vrednosti prenesene na družbo njenega partnerja brez ekonomske protivrednosti, ki bi bila realizirana in mimo poslovnih običajev, ki veljajo ob prodaji nepremičnin. Na naroku dne 13. 5. 2021 (zapisnik PD 47) je upravitelj v zvezi s prodajo nepremičnin dodatno navedel še, da je bila pogodba škodljiva za stečajno maso in da je z njo izkazan namen zlorabe oziroma oškodovanja stečajne mase, še posebej, ker je bil kupec življenjski partner dolžnice in gre za posel med povezanimi osebami.

8. Sodišče prve stopnje je glede na tako podano trditveno (in dokazno) podlago pravilno sledilo upraviteljevim navedbam in odločilo, da obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Tako je pravilno ugotovilo, da je FURS potem, ko je odločba o odmeri dohodnine dolžnici za leto 2018 že postala dokončna, izvedela za nova dejstva in da je po izvedenem davčnem inšpekcijskem postopku in nato obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2018 dne 30. 3. 2021 stečajni dolžnici kot davčni zavezanki izdalo novo odločbo o odmeri dohodnine za leto 2018 v višini 202.472,19 EUR, tako da mora dolžnica dodatno plačati 95.585,80 EUR dohodnine za leto 2018 (ostalo je bilo plačano med letom z akontacijami dohodnine, dolžnici pa je bilo tudi vrnjenih 565,46 EUR). Vse navedeno je trdil in dokazal upravitelj v okviru svojega ugovora proti odpustu obveznosti. Situacija tako ni primerljiva z okoliščinami, na katere je svojo odločitev oprlo sodišče ob odločanju v zadevi Cst 720/2017, v kateri upravitelj dejansko ni podal trditev, da bi sodišče lahko ugotavljalo relevantno dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa je povsem mogoče na podlagi trditev in dokazov upravitelja ugotoviti konkretni dejanski stan spornega primera (življenjski primer) in ga v skladu s pravnim silogizmom subsumirati pod ustrezno abstraktno pravno normo. Nesporno je bil dolžnici s strani FURS naknadno odmerjen davek v znesku, ki presega 4.000,00 EUR, slednje izhaja tudi iz ugovoru priložene odločbe FURS št. DT 10 01 000-2 z dne 30. 3. 2021, na katero se je upravitelj skliceval in tudi pravilno trdil, da glede na to, da mora davčni zavezanec v davčnem postopku sam predložiti konkretne podatke za nastop davčne obveznosti, lahko ob dejstvu, da je FURS izdal davčno inšpekcijsko odločbo nastopi le sklepanje, da so bili davčnemu organu s strani davčnega zavezanca predloženi napačni (oziroma tudi nepopolni, nepravilni in neresnični) podatki. Iz davčne odločbe z dne 30. 3. 2021, ki je bila dolžnici znana, izhaja namreč dejstvo, da je bila izdana zato, ker v davčno osnovo ob izdaji prve davčne odločbe v letu 2019 (gre za odmero dohodnine za leto 2018) ni bil vštet dohodek v višini 423.245,00 EUR, za katerega je davčni organ izvedel šele v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Dolžnica v tem postopku ne poda nobenih konkretnih trditev zakaj naj taka odločba ne bi bila pravilna, trdi le, da bi zoper njo moral upravitelj vložiti pritožbo.3 Ker gre za zakonsko domnevo je na dolžnici trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je davčnemu organu dala resnične, pravilne in popolne podatke in kateri podatki so to bili (za razliko od tistih, ki izhajajo iz davčne odločbe). Dolžnica nič od navedenega ni storila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je podan zakonski dejanski stan zlorabe pravice do odpusta obveznosti v skladu z določbo po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru podan tudi po presoji pritožbenega sodišča. 9. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na ugovorni razlog po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, in sicer, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zvezi s sklenitvijo Prodajne pogodbe z dne 19. 10. 2020 dolžnica ni uspela izpodbiti domneve, da je šlo pri tem pravnem poslu dejansko za neodplačno razpolaganje v času dveh mesecev pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da čeprav je bilo v Prodajni pogodbi dogovorjeno, da se bo kupnina poračunala z že zapadlim dolgom, ki ga ima dolžnica do kupca tj. podjetja S. (zadnji odstavek tretje točke Prodajne pogodbe), dolžnica ob trditvah upravitelja, da je šlo za odtujitev nepremičnin brez ekonomske protivrednosti, z ničemer ni izkazala, kateri so bili tisti njeni dolgovi, ki so se pobotali s tako dogovorjeno kupnino. Le s tem bi dolžnica izkazala enako vrednost medsebojnih dajatev po Prodajni pogodbi. Dejstvo, da so nepremičnine v zemljiški knjigi še vedno vpisane na dolžnico, na neodplačnost razpolaganja pri tem nima nobenega vpliva. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje pritožbe, da ni šlo za neodplačno razpolaganje, ker so nepremičnine obremenjene s hipotekami. Slednje predstavlja pritožbene novote, saj tega dolžnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Poleg tega pa so te trditve dolžnica povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj ni navedla niti višine terjatev, zavarovanih s hipotekami, da bi sodišče lahko presodilo ali drži, da so terjatve upnikov višje od vrednosti nepremičnin. Poleg tega se dolžnica v postopku na prvi stopnji tudi ni sklicevala na navedbe, podane v izjavi o premoženjskem stanju, saj je v tem delu ugovoru upravitelja nasprotovala le iz razloga, da ugovorni razlog ni podan, ker upravitelj Prodajne pogodbe ni izpodbijal v skladu z določbami o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika (271. člen in nadaljnji ZFPPIPP), zato tudi te trditve predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Gre za Prodajno pogodbo, ki sta jo v obliki notarskega zapisa SV .../2020 pred notarko D. H. dne 19. 10. 2020 sklenila dolžnica in družba S. d. o. o., ki jo je zastopal I. S., partner dolžnice, in jo je kot dokaz št. 13 svojemu predlogu za začetek postopka osebnega stečaja (PD 1) v spis vložila dolžnica sama. 2 Iz podatkov spisa izhaja, da je dolžnica predlog za osebni stečaj vložila dne 10. 12. 2020. 3 Predmet presoje postopka v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti niso ravnanja upravitelja, temveč dolžnice, ki je za to, da izpodbije zatrjevano in izkazano zakonsko domnevo, dolžna ponuditi ustrezno trditveno in dokazno podlago.