Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožnica prejela, ker se kot poslovodja svojega dela ni opravljala kvalitetno in strokovno, ker se ni držala izdelanih smernic za delo v poslovalnici, ker nadrejenega ni obveščala o ugotovljenih primanjkljaju določenih artiklov in ker ni zahtevala oprave kontrolnih inventur, je zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Revizija v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke za povrnitev predpravdnih stroškov se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je predlagala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.12.2005 in njegovo razveljavitev ter ugotovitev, da ta sklep nima pravnih učinkov. Posledično je zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, reparacijo in povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve pritožbe do plačila. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni sestavljena v skladu z ZPP. Sodišče ne omenja izreka redne odpovedi, ki je sestavljen iz sedmih odstavkov. Poleg tega sodba nima razlogov o obširnih in natančnih tožbenih oziroma pravdnih navedbah. Predmet redne odpovedi je le očitek inventurnega manjka, šele sodišče pa je dovolilo obsežne spremembe podlage odpovedi. Tožnica glede na to ni imela nobenih realnih možnosti obrambe. Obrazložitev sodbe je nejasna in nerazumna, sodba nima dokazne ocene o obremenilnih pričah, dvomljivi so obremenilni razlogi „kasnejših inventur“. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotavljalo neko drugo dejansko stanje, ki z redno odpovedjo nima nič skupnega. Tožnica je bila preobremenjena z drugim delom zaradi pomanjkanja kadra in ni mogla nadzirati kraj. Sodišče bi moralo ugotoviti ali je tožnica imela objektivno možnost vplivati na razmere glede na njene konkretne delovne obveznosti. Sodišče bi moralo ocenjevati korektnost predpravdnega postopka. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi morala tožena stranka tožnico razporediti na drugo, nižje delovno mesto, če ji je očitala inventurni manjko. Sodišče bi moralo tožnici priznati predpravdne in pravdne stroške, saj se je tožnica odločila za tožbo izključno zaradi vsebine izredne odpovedi (pravilno redne odpovedi) in ne zaradi naknadnih dejstev, dokazov in okoliščin, ki jih je tožena stranka prvič navajala šele pred sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5.12.2005 (A6), ker je ugotovilo, da tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov dela, ker dela ni opravljala strokovno in kvalitetno. Na podlagi izpovedb tožnice, prič M.V., M.P., M.K., A.T., K.S., M.H. in L.T., na podlagi soočenja tožnice s pričama M.P. in M.H. ter na podlagi prečitanja vseh listin, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki, je utemeljeno zaključilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je dne 5.12.2005 tožena stranka podala tožnici.

Med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca se glede na drugo alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) uvršča tudi razlog nesposobnosti. Ta razlog je podan, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali če ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi v primeru, če obstoji razlog nesposobnosti, kot ga opredeljuje druga alinea prvega odstavka 88. člena ZDR, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le, če je ta razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da tožnica v spornem obdobju pred inventuro z dne 6.10.2005 kot poslovodja svojega dela ni opravljala strokovno in kvalitetno in da se ni držala izdelanih „Smernic delavcem za delo v poslovalnici“ z dne 8.4.2003 (B10). Pri redni inventuri, ki je bila opravljena 16.10.2005 v poslovalnici, kjer je bila tožnica poslovodja, je bil ugotovljen manjko v višini 1.762.627,90 SIT, ki je daleč presegel inventurne manjke v ostalih poslovalnicah tožene stranke. Tožnica sprva ni znala pojasniti, zakaj je do tega manjka prišlo, šele v sodnem postopku pa je omenjala možnost morebitne računalniške napake, ki pa sta jo prepričljivo zavrnili priči M.V. in M.K.. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica nadrejenih delavcev ni nikoli informirala o tem, da se v poseben zvezek vpisujejo sprotno ugotovljeni manjki blaga in da so se v posebno ovojnico vlagale v prodajalni najdene deklaracije posameznih artiklov. Iz izpovedb priče M.V., ki je bila v spornem obdobju področni vodja in s tem nadrejena tožnici do aprila 2005, in M.K., ki je bila področni vodja od avgusta 2005 dalje, izhaja, da je bilo tožničino poslovanje nedopustno in v nasprotju s „Smernicami delavcev za delo v poslovalnici“ (B10). Tožnica bi morala kot poslovodja seznanjati nadrejeno področno vodjo o sprotno ugotovljenem manjku določenih artiklov in zahtevati opravo kontrolnih inventur, vsega tega pa ni storila. Poleg tega je iz izpovedb prič A.T., M.H. in L.T. razvidno, da tožnica svojega dela poslovodje ni strokovno in kvalitetno opravila tudi pri blagu v skladišču prodajalne na Ptuju, v času razprodaj artiklov in v času menjave artiklov na posamično letno sezono (neurejeno stanje, neprešteti artikli,...).

Predlog tožene stranke z dne 4.11.2005 (B2) za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov, ker tožnica dela ni opravljala strokovno in kvalitetno, po svoji vsebini predstavlja pisno obdolžitev iz drugega odstavka 83. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 177. člena ZDR. Iz tega predloga in tudi iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A6) je razvidno, da je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi njenega malomarnega in nestrokovnega dela, ki se je odražalo v nastalem inventurnem manjku in v nepravilnem poslovanju, čeprav je v skladu z drugim členom pogodbe o zaposlitvi (A2) odgovarjala tudi za finančno vrednost zalog trgovskega blaga, za pravilen prevzem in označevanje ter deklariranje blaga in za nadzor nad delom prodajalcev. Glede na to so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila tudi, da tožnice ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji in da predstavlja nestrokovno in premalo kvalitetno delo tožnice resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podala pisno obdolžitev in ji omogočila zagovor (katerega pa se tožnica ni udeležila, temveč je podala pisni zagovor – A5), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da sodba ni sestavljena v skladu z ZPP in da sodišče prve stopnje ne omenja izreka odpovedi, ki je sestavljena iz sedmih odstavkov. Izpodbijana sodba ima uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 324. člena ZPP. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo celotnega izreka izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa na zakonitost in pravno pravilnost prvostopenjske sodbe nima nikakršnega vpliva. Tožnica v pritožbi prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, v njej so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti sami s seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med sami temi listinami oziroma zapisniki. To pomeni, da sicer pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Ne drži pritožbena trditev tožnice, da je bil predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le očitani inventurni manjko. Iz listinske dokumentacije (zapisniki o zaslišanju M.H. in M.K. z dne 2.12.2005 – B7 a; zaznamki razgovorov z M.H., I.K., L.T. in M.V. – B8, B9) izhaja, da je tožena stranka preverjala kvaliteto in strokovnost tožničinega dela tudi v zvezi z njenim ravnanjem ob sprotno ugotovljenih manjkih blaga, v času razprodaj določenih artiklov oziroma ob menjavi artiklov glede na prihajajočo letno sezono. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnica ne more biti odgovorna za kraje, je potrebno ugotoviti, da tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi kraje, temveč zaradi njenega nestrokovnega in premalo kvalitetnega dela. Neutemeljena je tudi pritožba tožnice v zvezi s tem, da bi jo morala tožena stranka razporediti na nižje delo, torej na neustrezno delo. Pojma razporeditve veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna več. Ob ugotovitvi tožene stranke, da za tožnico ni imela drugega ustreznega dela, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita zato, ker naj tožena stranka tožnici ne bi ponudila drugega neustreznega dela.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi del tožničinega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je vtoževala povrnitev stroškov zastopanja, ki so ji nastali pri toženi stranki pred izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica v postopku izpodbijanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspela, sama krije svoje stroške tega postopka. Iz istega razloga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev pravdnih stroškov.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnična denarna terjatev tožnice iz naslova povrnitve predpravdnih stroškov ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.