Jedro

Trditve, ki jih je tožnica ponudila v tožbi, zadoščajo za sklepčnost tožbe. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, in torej nepremoženjski kategoriji, ki jo pravo priznava tako fizičnim kot pravnim osebam, pravna oseba pa za razliko od fizične osebe ne more trpeti duševnih bolečin kot posledice kršitve osebnostne pravice. To pomeni, da že sama kršitev osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena, pomeni pravno priznano nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženec plača 5.000,00 EUR s pripadki. Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 479,52 EUR stroškov postopka.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga po drugem in tretjem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je njena tožba nesklepčna. Za obstoj škode po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zadostuje že sam poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena pravne osebe. V nadaljevanju povzema svoje navedbe v tožbi. Opozarja na v sodni praksi uveljavljeno razrahljano teorijo substanciranja, ki zahteva navedbo tistih dejstev, ki omogočajo identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Pravna oseba že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin, zaradi česar za obstoj škode po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zadostuje poseg v pravico do ugleda in dobrega imena. Pri tem se sklicuje na stališče Mihe Juharta v članku „Nepremoženjska škoda pravne osebe“ ter stališče VS RS v zadevi II Ips 274/2013. V zaključku navaja, da opravičilo toženca ni bilo resno, saj slednji v javnosti še vedno širi neresnice o tožnici.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe pravilno. Opozarja na to, da je primarna oblika povrnitve nepremoženjske škode nedenarna sankcija, npr. objava sodbe, popravka, preklic ali umik izjave, opravičilo in podobno. Toženec je tožnici in drugim naslovnikom posredoval opravičilo ter tako izpolnil vse zahteve iz prejetega opomina, ki mu ga je poslala tožnica.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zato, ker je menilo, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede uveljavljanja škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Tožnica škode ni konkretizirala in ni navedla, ali sploh čuti posledice spornih izjav ter na kakšen način. Čeprav pravni osebi duševne bolečine kot posledica kršitve osebnostnih pravic že pojmovno ne morejo nastati in je zato že sama njihova kršitev pravno priznana škoda, to po presoji sodišča prve stopnje ne pomeni, da škode ni dolžna konkretizirati. Brez takšne konkretizacije namreč ni mogoče ugotoviti obsega škode in odločiti o višini odškodnine.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da trditve, ki jih je ponudila v tožbi, zadoščajo za sklepčnost tožbe. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, in torej nepremoženjski kategoriji, ki jo pravo priznava tako fizičnim kot pravnim osebam, pravna oseba pa za razliko od fizične osebe ne more trpeti duševnih bolečin kot posledice kršitve osebnostne pravice.(1) To pa pomeni, da že sama kršitev osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena, pomeni pravno priznano nepremoženjsko škodo.(2) Dodatno konkretizirane posledice lahko vplivajo le na višino odškodnine. Povedano drugače: če se izkaže, da sporna izjava že po objektivnih merilih protipravno posega v ugled in dobro ime pravne osebe, ji za takšen poseg in tipizirano škodo, ki ga ta predstavlja, pripada vsaj določena pravična denarna odškodnina. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(3), po katerem mora sodišče presoditi le to, ali trditvena podlaga ponuja domnevno protipravno izjavo in njen zrcalen negativen učinek na ugled in dobro ime pravne osebe(4). V konkretnem primeru je bilo tej zahtevi s trditvami, ki jih pritožnica (korektno) povzema v pritožbi, nedvomno zadoščeno.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji sklepčnosti zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotnega izhodišča tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ocenjuje, da samo ne more prvič ugotavljati dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe. Podrobnejša navodila glede na razlog razveljavitve niso potrebna.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 1058. Op. št. (2): Prav tam.

Op. št. (3): II Ips 274/2013 in II Ips 304/2013. Op. št. (4): II Ips 274/2013 (v tej zadevi je VS RS odločalo o reviziji zoper sodbo VSL I Cp 524/2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje).