Jedro

Ker je tožnica kot brezposelne osebe, ki se je vključila v javna dela, pridobila pravico do letnega dopusta, ima tudi pravico do regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati plačo za mesec november v neto znesku 430,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter iz naslova potnih stroškov za mesec oktober 2006 znesek 42,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila ter za mesec november 2006 znesek 42,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo regresa za prehrano za mesec oktober 2006 v znesku 113,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 do plačila ter za mesec november 2006 znesek 113,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila. Iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 pa je toženi stranki sodišče naložilo, da ob bruto zneska 704,99 EUR odvede dohodnino in nato neto znesek izplača tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 481,94 EUR, v roku 8 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka društvo, ki mora vsa pridobljena finančna sredstva porabiti namensko in sredstva ne morajo biti izplačana pod izvršbo, kot je to odločilo sodišče, ker bi to lahko pomenilo neupravičeno porabo sredstev in nezmožnost izvajanja dejavnosti po programu ekologija, zdravje in preventiva v javnem interesu. Tožena stranka meni, da po pogodbah o vključitvi brezposelnih oseb v program javnih del, zaposleni niso upravičeni do regresa za letni dopust. Tožena stranka se na sodbo pritožuje tako po vsebini, kot višini in predlaga spremembo sodbe ter, da sodišče upošteva specifičnost financiranja ter izvajanja programa dela društva. Tožnica je bila s problematiko, v zvezi z delovanjem društva in pridobivanja sredstev seznanjena, na mesečnih sestankih in tožnica je tudi sodelovala pri delu društva in pri izvajanju projekta ekologija, zdravje in preventiva in je tako lahko vplivala na aktivnosti in rezultate. Do nezmožnosti plačila zaostalih obveznosti je prišlo zaradi finančnih problemov društva. Društvo ni moglo, v obdobju izvajanja projekta v letu 2006, v celoti zagotoviti razlike manjkajočih sredstev, v višini 25 % za izplačila plač brezposelnim osebam, vključenim v program javnih del, za katere bi morala zagotavljati sredstva lokalna skupnost. Tožena stranka meni, da reševanje situacije nikakor ne more biti odvisno samo od društva, ki je neprofitno in deluje v javnem interesu, temveč bi morale občine Celje, Ljubljana in Trbovlje zaprositi za sredstva za zaposlitvene programe kot delež sofinanciranja iz proračuna lokalnih skupnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena preko javnih del, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2006. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožnici pripada plača 145.281,00 SIT bruto in da je poleg osnovne plače tožnica upravičena tudi do nagrade za delovno uspešnosti in dodatkov za posebne pogoje dela in za posebne obremenitve pri delu. Prav tako je bilo v 7. členu dogovorjeno, da brezposelni osebi poleg plače in dodatkov pripada tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povrnitev stroškov prehrane med delom. Glede na to, da je pogodbo o zaposlitvi podpisala tožena stranka, ni nobenega dvoma, da je tožena stranka zavezanec za plačilo plače in stroškov za prevoz na delo in povrnitev stroškov prehrane in se sedaj ne more sklicevati, da ji občina ni zagotovila potrebnih finančnih sredstev.

Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati plačo, potne stroške in stroške prehrane v skladu z pogodbo o zaposlitvi in v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki to področje ureja v členih od 126 do 140. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da tožnici ni izplačala vtoževanih zneskov izključno zato, ker od lokalnih skupnosti ni prejela plačanih vseh dogovorjenih zneskov, je neutemeljeno. Javna dela so posebna oblika opravljanja dela brezposelnih oseb, v okviru programa aktivne politike zaposlovanja in so sofinancirane s strani države in lokalne skupnosti, njihov namen pa je pospeševanje zaposlovanja in zmanjšanje brezposelnosti. Pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del je urejena v 63. členu ZDR. Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem - izvajalcem javnih del. Pogodba o zaposlitvi se sklene upoštevaje posebnosti določene z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Brezposelna osebe, ki je vključena v javna dela ima pravico do plače, v višini izhodiščne plače tarifnega razreda ustrezne kolektivne pogodbe, za delo, ki ga opravlja v programu javnih del, pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom ter do povrnitve stroškov prehrane.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do plačila regresa za letni dopust, za leto 2006. Tožena stranka se namreč v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da tožnica kot brezposelna oseba, vključena v javna dela, ni pridobila pravice do letnega dopusta in ji zato regres ne pripada. Zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZPB) namreč v 53. členu izrecno določa, da delavcem, ki so zaposleni v okviru javnih del pripada pravica do dopusta, s tem pa tudi pravica do regresa.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo le v primerih, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge. stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločilo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.