Jedro

Tožnik je s plačilom v stečajno maso izvensodno pripoznal, da pravna dejanja dolžnika nimajo pravnega učinka proti stečajni masi in da je vračilo vrednosti izpodbijanih pravnih dejanj utemeljeno, ter je s tem preprečil vložitev izpodbojne tožbe po 129.čl. ZPPSL. ZPPSL veže rok za vložitev prijave terjatve, oživele zaradi uspešnega izpodbijanja na pravnomočnost odločbe, vendar pa to ne pomeni, da se lahko uveljavljajo le terjatve, ki so oživele na podlagi pravnomočne odločbe. Smisel in namen zakona je, da se z izpodbijanjem doseže vrnitev zneskov v stečajno maso, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo, zavezancem za vrnitev pa omogoči, da s svojimi oživelimi terjatvami konkurirajo z ostalimi upniki pri sorazmernem poplačilu iz stečajne mase.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se njen prvi in tretji odstavek glasita: "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke D.U. s.p. do tožene stranke T.p.Č. d.d. - v stečaju, v višini 822.885,00 SIT, kar se upošteva v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v N.G. opr.št. St in kar je tožena stranka dolžna priznati in upoštevati.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 157.383,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2004 do plačila." Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 4.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2005 do plačila.

Obrazložitev

S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje: zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve po rač. št. 297-2000/1 z dne 26.5.2000 v znesku 51.979,20 SIT s pripadajočimi, obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9.6.2000 do začetka stečajnega postopka dne 17.8.2001, v znesku 17.062,80 SIT; ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke D.U. s.p. do stečajnega dolžnika T.p.Č.d.d. - v stečaju, v višini 962.961,30 SIT, kar se upošteva v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v N.G. opr.št. St in kar je tožena stranka dolžna priznati in upoštevati; zavrnilo višji tožbeni zahtevek; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 181.406,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne oz. zavrže ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške na prvi stopnji in stroške pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Navaja, da se je sodišče glede na navedbe toženca v pravdi, da je tožnik spremenil pravno podlago, postavilo na stališče, da lahko tudi terjatev, katera se v tožbi označi iz naslova neplačanih računov, šteje za zahtevek na podlagi vračila v stečajno maso. Po mnenju toženca takšno široko tolmačenje določbe v 137. členu nima pravne podlage. V tožbi in tudi v prijavi terjatve z dne 15.3.2002 je tožnik označil, da utemeljuje svoje terjatve na podlagi izdanih računov. Prijava terjatve na podlagi izdanih računov je bila predvsem prepozna, saj se je rok za prijavo terjatev iztekel 24.10.2001 (oklic začetka stečajnega postopka je bil objavljen v uradnem listu št. 69 dne 24.8.2001). V prijavi terjatve ni tožnik niti z besedo navedel, da temelji prijava terjatve na vračilu v stečajno maso, poleg tega pa toženec niti ni izkazoval obveznosti do tožnika na podlagi navedenih faktur (slednje niti ni pravno pomembna okoliščina). Sodišče napačno širi določbo iz 137. člena, da velja tekst "terjatve, ki so oživele na podlagi uspešnega izpodbijanja", tudi za predmetni spor. Tožniku so res oživele terjatve oz. terjatev, ker je vrnil v stečajno maso tožnika znesek 836.485,00 SIT dne 22.2.2002, vendar gre v tem primeru za samostojno terjatev, katera je nastala po začetku stečajnega postopka in bi tožnik to moral navesti v prijavi terjatve. Toženec je tožniku očital neupravičeno pridobitev, katero je tožnik vrnil in ima iz naslova vrnitve popolnoma samostojno neodvisno terjatev, kot če bi bil dolžan vrniti v stečajno maso neupravičeno pridobitev na podlagi sodne odločbe. Po mnenju toženca tako kot ni mogoče izvesti pobotanja z oživelo terjatvijo, katera je nastala pred začetkom stečajnega postopka s kondikcijsko terjatvijo za vrnitev v stečajno maso, tako tudi ni mogoče šteti v obeh primerih, da gre za terjatve z enako pravno oz. dejansko podlago. Po mnenju toženca gre v predmetni zadevi za podoben primer, o katerem je Vrhovno sodišče odločilo v sodbi III Ips 58/95. Pri preizkusu prijavljene terjatve je stečajni upravitelj sicer vedel za dejstvo, da je tožnik vrnil v stečajno maso, vendar pa se je pri preizkusu omejil na navedbe upnika, ki sploh ni navajal, da gre za oživele terjatve, ampak je podal običajno prijavo, kot da ima odprte terjatve iz naslova neplačanih računov, saj je med drugim podal tudi obračune obresti na zapadlosti iz računov. Tako kot je bila prijavljena terjatev v mejah postavljenega zahtevka, je bila tudi preizkušena. V kolikor bi se postavili na stališče prvostopenjskega sodišča, se odpre tudi vprašanje, kako bi lahko oživele terjatve, ki sploh ne bi izpolnjevale pogojev za izterjavo. Primerilo bi se lahko naprimer, da bi bodoči stečajni dolžnik tik pred stečajem poravnal starejšo terjatev, recimo starejšo od treh let (ki bi izpolnjevala pogoje za zastaranje), potem pa bi ta terjatev "oživela", če bi upnik vrnil v stečajno maso terjani znesek na podlagi izpodbijanja. Dodatno vprašanje se pojavi pri obrestih, ali torej oživi terjatev tudi z ZZO od dneva zapadlosti računov. Vse predhodne navedbe kažejo na to, da je mogoče zadevo obravnavati zgolj v mejah določb o izpodbijanju pravnih dejanj, kar pomeni, da gre za terjatev, ki ima neposredno podlago v vrnitvi v stečajno maso ne pa v izdanih računih, saj terjatev iz naslova vrnitve v stečajno maso obsega lahko le vrednost vrnitve in obresti od dneva vrnitve v stečajno maso. Sodišče je ugodilo tožniku, s tem, da je ugotovilo obstoj njegove terjatve v višini 962.961,30 SIT. Pri izračunu navedenega zneska ni podalo razumne obrazložitve, kako je prišlo do tega zneska. Tožnik je prijavil terjatev v višini 1.032.033,30 SIT s pripadajočimi ZZO od zapadlosti posameznega računa do 17.8.2001. Znesek obračunanih ZZO znaša 157.139,10 SIT, zato je skupni znesek prijavljene terjatve 1.189.142,40 SIT. Takšen znesek se navaja tudi v sklepu o napotitvi na pravdo in tudi v tožbi zahteva tožnik ugotovitev obstoja terjatve v takšnem znesku. Podrejeno toženec navaja, da zaradi mešanja pravnih podlag prihaja tudi do neusklajenosti pri odmerjanju višine terjatve. Dejstvo je, da je tožnik vrnil v stečajno maso znesek 836.485,00 SIT, torej lahko zahteva le ugotovitev obstoja te terjatve in nikakor ne višje od te, če se že izhaja iz vrednosti, vrnjene v stečajno maso.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik do pravne prednice tožene stranke, ki je sedaj v stečajnem postopku, terjatev po več računih (ki so v izpodbijani sodbi specificirani v 3. odst. na 4. strani), za katere je bil poplačan na podlagi petih pogodb o asignaciji, sklenjenih med pravdnima strankama in tretjimi osebami v obdobju od 2.11.2000 do 20.6.2001 (prilogi B 1 in B 2), v skupnem znesku 822.885,00 SIT. Stečajni upravitelj tožene stranke je z dopisom z dne 10.12.2001 seznanil tožnika, da namerava izpodbijati dolžnikova pravna dejanja (vseh pet zgoraj omenjenih pogodb o asignaciji) in je tožnika pozval, da do 24.12.2001 vrne v stečajno maso tožene stranke znesek 822.885,00 SIT, s katerimi so bili poravnani njegovi računi, izstavljeni tožeči stranki. Tožnik je 22.2.2002 vrnil v stečajno maso tožene stranke znesek 836.485,00 SIT (od tega

822.885,00 iz naslova pokritja računov s sklenjenimi pogodbami o asignaciji, razliko pa so predstavljali stroški).

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) res predvideva, da se pravna dejanja pravnega prednika stečajnega dolžnika izpodbijajo s tožbo oz. z uveljavljanjem ugovora v sodnem ali upravnem postopku (129. čl. ZPPSL). Vendar pa je ne glede na to mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožnik z zgoraj omenjenim plačilom v stečajno maso dne 22.2.2002, izvensodno pripoznal, da pravna dejanja dolžnika (pet pogodb o asignaciji), nimajo pravnega učinka proti stečajni masi in da je vračilo vrednosti izpodbijanih pravnih dejanj utemeljeno, ter je s tem preprečil vložitev izpodbojne tožbe po 129. čl. ZPPSL s strani stečajnega upravitelja tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravilno tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik v danem primeru izključen od možnosti uveljavljanja svoje terjatve v stečajnem postopku. Res je, da ZPPSL veže rok za vložitev prijave terjatve, oživele zaradi uspešnega izpodbijanja na pravnomočnost odločbe (2. tč. 2. odst. 137. čl. ZPPSL), vendar pa to ne pomeni, da se lahko uveljavljajo le terjatve, ki so oživele na podlagi pravnomočne odločbe. Smisel in namen zakona je, da se z izpodbijanjem doseže vrnitev zneskov v stečajno maso, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo, zavezancem za vrnitev pa omogoči, da s svojimi oživelimi terjatvami konkurirajo z ostalimi upniki pri sorazmernem poplačilu iz stečajne mase. Po vprašanju začetka teka 30-dnevnega roka za prijavo terjatve, določenega v 2. tč. 2. odst. 137. čl. ZPPSL, v primeru, kakršen je obravnavani, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče trenutek pravnomočnosti odločbe enačiti z dnem, ko je bila s strani tožnika dana (izvensodna) pripoznava. Navedeni rok torej velja za "terjatve, ki so oživele zaradi uspelega izpodbijanja", pri čemer se v obravnavanem primeru postavlja vprašanje, katera tožnikova terjatev je oživela. Že na podlagi gramatikalne razlage zakonskega besedila je mogoče zaključiti, da je to tista upnikova terjatev, ki jo je ta imel do dolžnika, predno je prenehala z izpodbijanimi pravnimi dejanji. To pa so bile, kot je bilo navedeno že zgoraj, tožnikove terjatve po več računih, specificiranih v izpodbijani sodbi v 3. odst. na 4. strani (od rač.št. 333 dalje), vendar pa le v obsegu, v katerem so bile izpodbite, torej v znesku 822.885,00 SIT. Glede na to pritožba utemeljeno postavlja pod vprašaj upravičenost do zakonskih zamudnih obresti za čas od zapadlosti računov v plačilo dalje, ker je tožnik 22.2.2002 vrnil v stečajno maso iz naslova omenjenih računov znesek 822.885,00 SIT, kar pomeni, da zahtevek na ugotovitev obstoja zneska iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računov do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ni utemeljen. Glede na to je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve v znesku 822.885,00 SIT (ne pa tudi v znesku 140.076,30 SIT, ki predstavlja obračunane zakonske zamudne obresti od zapadlosti terjatev po računih do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko).

Ker je torej znesek, ki ga je tožnik vrnil v stečajno maso tožene stranke pomemben le za določitev višine oživele tožnikove terjatve, katera se sicer nanaša na račune, izstavljene toženi stranki, ni mogoče sprejeti stališča slednje, češ da je tožnik spremenil podlago, ko je v prijavi terjatve navajal, da uveljavlja do tožene stranke terjatev po tam navedenih računih in ni omenjal, da temelji prijava terjatve na vračilu v stečajno maso. Da gre za takšno vračilo, je bilo zakonitemu zastopniku tožene stranke ves čas jasno, saj tudi v pritožbi priznava, da je ob preizkusu po tožniku prijavljene terjatve, to vedel. V obravnavanem primeru pa gre tudi za povsem specifično situacijo, ki po mnenju pritožbenega sodišča ni primerljiva z zadevo III Ips 58/95, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS in na katero se sklicuje pritožnik.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo odločiti o stroških celotnega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Pri odmeri stroškov pravdnih strank se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, kjer je ugotovljeno, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke 229.453,80 SIT, pravdni stroški tožene stranke pa 10.784,80 SIT. Tožeča stranka je v pravdi uspela s 70 % zahtevka in se ji zato priznajo stroški v višini 160.618,00 SIT; uspeh tožene stranke v sporu je 30 % in se ji zato priznajo stroški v višini 3.235,00 SIT. Po medsebojnem pobotu stroškov do zadnjenavedene višine je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov 157.383,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe (6.10.2004) do plačila. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 34.700,00 SIT in predstavljajo takso za pritožbo ter materialne stroške. Ta stranka je s pritožbo uspela s približno 14 % in se ji glede na to priznajo stroški v znesku 4.858,00 SIT, katere je dolžna plačati tožeča stranka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2005 do plačila.