Jedro

Za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je šlo pri tatovih, ki so ukradli uri, za profesionalne tatove, odločilno je, da sta bili obe tatvini objektivno gledano (video posnetka) zelo spretno izpeljani, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo stališče, da je toženka ravnala z ustrezno skrbnostjo in za nastanek škode tožeče stranke ni odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode v znesku 10.606,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je zahtevala tožeča stranka od toženke ter za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 814,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani navaja, da bi lahko tožena stranka pri svojem delu ravnala bolj previdno in ta način opisuje, hkrati pa sklepa, da tožena stranka pri svojem delu ni ravnala s hudo malomarnostjo ter da ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo tožeči stranki. Zatrjuje zmotno uporabo pravnega standarda hude malomarnosti po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 v povezavi z Obligacijskim zakonikom. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje v zvezi z ugotovitvijo, da je toženka v obeh škodnih dogodkih ravnala skrajno nepazljivo, v primeru večje skrbnosti pa bi krajo dragocenih ur lahko preprečila. Meni, da se od toženke, ki je prodajala dragocene artikle višjega cenovnega razreda, po pravilih stroke in običajih zahteva večja skrbnost, tj. skrbnost prodajalca, ki prodaja artikle višjega cenovnega razreda. Zatrjuje, da do kraje dragocenih ur v primeru toženkinega skrbnejšega ravnanja ne bi prišlo. V zvezi s prvim škodnim dogodkom z dne 23. 8. 2013 nasprotuje stališču, da je toženkina huda malomarnost izključena, ker sta kupca govorila v španskem jeziku, ki ga tožena stranka ni razumela, zaradi česar je normalno, da je kupcema dovolila dostop do odprte vitrine, čeprav je za ogled artiklov predvidena posebna miza. Meni, da dejstvo, da kupca nista govorila slovensko, ne more pomeniti, da lahko toženka opusti pravila prodaje dragocenih artiklov. Glede škodnega dogodka z dne 3. 9. 2013 nasprotuje utemeljitvi zavrnitve tožbenega zahtevka z dejstvom, da tožena stranka ni ravnala s hudo malomarnostjo, ker naknadno, ko je bila ura že ukradena in v posesti tatov, kraje brez ogrožanja svojega življenja ni več mogla preprečiti. Poudarja, da do kraje ure ne bi prišlo, če bi toženka ravnala dovolj skrbno in upoštevala varnostna pravila prodaje, ki so ji bila dobro poznana. Ker toženka ni ravnala skrajno pazljivo in po pravilih stroke ter običajih, je po mnenju tožnika odgovorna za nastalo škodo. Njeno hudo malomarnost utemeljuje z dejstvom, da se je kljub sumljivosti kupcev odločila, da jima bo pokazala artikle najvišjega cenovnega razreda, nato pa je zaradi prestavljanja artiklov v škatle in iz njih izgubila nadzor nad njimi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za hudo malomarnost, če tožena stranka pred zaprtjem škatel sploh ne preveri, ali so ure notri. Opozarja na nasprotje v razlogih sodbe, da je bila tožena stranka pri pospravljanju škatel zgolj lahko malomarna, nato pa, da je bila v trenutku pospravljanja škatel ura že ukradena, zato tožena stranka dogodka tako ali tako ne bi mogla preprečiti. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago s tem, ko je zapisalo, da toženka 3. 9. 2013 ni naknadno preprečila kraje, saj tožeča stranka tega toženki ni nikoli očitala. Nadalje zatrjuje, da dejstvo, da sta bila kupca pri škodnem dogodku 3. 9. 2013 profesionalna tatova, ni bilo ugotovljeno. Meni, da je toženka ravnala s tolikšno stopnjo nepazljivosti, da bi dragocene artikle lahko ukradel tudi manj spreten tat. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Meni, da bi moralo zaslišati A.A. in B.B., ki sta bila v času škodnih dogodkov prisotna v prodajalni ter si po potrebi ogledati prodajalno tožeče stranke za ugotovitev, da je bila vitrina, iz katere je bila ukradena ura, dovolj ozka, da bi jo toženka lahko brez težav zakrila s svojim telesom in kupcema popolnoma onemogočila dostop do nje. Dodaja, da pa toženka kupcema sicer sploh ne bi smela dovoliti, da se odprti vitrini približujeta. Po njenem mnenju je bila toženka skrajno nepazljiva, da je tatovoma uspelo brez njenega vedenja z roko seči globoko v vitrino in s stojala sneti uro. Sodišče prve stopnje naj bi svojo odločitev utemeljilo na dejstvih, ki med postopkom niso bila ugotovljena, tj. da sta bila kupca 3. 9. 2013 profesionalna tatova in da naj bi tožeča stranka od toženke zahtevala, da opravlja delo varnostnika. Pove, da je bila toženka pri tožeči stranki v času škodnih dogodkov zaposlena že sedem let, da je dobro poznala celotni proces prodaje dragocenih artiklov in varnostno postopanje pri prodaji. Navaja, da toženka varnostnih navodil in postopkov prodaje dragocenih artiklov ni upoštevala. Sklicuje se na izpoved toženke, da se sama ne spomni, kdo je škatlo zaprl oziroma navedbo "da se je škatla zaprla". Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago in odločilo mimo zahtevka. Zatrjuje tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, vsebuje razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ne drži pritožbena trditev tožeče stranke, da sta v medsebojnem nasprotju ugotovitvi, da bi toženka pri škodnem dogodku 23. 8. 2013 lahko bila še malce bolj previdna ter da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve natančno obrazložilo, da toženkino ravnanje v tej situaciji ne odstopa od ravnanja povprečnega prodajalca tovrstnih artiklov, da pa bi lahko bila še malce bolj previdna, in sicer tako, da bi pri predstavitvi artiklov imela pred očmi še žensko in da bi stala bližje odprti vitrini, tako da bi bila s hrbtom naslonjena nanjo, vendar pa je tako blažjo opustitev dolžne skrbnosti pravilno opredelilo kot lažjo oziroma navadno malomarnost, taka obrazložitev pa ni sama s sabo v nasprotju.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je preseglo trditveno podlago strank tega individualnega delovnega spora in odločilo mimo zahtevka. Toženka je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da ni ravnala hudo malomarno v zvezi z dogodkoma, v katerih je tožeča stranka utrpela škodo. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo materialne škode sodišče prve stopnje ni moglo odločiti mimo zahtevka. Tudi očitek o preseganju trditvene podlage ni utemeljen, dejansko pa z njim tožeča stranka nasprotuje dokazni oceni. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo podala trditve o tem, da je bila žrtev poklicnih tatov, da nastanka škode ne bi mogla preprečiti, tudi če bi ugotovila, da ure ni več v škatli ter da je tožeča stranka od nje neutemeljeno pričakovala znanja varnostnika oziroma skrbnost dobrega strokovnjaka za varovanje dragocenosti pred tatvino izučenih storilcev.

8. Tožeča stranka zatrjuje tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Ta vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pomeni smiselno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni utemeljeno.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati A.A. in B.B., ki sta bila v času škodnih dogodkov prisotna v prodajalni ter si po potrebi ogledati prodajalno tožeče stranke. Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih predlagata stranki, mora pa svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obrazložiti. To je sodišče prve stopnje pravilno storilo v 3. točki razlogov izpodbijane sodbe, na katere so pritožbeno sodišče sklicuje. A.A. v času prvega škodnega dogodka ni bil navzoč v poslovalnici tožeče stranke, zaslišanje B.B. pa ni bilo potrebno, saj samo dogajanje ob drugem škodnem dogodku ni sporno, tožeča stranka pa ni posebej opredelila, o čem naj bi ta priča izpovedovala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da ogled poslovalnice ni potreben glede na predložene video posnetke, posnete v času škodnih dogodkov, iz katerih je mogoče videti tudi, kakšna je poslovalnica (tudi kakšna je vitrina).

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke zoper toženko za povrnitev škode, ki ji je nastala s krajama dragocenih ur, sodišče prve stopnje pa je na podlagi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila toženka od 10. 2. 2006 dalje zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu prodajalka svetovalka; - da je bila 23. 8. 2013 v času prvega škodnega dogodka - tatvine ure C. znamke D. v poslovalnici edina od zaposlenih ter da v prodajalni ni bilo varnostnika, - da sta v poslovalnico prišla (samo) špansko govoreča moški in ženska, ki sta si želela ogledati artikle iz zunanje izložbe, ki jima jih je toženka pokazala, pri čemer je stala v neposredni bližini odprtih vrat vitrine, - da je moški tožničino pozornost odvrnil od ženske, ki je v tistem času z roko segla za hrbet toženke v odprto vitrino in iz nje vzela ukradeno uro, česar toženka ni opazila; - da sta bili v času škodnega dogodka 3. 9. 2013 v poslovalnici toženka in študentka B.B., - da sta v prodajalno tedaj vstopila dva moška, ki jima je toženka predstavila dve uri na za to predvideni mizi, vsaka od ur pa je bila pakirana v trojni embalaži (v treh škatlah), - da je toženki postalo sumljivo, ko sta moška želela videti še embalažo druge ure, zaradi česar je naročila študentki, naj pokliče tožnika, ki je rekel, da bo prišel, kakor hitro bo lahko, - da je toženka vstavila sporno uro v škatlo, ta se je zaprla, moški pa jo je še obrnil proti sebi, nakar je študentki naročila, naj jo odnese v sef, stranki pa sta rezervirali obe uri in odšli, po prihodu tožnika v prodajalno pa so odprli sef in videli, da ure ni v škatli.

11. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter drugimi izvedenimi dokazi (npr. video posnetki). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved zaslišanega mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice, ki je v celoti podprta z video posnetkom nadzorne kamere poslovalnice tožeče stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je šlo pri tatovih, ki so ukradli uri, za profesionalne tatove, odločilno je, da sta bili obe tatvini objektivno gledano (video posnetka) zelo spretno izpeljani, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo stališče, da je toženka ravnala z ustrezno skrbnostjo in za nastanek škode tožeče stranke ni odgovorna. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pri drugem škodnem dogodku imela na mizi le dve uri s pripadajočo embalažo, zato ji ni mogoče očitati, da je imela na mizi preveč artiklov in je izgubila nadzor nad njimi, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da se toženka ni prepričala, da je ura v škatli ter da je ni ona sama zaprla. Iz 18. točke obrazložitve jasno izhaja ugotovitev, da je imela toženka uro ves čas na očeh, da jo je po pregledu cene na njenem ohišju vstavila nazaj ter da se je škatla zaprla. Tak zaključek je skladen z izpovedjo toženke in drugimi izvedenimi dokazi, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, ali je ura v škatli, preden jo je zaprla.

12. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo, da toženka v obeh škodnih dogodkih pri svojem ravnanju ni ravnala s hudo malomarnostjo, ampak kvečjemu z lažjo oziroma navadno malomarnostjo, zaradi česar ni podana njena odškodninska odgovornost za ukradeni uri. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravni standard hude malomarnosti, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka ravnala skladno z zahtevano skrbnostjo, kakršna se zahteva od prodajalca v prodajalni, kakršna je tožnikova. Pravilno je pojasnilo, da je vendarle primarna vloga prodajalca, da predstavi prodajane artikle, ne pa da se predvsem osredotoča na preventivne ukrepe za varnost teh izdelkov, še posebej, ker bi pretirano nezaupanje do strank (denimo odrejanje mesta, kjer lahko stranke stojijo, zaklepanje vitrine vsakokrat, ko vzame iz nje posamezni izdelek, naslanjanje na odprto vitrino s hrbtom, odklonitev primerjave dveh artiklov, med katerima se stranka odloča ali odklonitev predstavitve embalaže ure) lahko resne stranke odvrnilo od nakupa. V tej luči je toženka ravnala s skrbnostjo, kakršna se zahteva od primerljivega prodajalca v obeh škodnih dogodkih. Zaradi dejstva, da je želene artikle kazala strankama ob odprti vitrini, ki je ni povsem zakrivala s svojim telesom, ji je mogoče očitati kvečjemu malo malomarnost. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da na način predstavitve izdelkov ne bi smelo vplivati dejstvo, da sta tatova v prvem primeru govorila zgolj špansko in je bila tako komunikacija otežena, s tem pa tudi prodajni proces. Vendar pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je življenjsko logično, da je toženka tudi zaradi komunikacije, ki je pretežno potekala s kazanjem z rokami, "strankama" kazala želene artikle pred odprto vitrino, in ne za mizo oziroma ob vsakokratnem zaklepanju vitrine. Za presojo njene skrbnosti tudi ni nepomembno, da sta tatova delovala kot par turistov in nista bila v ničemer sumljiva, še posebej, ker toženka ni bila posebej izobražena s področja varovanja oziroma o možnih načinih tatvin v trgovinah. Tudi pri drugem škodnem dogodku toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ob navodilu, da mora z vsemi strankami ravnati na enak način, ni neskrbno, da je šele ob razlogu za sum (ko sta moška želela videti še embalažo druge ure) reagirala - naročila študentki, naj pokliče tožnika. Glede na ugotovitev, da na mizi ni imela preveč artiklov (zgolj dva) ter da je imela uri ves čas na očeh, ter ob dejstvu, da se tudi na posnetku nadzorne kamere ne vidi, kdaj je prišlo do tatvine ure, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala s hudo malomarnostjo, zato ji ni odškodninsko odgovorna za krajo ure tožeče stranke, do katere je prišlo v času prodaje.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).