Jedro

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe in s tem kršilo določbe 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je obsojenec v vseh treh primerih (omogočanja uživanja mamila) "mamilo T.-jevi predhodno prodal", čeprav tega očitka obtožba ne vsebuje. Zatrjevana kršitev ni podana, saj vložnika zahteve ne zatrjujeta neskladnosti med izrekom sodbe in dejanjem, ki je predmet obtožbe (1. odstavek 354. člena ZKP). Poleg tega okoliščina prodaje mamila, ki je omenjena zgolj v obrazložitvi, ne pa v izreku sodbe, ne sodi med odločilna dejstva kaznivega dejanja po 197. členu KZ, bila pa je kot odločilno dejstvo ugotovljena v okviru kaznivega dejanja neupravičene prodaje mamila.

Izrek

Zahtevi obsojenega R.H. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R.H. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka I/1-3), nadaljevanega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ (točka II) ter kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 249. člena KZ (točka III). Za dejanje pod točko I mu je določilo kazen štiri leta zapora, za dejanje pod točko II šest mesecev zapora in za dejanje pod točko III dve leti zapora. Z isto sodbo mu je preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 2.9.1999, Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 4.5.2000 ter Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13.12.2000, nato pa mu je po določbah o steku, upoštevaje določene kazni iz obravnavane zadeve ter kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izreklo enotno kazen devet let in šest mesecev zapora. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega 200.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s svojo odločbo z dne 27.9.2001 razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 249. člena KZ ter v odločbah o posamezni kazni, o preklicu pogojnih obsodb, o izreku enotne kazni, odvzemu predmetov ter v odločbi o stroških kazenskega postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I). Z isto odločbo je delno ugodilo pritožbam obsojenca, njegove zagovornice in njegove matere ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ znižalo kazen na dve leti in šest mesecev zapora ter za kaznivo dejanje po 1. odstavku 197. člena KZ na štiri mesece zapora, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20.12.2001 je bil obsojenec v ponovljenem postopku znova spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja, vendar po spremenjeni pravni kvalifikaciji na podlagi 4. odstavka 249. člena KZ in obsojen na en mesec zapora. Tudi v tem postopku so mu bile preklicane že omenjene pogojne obsodbe, nato pa mu je bila, ob upoštevanju posameznih določenih kazni ter kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izrečena enotna kazen osem let zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9.5.2002 ugodilo pritožbama obsojenca in njegove zagovornice ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da obsojencu ni preklicalo pogojnih obsodb z dne 4.5.2000 ter z dne 13.12.2000 ter mu izreklo enotno kazen sedem let zapora, sodbo pa je spremenilo tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da je obsojenca po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni R.H. in njegova zagovornica, oba zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih določb kazenskega postopka in predlagala, naj Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo tako, da jo razveljavi in postopek zoper obsojenca ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Zoper zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 425. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Navaja, da I.H. ni obdolženec v tem kazenskem postopku, niti oseba, ki ne bi smela biti zaslišana kot priča. Zato se izjava takšne osebe skladno z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP ne izloča iz spisa, v poštev pa tudi ne prihaja uporaba določbe 5. odstavka 83. člena ZKP, po kateri se sodna odločba ne sme opirati na taka obvestila. Zato je izjavo I.H., dano kriminalistu, dopustno upoštevati v okviru načela proste presoje dokazov in ne gre za nedovoljen dokaz (2. odstavek 18. člena ZKP). Ugotavlja tudi, da sodišči upravičeno nista sprejeli pojasnila priče I.H., da je bil v preiskavi zaslišan v stanju, ko je bil pod vplivom mamil, saj se njegova izpovedba sklada z ostalimi dokazi, to je z izpovedbama V.H. in J.S. ter dejstvom, da so bili pri obsojencu najdeni ukradeni predmeti, za katere je I.H. povedal, da je pri obsojencu z njimi plačeval mamila. Za očitkom o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima utemeljitve, zakaj sodišče ne verjame priči T., pravzaprav stoji očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Trditve tudi sicer niso točne, saj imata sodbi o tem sprejemljive razloge. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je nesprejemljiv tudi očitek o prekoračitvi obtožbe. Ta je lahko prekoračena le v primeru, če gre za takšne spremembe v izreku sodbe, ki pomenijo očitke, glede katerih tožilec ni vložil obtožbe, v nobenem primeru pa obtožba ne more biti prekoračena z navedbami v obrazložitvi. Dostavek v sodbi, da je obsojenec priči T. v vseh treh primerih heroin tudi predhodno prodal, je v tem primeru zgolj pojasnilen in pove, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je priči T. mamila tudi prodajal. Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj navedba, da se sodba opira na izločeno izvedeniško mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP), ni točna. Iz spisa je bilo izločeno izvedeniško mnenje, ne pa tudi izvid in strokovno mnenje, na katerega se sodbi upravičeno opirata v tistem delu, iz katerega je razvidno, za kakšne vrste mamila gre. In končno, po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, pač pa sodbi očita zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja s tem, ko navaja, da je ostalo nerešeno vprašanje, ali je zasežena snov vsebovala prepovedano substanco in da ne gre za mamilo, s tem pa tudi ne za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 21.8.2002 vložil obsojenec, je po vsebini skoraj v celoti popolnoma enaka zahtevi, ki jo je dne 18.6.2002 vložila njegova zagovornica. Zato se utemeljitev te odločbe nanaša na obe zahtevi, medtem ko bo na navedbe v obsojenčevi zahtevi pod točkama B in C, ki se razlikujejo od zagovorničine zahteve, odgovorjeno posebej.

Vložnika zahteve uveljavljata kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V razdelku pod B brez podrobnejše utemeljitve navajata, da razlogi sodbe temeljijo na izjavi priče I.H., ki jo je dal v predkazenskem postopku kot osumljenec, kot tudi na njegovi izpovedbi v preiskavi, ki jo je dal kot priča v neprištevnem stanju pod vplivom droge. Na enako kršitev zakona se sklicujeta tudi v točki E, ko navajata, da naj bi se sodba opirala na dokaz - izvedensko mnenje CKTP, ki je bilo s sklepom iz spisa izločeno, hkrati pa naj bi se sodba sklicevala na strokovno mnenje istega organa, ki pa je bilo vsebinsko grajano.

Najprej je treba ugotoviti, da predstavlja izhodišče zatrjevanih procesnih kršitev zatrjevanje posameznih procesno relevantnih dejstev, ki ne obstajajo oziroma niso bila dokazana. Tako ne držijo navedbe, da je bil priča I.H. v predkazenskem postopku obravnavan kot osumljenec, saj iz podatkov spisa izhaja, to pa pove tudi sam (list. št. 317), da na policijo ni bil vabljen kot osumljenec. Predvsem pa ne držijo trditve, da bi se pravnomočna sodba opirala na njegovo obvestilo, dano policiji. Sodba glede kaznivih dejanj, opisanih pod točkama I in II, temelji na izpovedbi I.H., dani v preiskavi (sodba, str. 8 in 11) ter na drugih dokazih, med drugim tudi na pričevanju kriminalista J.S., ki je kot posredna priča izpovedoval o tem, kar mu je v zvezi s kaznivimi dejanji povedal I.H. Sodišče prve stopnje je obrazloženo ocenilo izpovedbo H. v preiskavi kot verodostojno ter zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev izvedenstva medicinske stroke v smeri ugotavljanja osebnostnih lastnosti oseb, zasvojenih z drogo. S tem, ko zagovornik trdi, da je bil H. pri zaslišanju v preiskavi "neprišteven", s čimer implicite odreka veljavnost temu procesnemu dejanju, v nasprotju z zakonom uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Že sodišče druge stopnje je v svoji odločbi (sodba, str. 5 in 6) v okviru presoje enakih pritožbenih navedb obrambe, kot jih vsebujeta obe zahtevi, pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje iz spisa izločilo kot nedovoljen dokaz izvid in mnenja CKTP, oceno, da zasežena snov predstavlja mamilo, pa je oprlo na strokovno mnenje istega organa. Pravilno je ugotovilo, da ne gre za prepovedan dokaz in da ga je mogoče izpodbijati le z navajanjem vsebinskih pomislekov. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo (sodba, str. 7), da je, tako kot ostala, tudi to strokovno mnenje v celoti sprejemljivo in da tekom postopka njegove verodostojnosti ni nihče postavljal pod vprašaj. Kolikor vložnika zahteve izražata dvome v strokovno korektnost tega mnenja, se ponovno mimo zakona sklicujeta na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se obsojenec in zagovornica sklicujeta pod točko C zahteve, je mogoče prepoznati zgolj v navedbah, da sodba glede kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil nima razlogov o tem, zakaj (v primerjavi s prvo oprostilno sodbo, ki je bila razveljavljena zaradi procesnih kršitev), tokrat ne verjame priči T.T. in zakaj verjame kriminalistu J.S., ki pa po razveljavitvi sodbe ni bil več zaslišan.

Pregled razlogov prvostopenjske sodbe pokaže (sodba, str. 11-12), da je sodišče ocenilo verodostojnost obeh navedenih protislovnih dokazov in navedlo tudi razloge, zakaj verjame izpovedbi J.S., ki jo ocenjuje kot prepričljivo in ne priči T.T. Na vsebinsko enake pomisleke v zvezi z verodostojnostjo omenjenih (in še nekaterih drugih) prič je izčrpno odgovorilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, str. 7 in 8). V celoti gledano sta obe obrazložitvi dovolj konkretni, da omogočata preizkus pravilnosti dokazne presoje tega dela pravnomočne sodbe.

Kolikor se vložnika zahteve s temi in še nekaterimi drugimi dokaznimi zaključki ne strinjata (med drugim zanikata, da bi obsojenec dal T.T. prostore za uživanje mamila, zanikata razgovor T. s S. in da je le-ta našel pri njej pribor za uživanje mamila itd.), ponovno izražata nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, te kršitve pa Vrhovno sodišče, kot je že bilo omenjeno, v okviru tega izrednega pravnega sredstva ne preizkuša. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo obtožbe in s tem kršilo določbe 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot v točki D zahteve zatrjujeta vložnika, ko je v obrazložitvi sodbe na str. 11 zapisalo, da je obsojenec v vseh treh primerih (omogočanja uživanja mamila) "mamilo T.-jevi predhodno prodal", čeprav tega očitka obtožba ne vsebuje. Zatrjevana kršitev ni podana, saj vložnika zahteve ne zatrjujeta neskladnosti med izrekom sodbe in dejanjem, ki je predmet obtožbe (1. odstavek 354. člena ZKP). Poleg tega okoliščina prodaje mamila, ki je omenjena zgolj v obrazložitvi, ne pa v izreku sodbe, ne sodi med odločilna dejstva kaznivega dejanja po 197. členu KZ, bila pa je kot odločilno dejstvo ugotovljena v okviru kaznivega dejanja neupravičene prodaje mamila pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe.

Vse ostale navedbe pod točko II, ki so v zahtevah izrecno označene kot kršitve kazenskega zakona (smiselno po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 196. in 197. členom KZ), po vsebini takšne kršitve zakona ne utemeljijo. Z navedbami, da je v postopku, ker ni bila angažirana neodvisna ustanova za izvedensko delo, ostalo nerešeno vprašanje, ali je zasežena snov (heroin in marihuana) sploh vsebovala prepovedano substanco, zaradi česar dejanji naj ne bi bili kaznivi dejanji, vložnika zahteve izražata zgolj dvome v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Po navedenem kršitve zakona, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata obsojenec in zagovornica, niso podane.

Navedbe v obsojenčevi zahtevi pod točko B presegajo okvir obravnavane kazenske zadeve, saj se nanašajo na povsem drugo kaznivo dejanje in drugo pravnomočno sodbo, zaradi česar Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni preizkušalo.

Obsojenec tudi navaja (točka C), da ne vidi razloga za preklic pogojne obsodbe, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izrečena pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na njegove navedbe, da mu je bila omenjena sodba preklicana kljub preteku preizkusne dobe, je v okviru preizkusa enakih pritožbenih navedb odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje po 4. odstavku 249. člena KZ storil v preizkusni dobi in da določba 2. odstavka 52. člena KZ ni bila kršena.

Tudi smiselno sklicevanje na kršitev določbe 385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius) ni utemeljeno. Preizkus izpodbijane pravnomočne sodbe v tem delu pokaže, da je sodišče prve stopnje tako v prvem, kot v drugem ponovljenem sojenju, ko je po razveljavitvi prve sodbe na pritožbo obsojenca in zagovornice zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena KZ ponovno odločala o tem delu obtožbe, obsojencu obakrat preklicalo tudi omenjeno pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 2.9.1999. Zato se obsojenčev pravni položaj glede omenjene kazenske sankcije v novem sojenju ni v ničemer spremenil. Zatrjevana procesna kršitev bi bila podana, če bi se ob podani pritožbi samo v obtoženčevo korist, sodba spremenila v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

Ker sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v tem postopku, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine, ki jo mora plačati obsojenec, je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer ugotovljenih ob izreku prvostopenjske sodbe dne 24.5.2001; po takratnih ugotovitvah sodišča obsojenec, ki je v priporu od 10.4.2000 dalje, razpolaga z veliko količino denarnih sredstev in vrednih premičnin, ki po oceni sodišča ne izvirajo iz kaznivih dejanj.