Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z zahtevkom, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 28. 11. 2000 postal dokončen dne 25. 1. 2001, uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Enako velja za del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je tožena stranka iz socialnega zavarovanja odjavila z dne 5. 12. 2000 in da mu niso bila izplačana nadomestila plače za posamezni mesec in odpravnina po izteku 6-mesečnega odpovednega roka, kakor tudi ne regres za leto 2001, božičnica, letni poračun za uspeh podjetja in delovna uspešnost za leti 2000 in 2001. Vse te terjatve bi tožnik lahko uveljavljal z dajatvenim zahtevkom, zato ni podlage za ugotovitveno tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

2. Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je dejansko stanje glede izplačila nadomestil in odpravnine tožniku ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ni pojasnjeno, ali je tožena stranka tožniku dejansko izplačala nadomestila plač za šestmesečno obdobje in ali mu je izplačala odpravnino in ali je v zvezi s tem šlo za lažno izpovedbo direktorja A.A. in predstavnika uprave odvetnika B.B.. Plačilo navedenih nadomestil je bila dolžnost delodajalca, ki ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je materialnopravni preizkus tožbe opravila strokovna sodelavka C.C., čeprav je to naloga sodnika. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na nično sodbo istega sodišča opr. št. I Pd 1914/2008, iz katere izhaja, da naj bi predsednica senata opustila dolžno ravnanje spoštovanja sodne prakse ter spoštovanja napotil pritožbenega sodišča, da mora v okviru podjetja iskati primerljiva delovna mesta. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZDR pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha, stranka pa ni vezana na izključevalne (prekluzivne) roke. Iz izreka nične sodbe opr. št. I Pd 1914/2008 z dne 23. 12. 2009 je razvidno, da sodišče prve stopnje ni odločilo o izplačilu nadomestil plače in odpravnine za šest mesečno obdobje od 26. 1. 2001 dalje. V skladu s 365. členom OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika. Tožnik je poizvedoval tako pri ZSSS in pristojni davčni upravi, a brez uspeha, zato je zahtevek pravočasen. Zmotno je sklicevanja sodišča prve stopnje na modifikacijo z dne 15. 6. 2005, ki je bila podana v zadevi opr. št. I Pd 598/2004, katere nadaljevanje je nična sodba opr. št. I Pd 1914/2008. V zvezi s tem pritožba opozarja na določbo drugega odstavka 13. člena ZPP o pravnem učinku rešitve predhodnega vprašanja ter na sklicevanja pritožnika na neizvedbo dokazov po 286.b členu ZPP. Za ta spor je bistveno vprašanje plačila nadomestil plač in odpravnine, česar tožena stranka ni dokazala. Tak dokaz ne more biti pavšalna izjava tožene stranke, da je tožniku poravnala vse obveznosti iz naslova plač in drugih prejemkov, do katerih je bil tožnik upravičen v letu 2001. Tožena stranka o tem nima potrdila. V skladu z načelom in dubio pro reo to ne more biti v škodo tožnika, temveč posledice nosi izključno malomarna in neskrbna tožena stranka. Tožnik predlaga, da pritožbeni senat toženo stranko, direktorja A.A., odvetnika B.B. in direktorja finančno računovodskega sektorja D.D. posamično kaznuje s po 1.300,00 EUR kazni zaradi žalitve pritožnika. Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje kot nepotrebno zavrnilo zaslišanje oseb, ki so „videle“ sporna nakazila. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker naj bi materialnopravno preizkus tožbe opravila strokovna sodelavka. Pritožbena navedba se očitno nanaša na dejstvo, da je strokovna sodelavka izdala sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da popravi tožbo. Tožnik je pri tem spregledal, da je v drugem odstavku 270. člena ZPP izrecno določeno, da opravila iz 18. točke prvega odstavka istega člena (odločanje o ukrepih za popravo vlog) lahko opravlja strokovni sodelavec. Navedeno pomeni, da je bil sklep, s katerimi je bil tožnik pozvan, da postavi določen in jasen tožbeni zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja; da zahtevek za plačilo plače in odpravnine opredeli po višini ter da dopolni tožbene navedbe izdan v okviru zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 270. člena ZPP.

7. Pritožbeno sklicevanje na določbo 13. člena ZPP je sicer povsem nejasno. Tožnik se na to določbo sklicuje v nadaljevanju predhodne navedbe, da je zmotno določno sklicevanje sodišča prve stopnje na modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 15. 6. 2005, ki je bila podana v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. I Pd 598/2004, katere nadaljevanje je po mnenju tožnika nična sodba sodišča prve stopnje I Pd 1914/2008. V 13. členu ZPP je urejen institut reševanja predhodnega vprašanja. Vendar odločitev o tem, ali je tožba dopustna oziroma pravočasna ni odvisna od nobenega predhodnega vprašanja v smislu določbe 13. člena ZPP. Dejansko v tem sporu uporaba te določbe ZPP sploh ni prišla v poštev.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo preostale dokazne predloge tožnika. Odločitev o tem, ali je tožba dovoljena oziroma pravočasna, ni odvisna od zavrnjenih dokaznih predlogov z zaslišanjem nekdanjega direktorja tožene stranke, pooblaščenca tožene stranke A.A. in zaslišanja sodnikov katerih zaslišanje predlaga tožnik, zato je sodišče prve stopnje te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne.

9. Povsem zgrešene so pritožbene navedbe o ničnosti sodbe sodišča prve stopnje I Pd 1914/2008. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ta sodba pravnomočna, saj sta jo potrdila tako pritožbeno sodišče (sodba Pdp 250/2010 z dne 6. 5. 2010), kot tudi Vrhovno sodišče RS (sodba VIII Ips 260/2010 z dne 20. 12. 2011). Tožnik se očitno ne strinja z odločitvami navedenih sodišč, vendar to ne pomeni, da je sodba nična.

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrženje tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z zahtevkom, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 28. 11. 2000 postal dokončen dne 25. 1. 2001, uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, glede na citirano določbo drugega odstavka 181. člena ZPP.

11. Iz enakega razloga je potrebno tudi zavreči tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je tožena stranka iz socialnega zavarovanja odjavila z dne 5. 12. 2000 in da mu niso bila izplačana nadomestila plače za posamezni mesec in odpravnina po izteku 6-mesečnega odpovednega roka, kakor tudi ne regres za leto 2001, božičnica, letni poračun za uspeh podjetja in delovna uspešnost za leti 2000 in 2001. Vse te terjatve bi tožnik lahko uveljavljal z dajatvenim zahtevkom, zato ni nobene podlage za ugotovitveno tožbo.

12. Celo v primeru, če bi tožnik oblikoval dajatveni zahtevek za plačilo nadomestil plač za čas od 26. 1. 2001, za plačilo regresa za letni dopust za leto 2001, plačilo božičnice in letnega poračuna za uspeh podjetja ter delovno uspešnost za leti 2000 in 2001, bi tožbo v tem delu bilo potrebno zavreči, saj je bilo o teh zahtevkih že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1914/2008 z dne 23. 12. 2009. 13. Sicer pa je tožena stranka glede denarnih zahtevkov (ki dejansko kot takšni sploh niso bili oblikovani) pravočasno ugovarjala zastaranje. Terjatve, za katere tožnik s to tožbo zahteva, da se ugotovi, da jih tožena stranka ni plačala, so zapadle v letu 2001 (tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v letu 2001). Tožnik je tožbo vložil 27. 6. 2014, kar je več kot 13 let kasneje, zato bi bil utemeljen ugovor zastaranja, če bi tožnik postavil dajatveni zahtevek.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni izplačala nadomestila plače za šestmesečno obdobje in da mu ni izplačala odpravnine, je povsem zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali mu je tožena stranka te prejemke izplačala in ali je šlo v zvezi s tem (očitno v prejšnjih postopkih) za lažno izpovedbo direktorja A.A. in pooblaščenca tožene stranke. Teh okoliščin sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, saj je bilo tožbo potrebno zavreči kot nedovoljeno, tako zaradi tega, ker takšen ugotovitveni zahtevek ni dopusten, kot tudi zaradi tega, ker je bilo o navedenih terjatvah (če bi tožnik postavil dajatveni zahtevek) že pravnomočno razsojeno.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da mu je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Nerazumljiva je pritožbena navedba o doloznem sklicevanju na spremembo tožbenega zahtevka z dne 15. 6. 2005 (v zadevi, ki se je na prvi stopnji končala s sodbo I Pd 1914/2008), saj tožnik po spremenjeni tožbi v resnici ni več vtoževal vpisa delovne dobe v delovno knjižico.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.