Jedro

Ker tožnik v določenem roku ni predložil dokazila, da je pri pristojnem sodišču vložil predlog za izrek enotne kazni, kar je bil pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je organ za brezplačno pravno pomoč pravilno ugotovil, da mu je pravica do brezplačne pravne pomoči prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP ugotovil, da tožniku (v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru št. BPP 1075/2011) z dnem 10. 9. 2011 preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči (BPP) in da se odvetnik A.A. razreši nudenja BPP, ki je bila tožniku v tej zadevi dodeljena na podlagi odločbe št. BPP 1075/2011-8 z dne 4. 7. 2011 v obsegu s sestave in vložitve predloga za izrek enotne kazni na podlagi več pravnomočnih sodb, ob posebnem pogoju, da mora prosilec pri pristojnem sodišču vložiti ustrezen predlog v roku enega meseca od pravnomočnosti te odločbe ter o tem obvestiti strokovno službo za BPP.

V obrazložitvi svoje odločbe Organ za BPP navaja, da je z navedeno odločbo z dne 4. 7. 2011 ugodil tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu in ob navedenem pogoju, ki je skladen z določilom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08). Tožnik naloženega pogoja ni izpolnil, saj Organa za BPP ni obvestil o vloženem predlogu, prav tako pa tudi dodeljen odvetnik ni vrnil izpolnjene napotnice s priglasitvijo stroškov. Ker torej tožnik naloženega pogoja ni izpolnil, mu je v skladu s petim odstavkom 28. člena ZBPP prenehala pravica do BPP in v tej zadevi zanjo ne more ponovno zaprositi (razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani).

Iz tožnikove laične in težko razumljive tožbe izhaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker je tako pavšalno obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti in nanjo odgovoriti. Organ za brezplačno pravno pomoč se sicer sklicuje na predpise, vendar konkretnega primera ne obrazloži. Ker so bile s tem kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba tako pavšalna in neobrazložena, da nanjo ni mogoče odgovoriti, je neutemeljen, saj je iz nje jasno razvidno, da je z njo tožniku prenehala upravičenost do že dodeljene BPP na podlagi 3., 5. in 6. odstavka 28. člena ZBPP, ker Organa za BPP ni obvestil o vložitvi predloga za izrek enotne kazni, kot mu je bilo to z odločbo o dodelitvi BPP izrecno naloženo.

V zvezi z obravnavno problematiko je v tretjem odstavku 28. člena ZBPP določeno, da lahko pristojni Organ za BPP veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen rok in pogoj. V primeru, če prosilec tako določenega roka ali pogoja ne izpolni, mu po petem odstavku istega člena preneha pravica do BPP oziroma (če so stroški že nastali) se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP. V takem primeru prosilec, po šestem odstavku istega člena, v tej zadevi ne more več zaprositi za BPP, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani.

V obravnavanem primeru je Organ za BPP tožniku z odločbo o dodelitvi BPP (z dne 4. 7. 2011) jasno naložil, da mora pri pristojnem sodišču vložiti ustrezen predlog za izrek enotne kazni v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe in da mora o tem obvestiti strokovno službo za BPP (2. točka izreka odločbe z dne 4. 7. 2011). Iz obrazložitve pa je tudi razvidno, da mora Organ za BPP o vložitvi predloga obvestiti v roku 8 dni iz 41. člena ZBPP. Poleg nedvomnega dejstva, da tožnik Organa za BPP o vložitvi predloga za izrek enotne kazni sploh ni obvestil (niti v roku, niti kasneje), niti ne trdi, da ga je sploh vložil ali nameraval oz. želel vložiti (niti to ni razvidno iz spisa).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

O tožnikovi vlogi za taksno oprostitev sodišče ni posebej odločalo, ker tožnik v obravnavanem primeru ni zavezan k plačilu sodnih taks glede na določbe četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. list RS, št. 37/08, 97/010).