Jedro

Tožnica je svojo dejavnost frizer zmožna opravljati v krajšem delovnem času od polnega, to je 4 ure dnevno od 13. 4. 2015 dalje. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in v okviru dejavnosti frizer priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje in od dneva nastanka invalidnosti tudi pravico do delnega nadomestila s tem, da je odmero in izplačevanje delnega nadomestila naložilo toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 573,97 EUR zniža na znesek 545,95 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v I., II. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 8. 2015 in odločbo št. ... z dne 15. 5. 2015 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji v okviru dejavnosti „frizer“ priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje, s pravico do delnega nadomestila od istega dne dalje. Hkrati je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 573,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožničino zdravstveno stanje glede okvare obeh kolen, varice ven spodnjih udov in debelost, izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Sporno pa je, ali tožničino zdravstveno stanje v okviru nesporne III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, dopušča delo, ki ga je opravljala kot frizerka, vendar v 4-urnem delovnem času ali pa tako kot je odločil toženec, da tožnica ne more nadaljevati z dosedanjim delom in potrebuje omejitve za delo v polnem delovnem času. Meni, da tožnica potrebuje razbremenitve, ob katerih bo lahko drugo delo v okviru III. kategorije invalidnosti opravljala polni delovni čas. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje oprl na izjavo tožnice, da delo frizerke opravlja sede in na tej podlagi zaključil, da tožnica ne rabi stvarnih razbremenitev, ki jih je določil senat invalidske komisije, potrebuje pa časovno razbremenitev pri svojem dosedanjem delu. Izvedenec je svoje mnenje gradil v nasprotju z navedbami v delovni dokumentaciji, ki jo je podpisal tudi izvajalec medicine dela, iz katere jasno izhaja, da tožnica svoje delo opravlja izključno stoje in da med delovno opremo ni stola ter ne izhaja, da bi bilo delovno mesto posebej prirejeno za sedeče delo. Tudi sicer je splošno znano, da frizerji ob delu ne sedijo, niti ne opravljajo dela izmenoma sede in stoje, ampak da gre za pretežno oziroma celo stalno stoječe delo. Stalno stoječe delo pa vsekakor ni združljivo s tožničinimi zdravstvenimi težavi. Potrebno pa je tudi v največji možni meri preprečiti poslabševanje zdravstvenega stanja tožnice, kar je senat invalidske komisije II. stopnje dne 15. 7. 2015 s podanimi razbremenitvami, upošteval. Odločitev, da naj tožnica še nadalje opravlja delo frizer, vendar v krajšem delovnem času, pa tožnici ne zagotavlja takega varstva. Da za tožnico delo frizerke v krajšem delovnem času ni ustrezno, izhaja tudi iz navedb v pritožbi z dne 26. 5. 2015, v kateri navaja, da že od 2. 9. 2013 svoje delo opravlja v 4-urnem delovnem času, pa ima kljub temu stalne bolečine v hrbtenici in nogah, bolečine jo zbujajo tudi ponoči. Načelo, da morajo imeti invalidi enake možnosti zaposlitve kot zdrave osebe ne pomeni, da lahko invalid dela, kar želi, če tudi to poslabšuje njegovo zdravstveno stanje. V kolikor bi sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, bi moralo drugače odločiti tudi o stroških postopka in sicer odločiti, da jih nosi tožnica sama. Razen tega pa se tudi ne strinja s priznanimi stroški in sicer glede 50 točk za poročilo stranki, saj je ta storitev že zajeta v ostalih priznanih postavkah.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica ne strinja s pritožbenimi navedbami. Sklicuje se na izvedensko mnenje sodnega izvedenca in na to, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja. Toženi stranki očita pomanjkljivo procesno aktivnost v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem in da pritožba iz procesnih razlogov ni utemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 8. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 5. 2015. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je svojo odločitev oprl na mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 4. 2015, ki je menila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je frizer oziroma za poklicno napredovanje in zato pri njej ni invalidnosti. Z dokončno odločbo z dne 10. 8. 2015 pa je toženec citirano prvostopno odločbo odpravil in tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delo, to je delo izmenoma sede, stoje in s hojo, le na krajše razdalje po ravnem, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, pri delu se lahko giba v hrbtenici v okviru optimalnih kotov s polnim delovnim časom od 13. 4. 2015 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici, kot je to uveljavljala s tožbo, prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni zmožna opravljati svojo dejavnost le s skrajšanim delovnim časom.

8. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Glede na četrti odstavek 63. člena ZPIZ-2 se za zavarovance iz 15., 16. in 17. člena tega zakona kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnica samostojna podjetnica, ki opravlja dejavnost frizerke. V obdobju od 1. 9. 1997 in nadalje je bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samostojna podjetnica, enako pa je imela ta status tudi dne 10. 2. 2015, ko je bila vložena nova zahteva za uveljavljanje pravice iz invalidskega zavarovanja. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica kot samostojna podjetnica še zmožna opravljati registrirano dejavnost, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem delovnem času ter pri tem upoštevalo tudi tožničino zdravstveno stanje.

10. Ker sodišče samo medicinsko ustreznega znanja nima, je za ugotovitev spornih vprašanj, zaprosilo za mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, to je specialista, ki je po svoji specialnosti usposobljen prav za ocenjevanje delazmožnosti. Ta je po preučitvi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenega kartona in ugotovitev po opravljenem osebnem pregledu menil, da je tožnica svojo dejavnost frizer zmožna opravljati v krajšem delovnem času od polnega, to je 4 ure dnevno od 13. 4. 2015 dalje. Pri takšnem mnenju pa je sodni izvedenec vztrajal tudi pri zaslišanju na glavni obravnavi. Menil je, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na tožničino zmanjšano delovno zmožnost oziroma invalidnost, napredovana artroza kolen, ki se vleče že od leta 2007 in poudaril, da gre glede na mnenje fiziatrinje za takšne okvare, ki jih je potrebno resno upoštevati ter posebej ocenil, da je pri stalni obremenitvi znane prekoračitve telesne teže nad normalno, pri tožnici v primeru 8-urnega delovnega časa, pričakovati hitro poslabšanje te bolezni. Izvedenec je torej pri podaji mnenja o tožničini delazmožnosti upošteval tožničino zdravstveno stanje in ugotovitve specialistov, hkrati pa je kot razlog za delo s skrajšanim delovnim časom upošteval tudi težo obolenja in nevarnost poslabšanja zdravstvenega stanja, v kolikor bi tožnica delala polni delovni čas oziroma da lahko ohrani takšno zdravstveno stanje samo, če bo delala skrajšani delovni čas.

11. Tožnica je na glavni obravnavi dne 17. 2. 2016 res izpovedala, da pri striženju sedi. Izvedenec je v mnenju nato navedel, da tožnica, ker ne dela pod takimi pogoji, ne potrebuje omejitev pri delu kot jih je ugotovila invalidska komisija II. stopnje. Vendar pa iz samega mnenja ne izhaja, da je izvedenec izvedensko mnenje oprl zgolj na tožničino izpoved, ampak predvsem na tožničino zdravstveno stanje skladno z definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 ob upoštevanju tudi definicije svojega poklica določenega v četrtem odstavku citirane določbe. Izvedenec je razloge za podano mnenje tudi dovolj obrazložil in strokovno utemeljil. 12. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca, je zato sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in v okviru dejavnosti frizer priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje in od dneva nastanka invalidnosti tudi pravico do delnega nadomestila s tem, da je odmero in izplačevanje delnega nadomestila naložilo toženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in jih odpravilo, glede na uspeh v pravdi pa skladno z določbo 154. člena ZPP toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

13. Ker pa je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo 50 točk za poročilo stranki, je pritožbeno sodišče znižalo znesek priznanih stroškov na znesek 545,95 EUR. Ob ostalih nespornih stroških, brez 50 točk tako znašajo skupaj stroški 975 točk oziroma 447,50 EUR, 22 % DDV od tega zneska 98,45 EUR, to je skupaj 545,95 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v IV. točki znesek 573,97 EUR skladno s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno iz izreka. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki.

14. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je skladno z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.