Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je toženka kot materialno podlago za odločitev v obravnavani zadevi v ponovnem postopku uporabila poleg določb EZ-1 in določb metodologije, kot jih navaja, tudi določbo 16. člena metodologije, za katero je po povedanem sodišče pravnomočno zavrnilo njegovo uporabo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Tako ravnanje toženke pa pomeni, da je toženka ravnala v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, kar je v nasprotju s petim odstavkom 64. člena ZUS-1, po katerem je upravni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vezanost upravnega organa je mogoče zahtevati le ob nespremenjenih podlagah za ponovno odločanje.3 Toženka od vezanosti na stališče sodišča odstopi tedaj, ko se pojavijo utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč. V teh primerih namreč ne gre za dopusten odstop od vezanosti na pravno mnenje in stališče sodišča, temveč za pravni položaj, v katerem teh mnenj in stališč v ponovljenem postopku ni mogoče uporabiti, ker so se spremenile bodisi dejanske, bodisi pravne okoliščine v zadevi, v kateri je treba ponovno odločiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep in odločba Agencije za energijo 211-1/2020-03/429 z dne 22. 7. 2020 odpravita in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 702,35 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (v nadaljevanju agencija) z izpodbijanim sklepom in odločbo tožniku, ki je operater distribucijskega sistema zemeljskega plina, ni dovolila spremembe zahteve za izdajo soglasja k regulativnemu okviru, k tarifnim postavkam omrežnine in k tarifnim postavkam za ostale storitve, za geografsko območje, kot je navedeno, in sicer za regulativno obdobje od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2021, vložene 3. 1. 2020 (točka 1 izreka sklepa), s tem, da posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka sklepa); izdala soglasje k regulativnemu okviru za geografsko območje, kot je navedeno, ki ga je določil tožnik in za regulativno obdobje od januarja 2019 do 31. decembra 2021, znaša, kot je navedeno v tabeli (točka 1 izreka odločbe); izdala soglasje k tarifnim postavkam omrežnine za geografsko območje, kot je navedeno, ki jih je za regulativno obdobje od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2021 določil tožnik in sicer k: tarifnim postavkam z distribucijo na mesec za leto 2019, ki znašajo, kot je navedeno v tabeli (točka 2/a izreka), tarifnim postavkam za distribucijo na mesec za leto 2020, ki znašajo, kot je navedeno v tabeli (točka 2/b izreka), tarifnim postavkam za distribucijo na mesec za leto 2021, ki znašajo, kot je navedeno v tabeli (točka 2/c izreka), tarifnim postavkam za meritve na mesec, ki za posamezno leto regulativnega obdobja od 1. januarja do 31. decembra 2021 na mesec znašajo, kot je navedeno v tabeli (točka 2/d izreka). V postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je toženka izdala izpodbijano odločbo v ponovnem postopku na podlagi tožnikove zahteve za izdajo soglasja k regulativnemu okviru, tarifnim postavkam omrežnine in tarifnim postavkam za ostale storitve za geografsko območje, kot je navedeno, za regulativno obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2012 (v nadaljevanju RO19-21). Toženka je predhodno že odločila o zahtevku tožnika z odločbo z dne 17. 12. 2018 in dala soglasje. V upravnem sporu sta bili točki 1 in 2 izreka odločbe Agencije z dne 17. 12. 2018 (ki se nanašata na soglasje k regulativnemu okviru in k tarifnim postavkam omrežnine) odpravljeni in zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje (sodba Upravnega sodišča RS I U 135/2019-14 z dne 17. 11. 2019). Agencija je izvedla ponoven postopek, proučila vse relevantne podatke iz vloge tožnika ter ga 17. 12. 2019 seznanila z ugotovitvami. Tožnik je 3. 1. 2020 posredoval odgovor in spremenjeno zahtevo OMR19-21 (vlogo), s katero je posredoval spremenjene podatke glede višine presežka omrežnine za leto 2017, višine NSDV in višine WACC, ki naj nadomestijo prejšnje podatke, česar toženka ni upoštevala. Navaja tretji odstavek 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter prvi odstavek 254. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1). Tožnik se v vlogi ne opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja kot v postopku izdaje (delno) odpravljene odločbe ter sporoča spremenjene podatke. Tožnik je vložil vlogo pravočasno (13. 7. 2018), spremembo pa 3. 1. 2020, kar je po poteku zakonskega roka. Hkrati navaja, da zadeva glede soglasja k delu regulativnega donosa z navedeno sodbo ni bila vrnjena toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku se je bistveni del spremenjenega zahtevka nanašal na uveljavljanje višjega reguliranega donosa. Toženka navaja Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (v nadaljevanju Akt o metodologiji/18, tudi metodologija). Pojasnjuje predhodna postopka, dejanske podlage za odločanje, temeljna načela regulacije, in razloge za odstop od napotkov sodišča ter relevantne postavke za določitev regulativnega okvira ter tarifnih postavk za omrežnine in za ostale storitve. V spremembi zahteve 3. 1. 2020 je tožnik za RO19-21 v skupnem znesku povišanja upravičenih stroškov 7,6 mio EUR zahteval 4,5 mio EUR višji reguliran donos na sredstva zaradi uporabljene napačne in višje stopnje donosa v višini 8,07 %, namesto v višini 5,26 %, kot je to za RO19-21 določeno v metodologiji.

3. Toženka je v ponovljenem postopku kot dejansko podlago za odločitev upoštevala podatke, na katerih temelji zahteva tožnika z dne 13. 7. 2018. Spremembe zahteve z dne 3. 1. 2020 ni dovolila. Stališče iz navedene sodbe ne spreminja dejanskega stanja. Toženka je upoštevala temeljna načela regulacije v skladu z EZ-1. Navaja pristojnosti, ki izhajajo Direktive 2009/73/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (v nadaljevanju direktiva) in EZ-1. Regulacijo izvaja na podlagi metode reguliranega letnega prihodka in reguliranih omrežnin, ki operaterjem omogoča pokrivanje vseh letnih upravičenih stroškov. Kateri realizirani stroški operaterja so priznani kot upravičeni v regulaciji, na podlagi zakonskega pooblastila in v skladu z direktivo določi agencija na podlagi kriterijev, ki jih opredeli v splošnem aktu. Med drugim se sklicuje na prvi in drugi odstavek 253. člena EZ-1 in prvi odstavek 66. člena, prvi odstavek 7. člena, 15. člen in 16. člen metodologije. Upravičeni stroški, ki jih operater določi v regulativnem okviru na podlagi EZ-1 in metodologije niso vsi stroški, ki jih realizira pri poslovanju ali izkaže v poslovnih knjigah, temveč le tisti, ki jih agencija na podlagi zakonskega pooblastila prizna kot upravičene v metodologiji za določitev regulativnega okvira. Agencija v ponovljenem postopku napotilom iz navedene sodbe glede (ne)uporabe 16. člena metodologije ni sledila, za kar pojasni razloge (strani 16 do 24 obrazložitve). Sodišče je poseglo v izvorne regulatorne pristojnosti agencije, ker se je pri presoji njegove skladnosti s četrtim odstavkom 250. člena in prvim odstavkom 251. člena EZ-1 spustilo v razlago strokovnih vprašanj ekonomske regulacije trga, glede katerih bi moral biti sodni nadzor zadržan, saj gre za pravila stroke. EZ-1 ne določa nobenih meril, ki bi jih morala agencija upoštevati pri tem, kakšno podlago sme predpisati za določitev, kateri stroški so upravičeni in kateri niso. EZ-1 v prvem odstavku 251. člena določa, da agencija določa in ugotavlja upravičene stroške operaterja za izvajanje nalog v okviru dejavnosti operaterja za posamezno leto regulativnega obdobja. Določba 16. člena metodologije je pravilo stroke, ki se nanaša na ekonomsko regulacijo. Sodišče ni upoštevalo, da določitev "upravičenih stroškov" nima podlage v EZ-1, saj je abstraktna določitev teh ter je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 250. člena in prvim odstavkom 251. člena EZ-1 to izključna pristojnost agencije. EZ-1 ne vsebuje meril, kateri posamezni nadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja (NSDV) morajo biti priznani kot upravičeni stroški in kateri ne, saj je to prepuščeno metodologiji., na podlagi katere operater v regulativnem okviru ob soglasju agencije določi "načrtovane upravičene stroške." Pojma "dejanski upravičeni stroški" in "realizirani upravičeni stroški" nista merilo po četrtem odstavku 250. člena EZ-1 za določitev regulativnega okvira ali omrežnine.

4. Agencija je na podlagi 250. člena in 251. člena EZ-1 v 16. členu metodologije opredelila način določanja upravičenih (NSDV), ki se pokrivajo z omrežnino. S tem je sledila četrtemu odstavku 250. člena EZ-1, saj bodo operaterju z omrežnino pokriti vsi letni upravičeni stroški iz naslova NSDV, kar pojasni. Metodologija, ki temelji na načrtovanih stroških, je skladna tudi s prvim odstavkom 253. člena EZ-1, po katerem je regulativni okvir v soglasju z agencijo vrednostna opredelitev načrtovanih upravičenih stroškov operaterja, načrtovanih omrežnin, načrtovanih drugih prihodkov, presežkov ali primanjkljajev omrežnin iz preteklih let. Navaja drugi odstavek 50. člena metodologije, ki dopušča, da se realizirani stroški in odhodki, povezani z zakonom ali drugimi predpisi določenimi novimi nalogami operaterja (torej NNSDV preteklih obdobij) za naslednja regulativna obdobja obravnavajo kot NSDV in jih s tem ustrezno povečajo.

5. Agencija je svojo odločitev o določitvi NSDV za RO19-21 v ponovnem postopku izdala v skladu z zakonom, z upoštevanjem metodologije, med drugim tudi člena 16 metodologije. Pri določitvi upravičenih stroškov, ki se nanašajo na delovanje in vzdrževanje sistema (SDV), agencija prizna stroške in odhodke, ki nastanejo v zvezi z delovanjem in vzdrževanjem distribucijskega sistema v skladu s predpisi, tehničnimi standardi in zahtevami aktov, ki urejajo področje sistemskih obratovalnih navodil. Za določitev regulativnega okvira se po prvem in četrtem odstavku 12. člena metodologije stroški delovanja in vzdrževanja (SDV) delijo na nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NNSDV) in nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Med NNSDV se vključujejo stroški, na katerih višino in vrsto operater s svojim poslovanjem ne more vplivati in so našteti v 13. členu metodologije. NSDV so vsi preostali SDV, ki nastajajo operaterju pri izvajanju njegovih obstoječih nalog v zvezi z delovanjem in vzdrževanjem sistema in izpolnjujejo kriterije za njihovo priznanje na podlagi metodologije za določitev regulativnega okvira. To so stroški, na katere operater s svojim poslovanjem lahko vpliva in katerih višina je z vidika priznavanja za namene regulacije zamejena, pri čemer agencija zaradi asimetrije informacij ne določa višine in vrst posameznih stroškov v okviru NSDV posebej, ampak določa okvir NSDV, v katerem morajo operaterji izvajati svoje obstoječe naloge. Hkrati je agencija pri določitvi tovrstnih stroškov skladno s četrtim odstavkom 251. člena EZ-1 v 19. členu metodologije določila, da mora operater izboljšati svoje poslovanje za določen faktor učinkovitosti.

6. Glede na to, da metoda regulacije in regulativni okvir v skladu z 250. členom in 251. členom EZ-1 ter 4. členom in 5. členom metodologije temeljita na metodi reguliranega letnega prihodka, ki je namenjen pokrivanju samo upravičenih stroškov (vključno z reguliranim donosom na sredstva) in s tem na zamejevanju stroškov, je priznavanje omejenih NSDV pravilo in priznavanje (dejanskih) nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NNSDV) izjema. NNSDV se upoštevajo v realizirani višini, nadzorovani pa so zamejeni (13. člen in 14. člen metodologije). Uporaba splošnega besedila v 14. členu metodologije pomeni, da so upravičeni stroški delovanja in vzdrževanja praviloma in v večjem obsegu nadzorovani in zamejeni, nenadzorovani pa so izjema in zato lahko niso zamejeni. Ker je izjeme razlagati ozko, to pomeni, da NSDV ne morejo ostati nezamejeni. Pri tem se sklicuje tudi na priporočila Energy Community. Agencija takšen pristop zamejevanja NSDV uporablja od samega začetka regulacije. Operaterje spodbuja k stroškovno učinkovitemu poslovanju, kar odjemalcem zagotavlja nižje tarife, operaterji pa so spodbujeni realizirati višji donos, če so prihranki pri NSDV rezultat njihovih prizadevanj za večjo stroškovno učinkovitost. Navedeno je skladno z četrtim odstavkom 250. člena EZ-1, da se z metodo reguliranja operaterjem zagotavlja pokrivanje vseh upravičenih stroškov in ne vseh stroškov, ki jih operaterji realizirajo. Zagotavljanje stroškovno učinkovitega izvajanja nalog operaterja je eden izmed ciljev regulacije, ki odjemalcu zagotavlja, da stroškovne neučinkovitosti operaterja ne pokriva s tarifno postavko omrežnine. Po tretjem odstavku 251. člena EZ-1, če operater posluje s stroški, ki so višji kot upravičeni, razliko krije iz reguliranega donosa na sredstva, saj dejanski upravičeni stroški - tisti, ki so priznani z regulacijo, ne predstavljajo realiziranih oziroma uresničenih postavk, ki jih je operater izkazal v poslovnih knjigah. Toženka primeroma pojasni, kaj se zgodi, če agencija ne bi izvajala regulacije na način zagotavljanja stroškovno učinkovitega poslovanja in bi izvajalcu monopolne dejavnosti prepustila odločitve o višini stroškov, ki naj bi jih odjemalci pokrivali z omrežnino (stran 23 obrazložitve), kot je razvidno pri poskusu spremembe zahteve OMR19-21 z dne 3. 1. 2020 tožnika, kar je toženka zavrnila.

7. Na straneh 24 do 29 obrazložitve toženka pojasni razloge za odločitev. Navaja 46. točko 159. člena v povezavi z 253. členom EZ-1 ter 6. členom metodologije. Pri določitvi načrtovanih upravičenih stroškov je upoštevala razlago 250. člena EZ-1, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva. Navaja 250. člen in 253. člen EZ-1 ter 7. člen metodologije. Odločila je skladno s prvim odstavkom 253. člena EZ-1, da je regulativni okvir v soglasju z agencijo določena vrednostna opredelitev načrtovanih upravičenih stroškov operaterja po posameznih letih regulativnega obdobja, načrtovanih omrežnin, načrtovanih drugih prihodkov iz izvajanja dejavnosti operaterja sistema, presežkov ali primanjkljajev omrežnin iz preteklih let. Sklicuje se na tretji odstavek 250. člena EZ-1, da se v metodologiji za določitev regulativnega okvira podrobneje predpišejo kriteriji za določitev elementov regulativnega okvira, način izračuna elementov regulativnega okvira, vrste upravičenih stroškov, kriteriji za ugotavljanje upravičenih stroškov, način za določanje upravičenih stroškov in da lahko operater s soglasjem agencije regulativni okvir, tarifne postavke omrežnine in tarifne postavke za ostale storitve zakonito določi izključno v skladu z metodologijo (drugi odstavek 253. člena EZ-1). Tožnik je v zahtevi OMR19-21 z dne 14. 12. 2018 skladno z 8. členom metodologije določil regulativni okvir za RO19-21, kot izhaja iz obrazložitve (strani 25 do 27). Toženka je odločitev med drugim oprla na ureditev iz 16. člena metodologije ter pri tem upoštevala NSDV predhodnega leta v skladu s prvim in drugim odstavkom 253. člena EZ-1, kar pojasni.

8. Tožnik se odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem spor (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V Soglasju 2020 je toženka nezakonito odločila glede višine upravičenih stroškov, da tožniku pripadajo nadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja (NSDV) za regulativno obdobje (2019-21) v znesku 9.463.947,52 EUR, saj je upoštevala nezakonit 16. člen metodologije, kar je ugotovilo sodišče v sodbi I U 135/2019 ter napačne vhodne podatke (535.702,55 EUR) o presežku omrežnine za leto 2017 (napačna interpretacija 50. člena Akta o metodologiji 2015 in posledično napačno izračunani NNSDV), kakor izhaja iz sodb I U 2563/2018 in I U 2564/2018. Toženka ni upoštevala navodil sodišča iz omenjenih sodb. Po mnenju tožnika bi morali priznani NSDV znašati 12.486.829,04 EUR, torej 3.022.881,52 EUR več. NNSDV pa 8.715.162,14 EUR, kar je v skladu z navedenima sodbama. Nezakonita je tudi določitev WACC, ki je določen v metodologiji. Jedro odločitve sodišča v zadevi I U 135/2019 je bila ugotovitev, da je določba 16. člena metodologije v nasprotju s četrtim odstavkom 250. člena EZ-1, kar pomeni, da bi toženka morala povišati NNSDV za tožnika. Zaradi nezakonitega delovanja in neupoštevanja navodil sodišča ter sprejemanja nezakonitih aktov tožnik v regulativnem obdobju 2019-2021 ne bo mogel pokriti upravičenih stroškov niti v posameznih letih regulativnega obdobja niti v celotnem regulativnem obdobju 2019-21, od leta 2025 pa bo posloval z izgubo, kar pojasni.

9. Glede izpodbijanega sklepa navaja, da je navedel določene nove podatke o višini presežka omrežnine, NSDV in WACC, v skladu z navedenimi sodbami. Toženka ni dovolila spremembe podatkov. Tožnik meni, da posredovanje novih vhodnih podatkov v zvezi z določitvijo regulativnega okvira ne pomeni, da se zahtevek ne opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja. Po stališču tožnika lahko v svoji vlogi navaja po njegovem mnenju pravilna dejstva, na katera opira svoj zahtevek, sploh če je bilo ugotovljeno s pravnomočnimi sodbami, da je toženka napačno uporabila materialno pravo pri ugotavljanju in določitvi upravičenih stroškov. Podrobnosti o višini presežka omrežnin, NNSDV, NSDV in WACC ne predstavljajo postavitve novega zahtevka, ki se ne bi opiral na iste bistvene sestavine dejanskega stanja.

10. Najpomembneje je, da je osrednji argument, zaradi katerega je sodišče odpravilo prejšnjo odločbo, nezakonitost 16. člena metodologije, ki ureja način določitve NSDV. Toženka v ponovljenem postopku ni smela odločati na podlagi te nezakonite določbe 16. člena metodologije in bi morala NSDV za prvo leto regulativnega obdobja določiti na način, ki zagotavlja to pokritje, to pa je možno le tako, da upošteva dejanske NSDV v prejšnjem regulativnem obdobju, ne pa načrtovanih NSDV v tem obdobju. Le tako bo namreč razlika med načrtovanimi upravičenimi NSDV in dejanskimi upravičenimi NSDV v naslednjem regulativnem obdobju pokrita, skladno s četrtim odstavkom 250. člena EZ-1. Odločanje brez določb 16. člena metodologije pomeni, da morajo biti v regulativnem okviru določeni drugačni načrtovani upravičeni NSDV, kar pomeni pridobitev novih podatkov in drugačna ugotovitev dejanskega stanja. Ker je materialnopravni okvir, na podlagi katerega mora odločati toženka, zaradi navedene sodbe spremenjen, mora drugače ugotoviti dejansko stanje, na podlagi katerega mora sprejeti odločitev o soglasju k regulativnemu okviru in tarifnim postavkam omrežnine. Rok za vložitev zahtevka za izdajo soglasja v prvem odstavku 254. člena EZ-1 ne prekludira tožnika, da navaja nove podatke, glede na novo materialnopravno stanje. S tem, da toženka šteje vlogo z dne 3. 1. 2020 kot nedovoljeno spremembo zahtevka, izničuje učinek sodnega varstva, pomeni pa tudi nedovoljen poseg v tožnikovo pravico do izjave v postopku (9. člen ZUP in 22. člen Ustave). Po stališču tožbe je navedba novih podatkov za določitev regulativnega okvira nujna, saj mora toženka v ponovljenem postopku upoštevati drugačno materialnopravno podlago za določitev NSDV.

11. V nadaljevanju tožnik navaja argumente glede nezakonitosti izpodbijane odločbe. Razlogi toženke, zakaj ni spoštovala navodil sodišča, so že načeloma pravno nesprejemljivi, kar pojasni. Toženka je vezana na načelo zakonitosti, kar pojasni (153. člena Ustave). Ko pravila stroke postanejo za pravne subjekte obvezna, postanejo del materialnega prava. Diskrecija toženke je omejena z načelom zakonitosti delovanja uprave (120. člen in 153. člen Ustave). Glede regulacije upravičenih stroškov, tožnik navaja, da niso abstraktna kategorija, saj se ugotavljajo za posameznega operaterja. Pojma "upravičeni strošek" EZ-1 v resnici ne definira, kar pa ne pomeni, da iz njegovih določb ni mogoče ugotoviti nobenega merila za njihovo določanje in ugotavljanje. Temeljni kriterij za njihovo določanje je v četrtem odstavku 250. člena EZ-1, po katerem mora metoda regulacije zagotavljati operaterju pokritje vseh upravičenih stroškov. Bistvo celotne regulacije je ugotavljanje odstopanj od regulativnega okvira, ki jih ureja 255. člen EZ-1, ki določa, da se odstopanja ugotavljajo glede na "dejanske upravičene stroške", česar ni mogoče razumeti drugače kot tiste stroške, ki jih je operater dejansko imel. Iz navedene razlage je jasno, da pojem "pokritje vseh upravičenih stroškov" iz četrtega odstavka 250. člena EZ-1 pomeni pokritje vseh dejanskih upravičenih stroškov, saj je celotna zakonska ureditev določanja regulativnega okvira in omrežnin namenjena temu, da se operaterju pokrijejo dejanski stroški, ki so bili nujno potrebni za izvajanje dejavnosti operaterja sistema in v obsegu, kolikor niso rezultat stroškovno neučinkovitega poslovanja. To velja tako za nenadzorovane kot za nadzorovane upravičene stroške, saj te razlike EZ-1 ne pozna in je ne ureja. Trditve toženke, da je priznanje dejanskih upravičenih NSDV izjema, nima podlage v zakonu, čeprav je v metodologiji način njihovega ugotavljanja lahko različen za NNSDV od NSDV. Oba načina morata slediti temeljnim določbam EZ-1 o določanju načrtovanih in ugotavljanju dejanskih upravičenih stroškov operaterja. Tem zakonskim določbam mora v celoti slediti tudi ureditev določanja načrtovanih upravičenih stroškov in ugotavljanja dejanskih upravičenih stroškov v metodologiji. Upravno sodišče je v navedeni sodbi upravičeno ugotovilo, da je 16. člen metodologije tak, da v prihodnosti ne omogoča več pokritja dejanskih (realiziranih) upravičenih stroškov, konkretno NSDV. Toženka bi morala pri ponovnem odločanju preučiti, ali so upravičeni stroški, ki jih je tožnik priglasil v zahtevi dne 3. 1. 2020 nujno potrebni za izvajanje nalog operaterja in da niso povzročeni s stroškovno neučinkovitim poslovanjem.

12. Razloge toženke v zvezi s povišanjem tarif zavrača, kar pojasni, ter se sklicuje na že navedene sodbe Upravnega sodišča. Glede izračuna, da znaša povišanje upravičenih stroškov po predlaganem RO19-21 z dne 3. 1. 2020, 7,6 mio EUR, kar bi predstavljalo 19,8 % dvig upravičenih stroškov tožnika in v naslednjem regulativnem obdobju potreben približno 20 % dvig tarifnih postavk, opozarja, da ne gre za povišanje stroškov zaradi neučinkovitega poslovanja tožnika, ampak za priznanje upravičenih stroškov (potrebnih/nujnih, ker so predpisani in učinkovitih), izračunanih z ustreznim upoštevanju zakonskih določb EZ-1. Spremenjena zahteva OMR19-21 z dne 3. 1. 2020 jasno izkazuje kolikšna škoda se povzroča tožniku v enem triletnem regulativnem obdobju, kar pojasni.

13. Tožnik navaja tudi, da je toženka upoštevala nezakonito določen in prenizek WACC, kar pojasni, pri čemer prilaga študijo, ki potrjuje njegove navedbe. Pod točko VI tožbe tožnik navaja dodatne trditve glede protipravnosti določanja upravičenih stroškov in nastanka škode tožniku (strani 42 do 49 tožbe). Odločanje tožene stranke je tudi v neskladju s tretjim in četrtim odstavkom 250. člena, 255. členom, 251. členom in drugim odstavkom 216. člena EZ-1. V Aktu o metodologiji/2018 je toženka stroške koncesijskih dajatev, stroške dela, stroške zavarovanja, zamejila na vrednost iz regulativnega obdobja 2012-14 in s tem tožnika postavila v slabši premoženjski položaj. Toženka v metodologijo uvaja peti odstavek 4. člena in prvi odstavek 52. člena, ki v povezavi s spremenjenim 16. členom, pomenijo spremenjen način določanja reguliranih stroškov oziroma spremenjen način določanja NSDV, med drugim v sistem, kjer se je nivo upravičenih stroškov fiksiral na nivo dejanskih stroškov iz obdobja 2012-14, kar pojasni. S strani toženke znašajo priznani NSDV za 3-letno obdobje 9,5 milijonov EUR, iz akta Akta o metodologiji (2015) bi le ti znašali 12,5 milijonov EUR. Gre za izgubo že porabljenih stroškov v obdobju 2015-17 v višini 3,0 milijone EUR, na katere se je tožnik zanesel, da jih bo pokrival v regulativnem obdobju 2019-21. Ocena dejanskih NSDV tožnika za leto 2018 znaša 4,5 milijona EUR, na podlagi metodologije pa znašajo priznani NSDV le 3,2 milijona EUR. Tožnik ne bo mogel pokriti upravičenih stroškov, od leta 2025 bo celo posloval z izgubo, kar pojasni (tabela na strani 47 tožbe). Sodišču predlaga, da ne upošteva petega odstavka 4. člena, prvega odstavka 52. člena, 16. člena ter 31. člena Akta o metodologiji/2018, ker so nezakoniti in neustavni, in da odloči neposredno na podlagi EZ-1 o regulativnem okviru in postavkah k omrežnini na podlagi podatkov, ki jih je tožnik posredoval toženki v vlogi z dne 3. 1. 2020, ki predstavljajo dejanske stroške tožnika, skupaj z WACC in reguliranim donosom, ki je v skladu z EZ-1, za kar prilaga dokaze, kot so navedeni na strani 49 tožbe. Sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in odpravi izpodbijani sklep in odločbo, dovoli spremembo zahteve, vložene 3. 1. 2020, izda se soglasje k regulativnem okviru za geografsko območje, kot ga navaja za RO2019-21, v zneskih, kot jih navaja (na straneh 52 do 54 tožbe) oziroma podredno, da odpravi izpodbijani sklep in odločbo ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

14. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je imela utemeljene razloge za odstop od stališč in napotkov sodišča v sodbi z dne 17. 10. 2019 ter da je sodišče pri presoji zakonitosti 16. člena metodologije poseglo v izvorne pristojnosti agencije glede predpisovanja pravil stroke, ki so podlaga za ekonomsko regulacijo trga. Navedbe tožnika glede WACC/TPSK so identične kot v tožbi v postopku I U 135/2019 in jih je tam sodišče zavrnilo. Akt o metodologiji/2018 pa ni predmet postopka izdaje izpodbijane odločbe. Toženka je višino stroškov NSDV zamejila na njihovo načrtovano vrednost za leto 2018, in ne na njihovo vrednost iz reguliranega obdobja 2012-14, kot navaja tožnik. V ponovljenem postopku tožnik ni imel utemeljenega razloga za predložitev novih podatkov. Glede podatkov o NSDV je sodišče ugotovilo nezakonitost 16. člena metodologije, za kar po mnenju toženke ni imelo podlage, zato do spremembe materialnopravne podlage ni prišlo. Glede novih podatkov o WACC izpostavi, da se sodišče v tem delu (upravičeno) ni spuščalo v strokovno presojo tega vprašanja in v tem pogledu ni zavzelo nobenega stališča, ki bi terjalo ali dovoljevalo predložitev novih podatkov o WACC. V nobenem primeru ne more priti do položaja, v katerem bi operater ostal brez regulativnega okvira in ne bi mogel zaračunavati omrežnine, kar pojasni. Izpostavlja širok obseg zakonskih pooblastil in diskrecije, ki jih zakonodajalec v EZ-1 daje agenciji v zvezi s predpisovanjem metodologije za določitev regulativnega okvira ter vrst upravičenih stroškov, kriterijev za njihovo ugotavljanje in načina njihovega določanja (v tem okviru pa tudi podlag za določitev NSDV iz 16. člena metodologije), da podrobneje predpiše ne le vrste upravičenih stroškov, temveč tudi kriterije za njihovo ugotavljanje in način njihovega določanja. Zato regulacija operaterjev že po naravi stvari predpostavlja določeno omejevanje gospodarske avtonomije pri nastopanju na trgu in zadržan sodni nadzor nad pravili stroke, vsebovanimi v metodologiji. V tej zadevi so sporna strokovna vprašanja (pravila stroke), ki se tičejo regulacije trga, ne pa klasična materialnopravna vprašanja. Pristojnost agencije, da predpiše metodologijo za določitev regulativnega okvira, sodi v okvir pristojnosti agencije za potrjevanje tarif ali njihove metodologije (člen 41 (1) (a) Direktive). Zadržan nadzor sodišča, ko gre za izbiro meril za določitev tarif, narekuje že praksa Vrhovnega sodišča RS (v zadevi U 1/2015 z dne 19. 12. 2017). Sodišče je svojo ugotovitev oprlo na splošne in nekonkretizirane argumente, ki za ugotovitev nezakonitosti pravil stroke, na katerih temelji ekonomska regulacija, ne morejo biti zadostni. Že s tem, ko je sodišče nezakonitost utemeljilo na tem, da ureditev iz 16. člena metodologije v prihodnosti ne zagotavlja več pokritja realiziranih upravičenih NSDV, se je spustilo v vprašanje primernosti te ureditve z vidika ciljev, ki jih mora zasledovati ekonomska regulacija. V zvezi z navedbami tožnika (28. stran tožbe) poudarja, da se je sodišče postavilo na nepravilno stališče, da je "kriterij" za priznavanje stroškov kot upravičenih z regulacijo le ta, da jih je tožnik izkazal v poslovnih knjigah kot realizirane stroške. Ravno dejstvo, da se določbe EZ-1 razlagajo na način, da vsi realizirani stroški predstavljajo stroške, ki so nujno potrebni za izvajanje nalog tožnika in na podlagi tega z regulacijo priznane upravičene stroške, je v nasprotju s tolmačenjem zakonodajalca, kar pojasni. Med drugim navaja, da toženka spremenjenega dejanskega stanja, ki bi bil podlaga za določitev reguliranega donosa v delu, ki se nanaša na višino WACC/TPSK med upravičenimi stroški, ni bila dolžna ponovno presojati, kar pojasni. Pri določitvi WACC gre za sprejeto strokovno stališče agencije, kar je ugotovilo tudi sodišče. Glede stroškov koncesijskih dajatev, stroškov dela, stroškov zavarovanja in očitkih kršitve členov 250, 251, 255 in 216 EZ-1, da je toženka te stroške zamejila na njihovo vrednost iz regulativnega obdobja 2012-14 in s tem tožnika postavila v slabši premoženjski položaj, se ti očitkov nanašajo na tožnikovo nestrinjanje z Aktom o metodologiji/2018 in ne na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Zavrača navedbe tožnika, da je kršila EZ-1, ko naj bi brez obrazložitve retroaktivno fiksirala raven stroškov v regulativnem okviru 2019-21 na obdobje 2012-14, saj je višino navedenih stroškov zamejila na njihovo načrtovano vrednost za leto 2018 iz soglasja toženke k regulativnemu okviru za regulativno obdobje 2016-18 (16. člen Akta o metodologiji/2018) in ne na njihovo vrednost iz regulativnega obdobja 2012-14. Višji realizirani NSDV kot priznani z regulacijo so v celoti posledica stroškov tožnika, ki jih regulacija ne priznava in stroškov iz naslova stroškovne neučinkovitosti, ki jih skladno z 250. členom EZ- 1 in metodologijo odjemalci z omrežnino niso dolžni pokrivati. Vir za pokrivanje tovrstnih stroškov je reguliran donos na sredstva (tretji odstavek 251. člena EZ-1). Navedba tožnika, da je toženka "opustila dolžno ravnanje", ker ni določila novih faktorjev učinkovitosti skladno s četrtim odstavkom 251. člena EZ-1, ampak je uporabila zgodovinske iz obdobja 2012-14, ne drži. Toženka je na podlagi četrtega odstavka 253. člena EZ-1 25. 4. 2018 izdala odločbo, s katero je določila faktorje učinkovitosti za posamezno leto regulativnega obdobja 2019-21, ki je postala pravnomočna 28. 5. 2018. Gre za ločen postopek. Po stališču toženke o retroaktivnosti načina določanja NSDV v regulativnem obdobju 2019-21 ni moč govoriti, kar pojasni, Toženka se tudi ne strinja z navedbami tožnika, da je utrpel poslovno škodo, ker se je zanašal, da bodo višje realizirani NSDV kot priznani z regulacijo v obdobju 2015-17 povrnjeni v obdobju 2019-21, kar pojasni. Operaterji distribucijskega sistema izvajajo gospodarsko javno službo in niso na trgu in regulator skrbi za njihovo stroškovno učinkovito poslovanje. Odjemalci z omrežnino pokrivajo samo tiste stroške, ki so nujno potrebni za izvajanje tovrstne dejavnosti. Zato operaterji ne morejo pričakovati, da se splošni akti agencije ne bodo spreminjali. Toženka se ne strinja z zahtevo tožnika, naj sodišče odloči o regulativnem okviru in postavkah omrežnine na podlagi podatkov tožnika iz vloge z dne 3. 1. 2020, saj ti ne izkazujejo upravičenih stroškov, skladnih z Aktom o metodologiji/2018 in EZ-1. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. V pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2020 tožnik navaja argumente, s katerimi pojasnjuje svoje nestrinjanje z odgovorom toženke na tožbo in dodatno podkrepi svoje argumente.

16. Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 28. 1. 2021, 15. 6 2021, 19. 6.2021, tožnik pa v pripravljalnih vlogah z dne 14. 5. 2021, 17. 5. 2021 in 8. 11. 2021, pojasnjujeta svoja stališča in argumente, ki jih sodišče zaradi obsežnosti posebej ne povzema.

17. Tožnik je v vlogi 16. 6. 2022 po pozivu sodišča skladno z 279.a Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izjavil, da se odpoveduje izvedbi glavne obravnave v predmetni zadevi in da naj sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazil. 18. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1207/2020-33 z dne 12. 7. 2022 zavrnilo tožbo tožnika in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sklepom X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023 ugodilo reviziji tožnika in navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločitev.

19. Kot bistveno za odločitev je Vrhovno sodišče upoštevalo nesporno procesno dejansko stanje, da toženka ni sledila sodbi Upravnega sodišča, izdanega v isti zadevi, s katero je bil njena odločba (delno) odpravljena in vrnjena toženki v ponovni postopek in da je v obravnavani zadevi tukajšnje sodišče zmotno štelo, da ni vezano na lastno predhodno pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, in je v sporu ponovno presojalo že razrešena pravna vprašanja in o njih odločilo vsebinsko drugače. Iz stališč Vrhovnega sodišča, kot so predstavljena v navedenem sklepu, pomeni tako ravnanje nedopusten poseg v pravnomočno sodbo (res iudicata) in ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu. Iz napotka izhaja, da bo sodišče v novem sojenju moralo izhajati iz pravnomočne sodbe I U 135/2019 in upoštevati že rešena pravna in dejanska vprašanja v isti zadevi in se opredeliti ali je sprememba zahtevka dopustna skladno z izhodišči, ki jih določa ta sodba ter ovrednotiti ugovor toženke, da iz navedene sodbe izhaja pomanjkljivost, ki otežuje ali onemogoča njeno izvršitev na podlagi neposredne uporabe EZ-1. **K točki I izreka:**

20. Tožba je utemeljena.

21. Predmet preizkusa v tem upravnem sporu je odločitev toženke v ponovnem postopku, v katerem toženka ni dovolila spremembe zahteve tožnika za izdajo soglasja k regulativnemu okviru, k tarifnim postavkam omrežnine in k tarifnim postavkam za ostale storitve za geografsko območje, kot je navedeno, za regulativno obdobje 2019-21, vložene 3. 1. 2020 (točka 1 izreka sklepa) in izdala soglasje k regulativnemu okviru in k tarifnim postavkam omrežnine za navedeno geografsko območje kot ga je (oz. jih je) za navedeno regulativno obdobje določil tožnik, v višini, kot je navedena (točki 1 in 2/a, b, c in d izreka).

22. Sodišče skladno z navedenim sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023 zavrača stališče toženke, po katerem naj bi toženka imela tako poseben položaj, da na pravnomočnost sodbe Upravnega sodišča ni vezana, zato so utemeljeni tožbeni ugovori, da toženka v ponovnem postopku ni odločila skladno z napotki Upravnega sodišča RS v sodbi I U 135/2019 z dne 17. 10. 2019. Iz navedene sodbe med drugim izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je ureditev iz 16. člena Akta o metodologiji/2018 v nasprotju s četrtim odstavkom 250. člena ter prvim in drugim odstavkom 251. člena EZ-1, zato je sodišče zavrnilo uporabo te določbe (exceptio illegalis)1 kot materialno podlago v postopku odločanja o soglasju k regulativnemu okviru. V navedeni sodbi sodišče glede sporne višine NSDV stoji na stališču, da je ureditev iz 16. člena metodologije, ki operaterju nalaga, da realizirane upravičene stroške delovanja in vzdrževanja sistema, torej take, ki so za delovanje sistema potrebni, pa so višji od načrtovanih, nosi v breme reguliranega donosa, je v nasprotju z navedenimi določbami EZ-1, iz katerih izhaja tudi, da mora s splošnim aktom določena metodologija operaterjem zagotavljati pokritje vseh letnih upravičenih stroškov, upravičeni stroški pa vključujejo tudi reguliran donos.2

23. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je toženka kot materialno podlago za odločitev v obravnavani zadevi v ponovnem postopku uporabila poleg določb EZ-1 in določb metodologije, kot jih navaja, tudi določbo 16. člena metodologije, za katero je po povedanem sodišče pravnomočno zavrnilo njegovo uporabo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

24. Tako ravnanje toženke pa pomeni, da je toženka ravnala v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, kar je v nasprotju s petim odstavkom 64. člena ZUS-1, po katerem je upravni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vezanost upravnega organa je mogoče zahtevati le ob nespremenjenih podlagah za ponovno odločanje.3 Toženka od vezanosti na stališče sodišča odstopi tedaj, ko se pojavijo utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon; če je zakon razveljavilo Ustavno sodišče; če je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru). V teh primerih namreč ne gre za dopusten odstop od vezanosti na pravno mnenje in stališče sodišča, temveč za pravni položaj, v katerem teh mnenj in stališč v ponovljenem postopku ni mogoče uporabiti, ker so se spremenile bodisi dejanske, bodisi pravne okoliščine v zadevi, v kateri je treba ponovno odločiti.

25. V obravnavanem primeru pa ne gre za tako situacijo, saj so pravne podlage, na katerih je sodišče izoblikovalo svoje stališče enake, enake pa so tudi dejanske okoliščine. Toženka se pri svoji odločitvi v ponovnem postopku sklicuje na opredelitev pojma upravičenih stroškov iz obrazložitev posameznih členov EZ-1 iz Poročevalca DZ, pri čemer uporablja tudi določbo 16. člena metodologije, ne navaja pa, da so se spremenile pravne podlage, na katerih je sodišče izoblikovalo svoje stališče oziroma da so se spremenile dejanske okoliščine v obravnavani zadevi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka imela pravno niti dejansko podlago za odstopanje od napotka sodišča glede uporabe materialnega prava.

26. Peti odstavek 64. člena ZUS-1 je treba razlagati tako, da sodišče z izrekom sodbe ob odpravi upravnega akta tudi naloži toženki določeno postopanje oziroma odločanje, ki je vezano na stališča sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka in je toženka oziroma upravni organ v ponovljenem postopku na to materialno pravnomočno sodbo vezan, tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1).4

27. Glede na povedano so zato tudi nerelevantni vsebinski argumenti, ki jih za utemeljitev svoje odločitve v ponovnem postopku navaja toženka.

28. Glede očitka toženke, da v ponovnem postopku odločitve brez uporabe metodologije toženka ne more sprejeti, sodišče navaja, da kolikor je tako, kot navaja toženka, da je izpodbijani akt utemeljen na nezakonitem 16. členu Akta o metodologiji/18, ki ga je izdala sama toženka, ki tudi pred ponovnim odločanjem navedene nezakonitosti (kot je je pravnomočno ugotovilo Upravno sodišče v navedeni sodbi) ni ustrezno odpravila, čeprav bi ji tako ravnanje narekovalo spoštovanje sodbe Upravnega sodišča in ki ji je vsak državni organ in drug nosilec oblasti dolžan dati poln učinek, se toženka tudi ne more sklicevati na okoliščino, ki jo je sama povzročila s svojo pasivnostjo.

29. Glede spora o dopustnosti spremenjenega zahtevka pa sodišče navaja, da glede na izhodišče, ki jih določa sodba I U 135/2019, ki napotuje na neuporabo 16. člena metodologije, bo toženka morala o spremenjenem zahtevku, ki izhaja iz drugačne razlage materialnega prava, odločiti v ponovnem postopku in ga vsebinsko okvalificirati, pri čemer bo izhajala iz pravilne uporabe materialnega prava, kot izhaja iz navedene sodbe.5

30. Sodišče sodi, da je v obravnavani zadevi glede na povedano toženka, s tem, ko ni sledila napotkom iz sodbe I U 135/2019 v ponovnem postopku, ker je pri ponovnem odločanju glede upravičenih stroškov uporabila nezakonito določbo 16. člena metodologije, ki je po stališču iz sodbe I U 135/2019 v nasprotju z četrtim odstavkom 250. člena ter prvim in drugim odstavkom 251. člena EZ-1, kršila pravila postopka in sicer določbo petega odstavka 64. člena ZUS-1 in napačno uporabila materialno pravo, zato je odločba toženke nezakonita. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka ponovno presoditi sporno višino upravičenih stroškov ter odločiti o izdaji soglasja k regulativnem okviru na podlagi stališča iz sodbe I U 315/2019. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj zato niso izpolnjeni pogoji (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

31. Ker je sodišče moralo odpraviti izpodbijano odločbo iz navedenih razlogov, se ni posebej opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

32. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K točki II izreka:**

33. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožečo stranko pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato je tožeča stranka po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se povišajo za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

34. Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. člena in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

35. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožečo stranko pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato je tožeča stranka po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

36. Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Pri odmeri stroškov je sodišče štelo, da gre za neocenljivo vrednost, saj vrednost spornega predmeta iz izpodbijane odločbe ni razvidna. Tožeča stranka je zahtevala povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 250 točk (4. točka tar. št. 22 v povezavi s drugo alinejo 1. točke tar. št. 32 OT), za revizijo pa 175 točk (6. točka tar. št. 32 v povezavi s 5. točko tar. št. 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Sodišče je priznalo tudi nagrado za obrazloženo vlogo z dne 6. 4. 2023 v višini 50 točk. Tožeči stranki se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (475 točk) in 5,70 EUR (9,5 točk) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 DDV (63,95 EUR), skupaj torej 354,65 EUR.

37. Tožena stranka mora po navedenem tožeči stranki povrniti 702,35 EUR stroškov postopka.

38. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

39. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

40. Na podlagi sklepa predsednice sodišča I U 1807/2023-55 z dne 23. 1. 2024 je v zadevi odločal senat tega sodišča (tretji odstavek 13. člena ZUS-1).

1 Točka 38 navedene sodbe. 2 Točki 37 in 38 navedene sodbe. 3 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 183/16 in X Ips 27/2020. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023, tč. 17. 5 Ibidem, tč. 33 in 34.