Jedro

2. alinea 1. odst. 455. čl. ZGD določa, da družba z omejeno odgovornostjo preneha, če tako sklenejo družbeniki z vsaj tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov, družbena pogodba pa lahko določi višjo večino. ZGD posebnih določb o vplivu rednega prenehanja družbe po 2. alinei 1. odst. 371. čl. oz. 2. alinei 1. odst. 455. čl. ZGD na delovno razmerje delavcev nima, tako da je potrebno analogno uporabiti določbe ZDR, ki opredeljujejo pravice delavcev, katerih delo pri delodajalcu postane trajno nepotrebno, in ki ne posegajo v ustavno pravico do svobode gospodarske pobude. Položaj delodajalca je različen v primeru likvidacije in v primeru, če gre za trajno presežne delavce. V primeru redne likvidacije delodajalec preneha, medtem ko v primeru zmanjšanja števila delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov obstaja še naprej. Zato se lahko določbe ZDR o pravicah trajno presežnih delavcev v primerih prenehanja družbe po ZGD, uporablja le omejeno. Ker je namen prenehanja družbe po 2. alinei 1. odst. 371. čl. ZGD oz. 2. alinei 1. odst. 455. čl. ZGD prenehanje obstoja delodajalcaj, se določbe ZDR o zaščitenih kategorijah delavcev ne morejo uporabiti. Če bi bila zaščitenim kategorijam delavcev priznana pravica do nadaljevanja delovnega razmerja, do redne likvidacije delodajalca na podlagi ZGD sploh ne bi moglo priti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi se razveljavila sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 7.11.2000 in sklep o zavrnitvi ugovora z dne 4.12.2000 in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, poleg tega pa je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 19.6.2001. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da se v primeru redne prostovoljne likvidacije družbe uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki pa ne vsebujejo nobenih določb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavcev. Zato se glede tega vprašanja uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki veljajo za prenehanje delovnega razmerja presežnih delavcev. To pa pomeni, da bi lahko tožniku, ki je bil invalid III. kategorije invalidnosti, delovno razmerje v skladu z 36d. čl. Zakona o delovnih razmerjih prenehalo le z njegovim soglasjem. Tako je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1203/2000 z dne 13.7.2000. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb ZPP iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožniku, ki je imel status invalida III. kategorije invalidnosti, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v posledici redne likvidacije po Zakonu o gospodarskih družbah v zvezi s sklepom skupščine tožene stranke z dne 26.9.2000, ki je bil vpisan v sodni register dne 6.11.2000 pod opr. št. Srg 2000/13139. 2. alinea 1. odst. 455. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93, 29/94, 45/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 54/99 - v nadaljevanju ZGD) določa, da družba z omejeno odgovornostjo preneha, če tako sklenejo družbeniki z vsaj tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov, družbena pogodba pa lahko določi višjo večino. 456. čl. ZGD določa, da se za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku, uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD o delniški družbi. 2. alinea 1. odst. 371. čl. ZGD določa, da delniška družba preneha s sklepom skupščine, ki mora biti sprejeta z najmanj tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala, statut pa lahko določa višjo večino in druge zahteve. To pomeni, da skupščina družbe sama določi prenehanje družbe in na podlagi 1. odst. 372. čl. ZGD sprejme sklep o prenehanju družbe in o začetku likvidacije. Na podlagi navedenega postopka torej družba tudi dejansko preneha. Do prenehanja družbe pride na podlagi odločitve njene skupščine o prenehanju dejavnosti. Pravica skupščine do sprejema takšne odločitve pa izhaja že iz 74. čl. Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000), ki opredeljuje pravico do svobode gospodarske pobude. S svobodno gospodarsko pobudo se zagotavlja vsem gospodarskim subjektom pravica do svobodne izbire dejavnosti, s katero trajno uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču. Svoboda gospodarske pobude daje pravnim subjektom možnost svobodnega in samostojnega podjetniškega delovanja, ki obsega tudi odločitev o prenehanju opravljanja dejavnosti.

ZGD posebnih določb o vplivu rednega prenehanja družbe po 2. alinei 1. odst. 371. čl. oz. 2. alinei 1. odst. 455. čl. na delovno razmerje delavcev nima, tako da je potrebno po stališču pritožbenega sodišča v zvezi z zagotavljanjem pravic delavcev, ki so v delovnem razmerju pri takem delodajalcu, analogno uporabiti tiste določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR), ki opredeljujejo položaj in pravice delavcev, katerih delo pri delodajalcu postane trajno nepotrebno, in ki ne posegajo v ustavno pravico do svobode gospodarske pobude. Ustavna pravica svobodne gospodarske pobude ima namreč močnejšo pravno veljavo kot pravica do varstva zaposlitve delavcev, ki ni neposredna ustavna kategorija, temveč je njena ureditev prepuščena zakonski materiji.

Prenehanje delovnega razmerja delavcev v posledici odločitve pravnega subjekta o prenehanju obstoja družbe bi bilo mogoče primerjati s prenehanjem delovnega razmerja delavcev zaradi ugotovitve, da je postalo njihovo delo trajno nepotrebno zaradi operativnih razlogov na strani delodajalca. Pri tem pa je potrebno opozoriti na bistveno različen položaj delodajalca v obeh navedenih primerih, saj v primeru redne likvidacije delodajalec preneha, medtem ko v primeru zmanjšanja števila delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov obstaja še naprej. Ob upoštevanju navedenega se lahko po stališču pritožbenega sodišča določbe ZDR o pravicah delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno pri delodajalcu, v primerih prenehanja družbe po ZGD, uporablja le omejeno. Glede na to, da je namen prenehanja družbe po 2. alinei 1. odst. 371. čl. ZGD oz. 2. alinei 1. odst. 455. čl. ZGD prenehanje obstoja delodajalca (dejansko prenehanje pravnega subjekta, ki pomeni tudi konec poslovanja te pravne osebe) se določbe ZDR o zaščitenih kategorijah delavcev, ki takim delavcem pod določenimi pogoji zagotavljajo pravico do obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, ne morejo uporabiti. V kolikor bi bila takim delavcem, ki bi imeli ob upoštevanju določb ZDR status zaščitene kategorije delavcev, priznana pravica do nadaljevanja delovnega razmerja, potem do redne likvidacije delodajalca na podlagi že omenjenih členov ZGD sploh ne bi moglo priti. Pravica do svobodne gospodarske pobude se zato ne bi mogla dejansko izvajati. Glede na to v primeru prenehanja delodajalca v postopku redne likvidacije preneha delovno razmerje tudi tistim delavcem, ki bi sicer v postopku ugotavljanja trajno nepotrebnih delavcev po določbah ZDR uživali posebno varstvo v smislu nadaljevanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Po stališču pritožbenega sodišča pa so taki delavci upravičeni do drugih pravic, ki jih ZDR daje delavcem, katerih delo postane trajno nepotrebno (odpovedni rok, odpravnina, nadomestilo OD za čas odpovednega roka), kar je bilo tožniku sicer priznano že v postopku pri delodajalcu.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na sklep VDSS opr. št. Pdp 1203/2000 z dne 13.7.2000 pritožbeno sodišče navaja, da pozna stališče, ki ga je takrat zavzelo pritožbeno sodišče v obrazložitvi predmetnega sklepa, po katerem lahko delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, preneha delovno razmerje v primeru redne likvidacije delodajalca po ZGD le z delavčevim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu. Po izdaji tega sklepa pa je prišlo iz razlogov, ki so navedeni tudi v tej sodbi, do spremembe sodne prakse, tako da se določbe ZDR, ki zagotavljajo zaščiteni kategoriji delavcev nadaljevanje delovnega razmerja tudi v primeru, če je bilo njihovo delo spoznano za trajno nepotrebno, v primeru redne likvidacije delodajalca po ZGD ne uporabljajo. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02), ki bo pričel veljati 1.1.2003, ne nudi varstva delovnim invalidom oz. invalidom, ki nimajo status delovnega invalida, v primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (116. čl. citiranega zakona), med katere sodi tudi redna likvidacija po ZGD.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.