Jedro

Omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse kot procene predpostavke ne more pomeniti nedopustnega omejevanja pravice do pritožbe. Cilj zakonodajalca, kot ga je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju 8. člena ZST-1 je bil, da se s takšno ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večja učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč sili stranko, da še pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. Osebam s slabim premoženjskim stanjem je zagotovljena možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila takse, zato pristop do pritožbenega sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev posledično ni ustavno nedopustna, niti v nasprotju s 6. členom EKČP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor predlagatelja z dne 5. 11. 2019 zoper izdani plačilni nalog pod opr. št. I R 757/2019 z dne 17. 10. 2019 in ohranilo v veljavi plačilni nalog za pritožbo v višini 33,00 EUR.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija predlagatelj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi določila 25. in 125. člena Ustave Republike Slovenije izdani plačilni nalog razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ustava Republike Slovenije v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, v 125. členu pa poudarja neodvisnost sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije ter njihovo vezanost na ustavo in zakon.

5. Kot sledi iz določila 8. člena ZST-1 je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustezen procesni zakon. V prvem odstavku 105.a člena ZPP so taksativno naštete vloge ob vložitvi katerih mora biti plačana taksa. Med njimi je našteta tudi pritožba. Iz drugega in tretjega odstavka istega določila izhaja, da sodišče v primeru, če taksa ni plačana, najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, šteje, da je vloga umaknjena.

6. Pritožnik ne navaja, da bi zaprosil za oprostitev ali odlog plačila sodne takse, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča takso za pritožbo doložan plačati. Ker pritožnik niti ne navaja, da nima denarnih sredstev za plačilo sodne takse v znesku 33,00 EUR, omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse kot procene predpostavke, ne more pomeniti nedopustnega omejevanja pravice do pritožbe. Cilj zakonodajalca, kot ga je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju spornega določila je bil, da se s takšno ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večja učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč sili stranko, da še pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. Osebam s slabim premoženjskim stanjem je na podlagi določil ZST-1 zagotovljen možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila takse, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pristop do pritožbenega sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev posledično ni ustavno nedopustna, niti v nasprotju s 6. členom EKČP. 7. Ker so glede na vse obrazloženo pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu sklepa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).