Jedro

Z izvajanjem odrejenih ukrepov iz 1. odstavka 150. člena ZKP zoper obsojenca A.B. in M.G. je bil kot udeleženec pri izvrševanju kaznivega dejanja odkrit tudi obs. R.B. Čeprav zanj ni bila izdana posebna odredba za izvajanje teh ukrepov, je glede na vsebino odredb, s katerima so bile zajete tudi do takrat neugotovljene osebe, bilo mogoče na zakonit način izvajati odrejene ukrepe tudi zoper obsojenca.

Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, na katere zaključke pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev bi lahko vplivala neposredna izvedba tega dokaza na glavni obravnavi (2. odstavek 371. člena ZKP).

Ker center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, njegovega strokovnega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvida in mnenja z odredbo postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo.

Heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, vsebuje tudi primesi kot njegove sestavne dele. Zato ni mogoče sprejeti trditve, da mamilo predstavlja le ugotovljena količina diacetilmorfina in da bi bilo obsojencu mogoče očitati le prodajo v tem obsegu.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem so bili obsojenci A.B., M.G. in R.B. spoznani za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, obs. A.F. pa kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 3. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena KZ in obsojeni na kazni, obs. A.B. pet let zapora, obs. R.B. in obs. M.G. eno leto in šest mesecev zapora ter obs. A.F. osem mesecev zapora. Vsem obsojencem je bil v izrečene kazni vštet čas, ki so ga prebili v priporu, odvzeta so bila mamila ter obs. A.B. 5.500,00 DEM, obs. M.G. pa 2.750,00 DEM. Naloženo jim je bilo tudi nerazdelno povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnin. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.10.1998 delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojencev in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah in v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je izrečene kazni znižalo, obs. A.B. na tri leta zapora, obs. R.B. na eno leto zapora, obs. A.F. pa je po 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let, glede obs. M.G. pa odločilo, da se mu ne odvzame premoženjska korist 2.750,00 DEM. V ostalem je pritožbe zagovornikov, v celoti pa pritožbo državne tožilke, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. R.B., odvetnik D.Š. iz B., je dne 17.02.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev in sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Uporabljeni posebni ukrepi so bili odrejeni s sodnimi odredbami zoper obsojena B. in G. ter druge tedaj še neugotovljene osebe. Odredbe so bile obrazložene, ukrepi pa so bili izvajani v skladu z odredbo. Podatki v spisu izključujejo trditev, da bi bila kriminalna dejavnost obsojencev izzvana. Sodišče je del kaset poslušalo in ta dela tudi upoštevalo za dokazovanje stikov med obsojenimi. Strokovnemu mnenju kriminalističnotehničnega laboratorija ni mogoče očitati nestrokovnosti in ni bil podan dvom v nepristranskost strokovnjaka, ki je mnenje sestavil. Tako ni mogoče trditi, da bi se pravnomočna sodba opirala na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati in je glede tega zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni mogoče trditi, da bi bilo podano razhajanje med mnenjem CKTP in izrekom ter razlogi sodbe glede količine mamil in glede vsebnosti diacetilmorfina. Količina mamil je v mnenju zelo natančno ugotovljena, v sodbi navedene količine pa minimalno odstopajo od kasneje ugotovljenih, kar je zanemarljivo odstopanje. Kasneje ugotovljena čistost mamila pa je v tem smislu tudi nepomembna. Tako ni mogoče trditi, da bi šlo za precejšnje nasprotje med mnenjem ter izrekom in razlogi sodbe. Delovanje obsojenega B. pri prvih dveh dejanjih pa temelji na izpovedi priče S.J. in tudi tukaj ni nasprotja. Tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, ko je kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ in ne po 1. odstavku istega člena KZ. Dejanja obsojencev imajo vse elemente kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da ni bilo podlage za odreditev posebnih operativnih metod po 150. členu ZKP in da sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na izsledke teh ukrepov, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z odredbama z dne 25.07.1997 zoper obs. A.B. in obs. M.G. in več neugotovljenih oseb s področja Republike Slovenije po tedaj veljavni določbi 1. odstavka 152. člena ZKP odredila uporabo ukrepov po 1. odstavku 150. člena istega zakona zaradi suma, da izvršujejo kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. Odredbi določata vrsto ukrepov in čas njihovega trajanja, prav tako pa vsebujeta navedbo organa, ki jih izvrši. V skladu z določbo 1. odstavka 152. člena ZKP imata odredbi tudi razloge, s katerimi utemeljujeta sum v smeri izvrševanja navedenega kaznivega dejanja, prav tako obrazlagata, v čem je podana podlaga za takšen sum. Glede na dotlej ugotovljeno ravnanje v izvrševanje kaznivega dejanja vpletenih oseb, kot sledi tudi iz obrazložitve odredb, in glede na naravo tovrstnih kaznivih dejanj, za katera je značilna konspirativnost delovanja storilcev, preiskovalna sodnica utemeljeno zaključuje, da je odreditev ukrepov nujna, ker se na drug način ne dajo zbrati dokazi. Zato odredbama ni mogoče očitati, da v zvezi z navedenim zakonskim pogojem sploh nista obrazloženi.

Z izvajanjem odrejenih ukrepov zoper obs. A.B. in obs. M.G. je bil kot udeleženec pri izvrševanju kaznivega dejanja odkrit tudi obs. R.B. Čeprav zanj ni bila izdana posebna odredba, je glede na vsebino navedenih odredb, s katerima so bile zajete tudi do takrat neugotovljene osebe, bilo mogoče na zakonit način izvajati odrejene ukrepe tudi zoper tega obsojenca.

Posebni ukrepi so glede na navedeno bili odrejeni v skladu z veljavnimi določbami 150., 151., 152. in 153. člena ZKP, izvršeni pa so bili v obsegu in na način, določen z izdanima odredbama preiskovalne sodnice. Sodišče je lahko oprlo sodbo na podatke in dokaze, ki so bili pridobljeni na takšen način. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ponavlja stališče, da je sodišče kršilo temeljno načelo o neposrednem izvajanju dokazov na glavni obravnavi s tem, ko je zavrnilo zahtevo obrambe za poslušanje kaset s posnetimi telefonskimi pogovori obsojencev. Sodišče je v obrazložitvi pravnomočne sodbe utemeljilo zavrnitev izvajanja tega dokaza. V bistvu je ocenilo, da izvajanje dokazov z reprodukcijo vseh posnetih pogovorov med obsojenci ni potrebno za ugotavljanje odločilnih dejstev, ker so le-ta razjasnjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Z delnim reproduciranjem posnetih pogovorov obsojencev med preiskovalnim postopkom z njihovo navzočnostjo in navzočnostjo zagovornikov, je sodišče ugotavljalo le telefonske kontakte med obsojenci, ne pa odločilnih okoliščin, ki neposredno zadevajo očitana jim kazniva dejanja. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, na katere zaključke pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, bi lahko vplivala neposredna izvedba tega dokaza na glavni obravnavi. Glede na to sodišče s svojo odločitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da so organi za notranje zadeve kljub določbi 4. odstavka 151. člena ZKP z navideznim odkupom predmetov izzvali kriminalno dejavnost. Izzivanje kriminalne dejavnosti se večinoma postavlja kot dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru. Ugotovitve pravnomočne sodbe, ki izhajajo iz zbranega dokaznega gradiva in ki zadevajo vlogo obs. A.B. kot iniciatorja obravnavane vrste kriminalne dejavnosti ter način, na katerega je bil dosežen stik z navideznim kupcem, dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da z navideznimi odkupi ni bila izzvana kriminalna dejavnost. S posebnimi ukrepi navideznega odkupa predmetov je bila le omogočena vključitev v takšno s strani obs. A.B. organizirano in torej obstoječo kaznivo dejavnost, s katero je bil povezan tudi obs. R.B. Zato ni mogoče sprejeti ocene, ki jo ponuja z lastnim videnjem dejanskih okoliščin zahteva za varstvo zakonitosti. Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997, ni bila prepovedana uporaba tega ukrepa, temveč naloženo zakonodajalcu, da mora zadostiti zahtevi po določenosti zakonske ureditve in pojem "izzivanje kriminalne dejavnosti" vsebinsko opredeliti ter predvideti pravne posledice za primer, če določba ni spoštovana. To je bilo storjeno s spremembami in dopolnitvami Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98).

Center za kriminalističnotehnične preiskave Uprave kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije je opravil analizo vzorcev vzetih snovi ter podal strokovno mnenje o vrsti in vsebnosti mamila. Strokovno mnenje je izdelal na podlagi zaprosila UNZ K. Po predlogu zagovornika obs. R.B. pa na zaprosilo sodišča prve stopnje tudi dopolnil strokovno mnenje glede vsebnosti diacetilmorfina v posameznih vzorcih. Center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil z odredbo v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP odrejen za izvedenca. Zato strokovnega mnenja, ki ga je dal kot strokovna služba za kriminalističnotehnične preiskave (1. odstavek 247. člena ZKP), ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca. Takšno strokovno mnenje ocenjuje sodišče kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. Pravnomočna sodba se opira na navedeno strokovno mnenje in vsebuje tudi njegovo oceno. Zahteva za varstvo zakonitosti se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (z dne 08.01.1998), s katero je v zvezi z ustavno presojo določbe 2. odstavka 249. člena ZKP zavzelo stališče, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati. Iz teh razlogov stališča, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli graditi sodbe na tem strokovnem mnenju in da ga ne bi smeli upoštevati v dokazne namene, ni mogoče upoštevati. S tem, ko je sodišče pravnomočno sodbo oprlo na ta dokaz, ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva za varstvo zakonitosti v razhajanju med vsebino mnenj Centra za kriminalističnotehnične preiskave in izrekom ter razlogi sodbe. Pri tem se sklicuje na razliko v teži mamil, ki je ugotovljena v strokovnih mnenjih in težo, navedeno v izreku in razlogih pravnomočne sodbe. Po določbi 11. točke 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker v strokovnih mnenjih ugotovljena teža posameznih vzorcev mamil minimalno odstopa od v pravnomočni sodbi navedene in zato ne more vplivati na zaključke o odločilnih dejstvih, ugotovljenih v zvezi z obsojenčevim kaznivim dejanjem, ni mogoče zaključiti, da gre za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih v smislu navedene določbe. Takšnega nasprotja tudi ne predstavlja ugotovitev o vsebnosti diacetilmorfina v zaseženih mamilih. Sodišče je ugotovilo, da so bili predmet kaznivega dejanja trije zavitki heroina in tudi upoštevalo, da so vzorci vsebovali 15 do 20 % diacetilmorfina. Z vsebnostjo slednjega se ugotavlja čistost mamila, ki vsebuje tudi primesi kot njegove sestavne dele. Zato ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da mamilo predstavlja le ugotovljena količina diacetilmorfina in tudi ne nakazovanja, da bi bilo moč obsojencu očitati le prodajo v tem obsegu.

Z ostalimi navedbami, ki zadevajo trditev o netočnosti ugotovljene teže posameznih vzorcev mamil, da eden izmed sodišču predloženih zavojčkov ni bil pravilno označen ter da zato ni nobenih dokazov, da je bil zasežen obsojencem, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nasprotje med razlogi pravnomočne sodbe, izrekom in podatki spisa je po oceni zahteve za varstvo zakonitosti podano tudi glede okoliščine, da je obs. R.B. pri dejanjih, opisanih v točkah 1 in 2 z roba cestišča vzel zavitek s 50 g heroina in ga izročil navideznemu kupcu. Pri tem se sklicuje na obsojenčev zagovor, v katerem je pojasnil, da je le pokazal, kje se nahajajo zavitki in da jih ni imel nikoli v rokah in jih ni nikomur izročal, ampak jih je navidezni kupec jemal sam. Čeprav ta okoliščina za zaključek o tem, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje, ni odločilna, izvajanju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti tudi sicer ni mogoče pritrditi. Obsojencu očitan način ravnanja je sodišče ugotovilo tudi v zvezi z navedeno okoliščino na podlagi izvedenih dokazov in o tem navedlo tudi razloge (obrazložitev prvostopne sodbe v drugem odstavku na 16. strani). Zato nasprotje, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, pri čemer izhaja iz vsebine obsojenčevega zagovora, ne upošteva pa ostalih izvedenih dokazov, ni podano. S tem pa tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je sodišče kaznivo dejanje napačno kvalificiralo, saj naj bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po 1. odstavku in ne po 2. odstavku 196. člena KZ, pri čemer navaja, da ni zadosti dokazov, da so se obsojenci združili za izvrševanje teh dejanj. Glede na opis je sodišče pravilno pravno opredelilo dejanja obsojencev kot kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, storjenih v nadaljevanju. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je navedlo in ocenilo dejanske okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo pravilen zaključek, da so obsojenci delovali kot združba. S trditvijo, da za tak zaključek ni dovolj dokazov, vložnik zahteve v bistvu izpodbija dejansko podlago, na katero opira sodišče zaključek o tem, da so se obsojenci združili za izvrševanje obravnavanih kaznivih dejanj. Tega pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. R.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.