Jedro

Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 27277/2021 z dne 24. 6. 2025 ugodilo predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni Maribor (v nadaljevanju direktor Zavoda) za izvršitev preostanka izrečene kazni šest mesecev zapora obsojenemu A. A. po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici VIII K 27277/2021 z dne 19. 10. 2023, ki jo mora obsojeni prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik obsojenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da se kazen zapora izrečena s sodbo VIII K 27277/2021 z dne 19. 3. 2023 izvrši na način, kot je določeno v sodbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbi uvodoma povzema potek sojenja in poudarja, da je državna tožilka upoštevaje priloženo pogodbo o zaposlitvi ter glede na olajševalne in obteževalne okoliščine, soglašala z vikend zaporom, obsojeni pa je nato kaznivo dejanje priznal in sodišče prve stopnje je v sodbi takšnemu načinu izvršitve kazni zapora tudi sledilo. Kljub takšni pravnomočni sodbi, je uprava zaporov izrazila dvom o dovoljenosti izvršitve sodbe ter se sklicevala na določbo 133. člena ZKP, ki se po mnenju pritožnika lahko uporablja le za ravnanje obsojenega med prestajanjem konkretno izrečene kazni in ne na prestajanje prej izrečene kazni. Sodišču prve stopnje sta bili že ob izreku kazni znani zaposlitev obsojenca in njegova predkaznovanost, prav tako njegova osebna urejenost.

5.S povzetimi navajanji pritožbe ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v točkah 13 do 19 izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in prepričljive razloge zakaj je sledilo predlogu direktorja Zavoda, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestane v zavodu. Pri tem je utemeljeno navajalo, da se je direktor Zavoda sicer nepravilno skliceval na določbo 133. člena ZKP, da pa je vlogo direktorja Zavoda po vsebini šteti za postopek po sedmem odstavku 12. člena Zakona o izvrševanju kazenski sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), v skladu s katerim lahko direktor zavoda v primeru, ko obsojenec več ne izpolnjuje temeljnih pogojev za prestajanje zaporne kazni zapor ob koncu tedna¹ iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, predlaga, da preostanek kazni zapora prestane v zavodu.

6.Ne drži izvajanje zagovornika, da je uprava Zaporov presegla svoje pristojnosti, s tem ko je podvomila o dovoljenosti izvršitve zaporne kazni ob koncu tedna. Na enaka pritožbena navajanja je zagovorniku odgovorilo že sodišče prve stopnje. Direktor Zavoda ima po tretjem odstavku 12. člena ZIKS-1 dolžnost, da v 8 dneh po nastopu zaporne kazni oziroma po pravnomočni sodbi, v kateri je takšen način prestajanja kazni določen, izda odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna. Pri tem četrti odstavek 12. člena ZIKS-1 taksativno določa kaj vse mora biti upoštevano in je predmet dogovora med obsojenim in Zavodom. Pravilno je bilo postopanje direktorja Zavoda, ko je sodišče obvestil, da "neposrednega nadzora zavoda nad izpolnjevanjem delovnih obveznosti" (5. alineja četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1) pri obsojencu ni mogoče zagotoviti, ker ima obsojeni z delodajalcem B. d. o. o. dogovorjeno terensko delo in izjemoma delo na sedežu podjetja. Pravilno je izpostavil tudi dvom v osebno urejenost obsojenca, ki je v vmesnem času režim prestajanja kazni zapora v drugi kazenski zadevi zlorabil in se iz odobrenega prostega izhoda ni vrnil ter je bil v času od 4. 5. 2025 do 1. 6. 2025 na begu ter šele s pomočjo tiralice po delavcih policije priveden v Zavod. Pritožbeno sodišče ob vseh navedenih dejstvih izpostavlja še ugotovitev sodišča prve stopnje, ki si je tekom odločanja o predlogu direktorja Zavoda pridobilo še izpisek iz ZZZS z dne 24. 7. 2025, iz katerega izhaja, da obsojenec sploh ni več zaposlen pri omenjenem delodajalcu niti pri drugem delodajalcu ali samozaposlen.

7.Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.

8.Zagovornik v nadaljevanju k pritožbi na novo prilaga pogodbo o zaposlitvi obsojenca z delodajalcem C. C. s. p. z dne 21. 8. 2025 ter se sklicuje, da bo po tej pogodbi obsojenec delo opravljal v poslovnih prostorih delodajalca in bo tako nadzor s strani Zavoda mogoč, vendar vse navedeno ne more omajati gornjih pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa. Gre namreč za okoliščino, s katero sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno in o njej ni odločalo. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej, čemur pa zagovornik v obravnavani pritožbi ni zadostil, še zlasti ob upoštevanju, da obsojenec že od 29. 4. 2024 dalje več ni zaposlen pri tem delodajalcu, niti pri kateremkoli drugem v Republiki Sloveniji. Priložena pogodba pa ni ovira za morebitni ponovni predlog po prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, saj obsojenec s podajo takšnega predloga ni časovno omejen.

9.Po obrazloženem se tako odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna in v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIKS-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Zapor ob koncu tedna oziroma ko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljevanju zapor ob koncu tedna).

Zveza:

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 133, 369, 369/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.