Jedro

Z izpodbijanim aktom je tožniku bila odvzeta pravica prevoza območja za pešce, ker tožnik nima več veljavne licence za opravljanje avtotaksi prevozov in je izbrisan iz evidence AJPES kot samostojni podjetnik. Tožnik pa mora dovolilnico vrniti v postavljenem roku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet, Odsek za promet, na podlagi 29. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 38/13 in 55/13 – v nadaljevanju Odlok) v postopku odvzema pravice prevoza območja za pešce Avtotaksi prevozniku A.A. s.p., po uradni dolžnosti odločila, da se dovolilnica „STORITVENA DEJAVNOST 2013“ numeracijska št. 13, evidenčna številka .../2013, ki je bila izdana samostojnemu podjetniku A.A., odvzame. Dovolilnico je potrebno vrniti v osmih dneh po dokončnosti te odločbe. Dovolilnica se vrne na način, da se jo pošlje oz. osebno preda tukajšnjemu organu.

V obrazložitvi akta je navedeno, da je dne 21. 8. 2013 organ s strani Obrtno – podjetniške zbornice Slovenije, kot izdajatelja licenc za prevoze v cestnem prometu, prejel dopis, iz katerega izhaja da prevoznik od 20. 3. 2013 nima več veljavne licence za opravljanje avtotaksi prevozov. Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/06 (5/2007 popr.) 123/2008, 28/2010, 49/2011, 40/2012- ZUJF, 57/2012, 39/2013, v nadaljevanju: ZPCP-2) v 19. členu določa, da se pravica za opravljanje taksi prevozov pridobi z veljavno licenco. Prav tako je bilo iz vpogleda v javno dostopne evidence AJPES razvidno, da je bil Avtotaksi prevoznik A.A. s.p., dne 9. 2. 2013 izbrisan iz evidenc AJPES, kot samostojni podjetnik posameznik. Prevoznik je na območjih za pešce v Mestni občini Ljubljana opravljal dejavnost avto-taksi prevozov skladno s 34. členom takrat veljavnega Odloka o cestnoprometni ureditvi (Uradni list RS, št. 122/2007, 101/2009, 31/2010, 76/2010, 48/2011 in 57/2011), ki je določal, da je na območjih za pešce dovoljen promet tudi za dve vozili, ki opravljata dejavnost avtotaksi prevozov. Ker skladno z ZPCP-2 prevoznik ne opravlja več dejavnosti avtotaksi prevozov, je potrebno dovolilnico iz izreka te odločbe preklicati, saj več ne izpolnjuje osnovnega pogoja za opravljanje avto taksi prevozov, ker ni več vpisan kot samostojni podjetnik posameznik.

V pritožbi je pritožnik zahteval, da pritožbeni organ odločbo razveljavi, ker ni v skladu z zakonom. Pravi, da se takšne odločbe sploh ne da preizkusiti. Gre namreč za neskladnost izreka odločbe, saj izrek govori o odvzemu dovolilnice, v obrazložitvi pa o preklicu dovolilnice. Zato naproša, da mu organ posreduje novo odločbo, na katero se bo lahko uradno pritožil. Pritožbeni organ je njegovo pritožbo zavrnil. Skliceval se je na razloge iz odločbe organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Citira 19. člen ZPCP-2. Izdajatelj licence prekliče veljavnost licence in jo imetniku odvzame, če ugotovi, da je imetnik licence prenehal ali je izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov (32. člen ZPCP-2). Sklicuje se tudi na 25. člen Odloka. Ker je prvostopni organ ugotovil, da pritožnik nima več veljavne licence, je bilo treba dovolilnico odvzeti. Izrek izpodbijane odločbe jasno določa, da se dovolilnica odvzame. Izrek ali dispozitiv ali tenor je najpomembnejši del upravne odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi VS RS U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke. Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje odločil skladno z načelom zakonitosti in na podlagi veljavnih predpisov. Na podlagi preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter v mejah pritožbenih navedb je pritožbeni organ ugotovil, da je bil postopek pred odločbo organa prve stopnje pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP odločil tako, kot je v izreku te odločbe.

V tožbi tožnik sodišče naproša, da odločbo z dne 3. 9. 2013 razveljavi, saj mu ni bila izdana v skladu z veljavno zakonodajo. MOL namreč krši Odlok, ki ga je sama sprejela dne 3. 5. 2013. V 29. členu tega Odloka je zapisan način odvzema dovolilnice, ki jo izda MOL. MOL pa mu je dovolilnico za prevoz odvzel že 22. 8. 2013, pravnomočna odločba o odvzemu dovolilnice pa je postala 4. 12. 2013, ko jo je prejel. Od sodišča zahteva, da odločbo razveljavi zaradi postopkovnih in procesnih napak, vsebinski razlogi, zakaj mu je bila dovolilnica odvzeta, sploh niso pomembni. Poleg tega pa mu dovolilnica sploh ni bila izdana po 33. členu Odloka, pač pa je bila izdana na podlagi 17. člena istega Odloka.

Dovolilnica, ki jo je imel, mu ni bila izdana na podlagi javnega razpisa, ki ga je zahteval 34. člen Odloka, pač pa je bila njegova last, ker jo je kupil po 17. členu Odloka. S tem namernim dejanjem, ki ga je naklepno povzročila MOL, pa mu je nastala večja premoženjska škoda, zato naproša sodišče, če ne bo zavrglo odločbe zaradi procesne kršitve in bo tožbo obravnavalo, da odloča tudi o škodi, ki znaša 80,00 evrov na dan od 22. 8. 2013 dalje, z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega pa zahteva, da se zasliši A.A., B.B. in C.C., oba uslužbenca OGDP oddelka MOL-a. Po vloženem odgovoru na tožbo je tožnik še ugovarjal, da trditve MOL, da so mu dovoljenje za prevoz cone za pešce vzeli z dne 3. 9. 2013 ne držijo. Dovoljenja mu namreč nikoli niso izdali. Zato mu ga niso mogli odvzeti. Blokirali pa so mu kartico 22. 8. 2013, kar je v nasprotju z Mestnim Odlokom.

V naslednjem odgovoru tožena stranka navaja, da je tožniku z izbrisom iz evidenc prenehala veljati navedena dovolilnica. Dovolilnica je bila izdana na ime samostojnega podjetnika in je neprenosljiva, kar pomeni, da je ni bilo možno prenesti na drugo pravno ali fizično osebo niti takšen prenos ni predviden v predpisu. Ker je bila MOL seznanjena, da je bil A.A. izbrisan iz Poslovnega registra AJPES kot samostojni podjetnik posameznik, mu je bila dovolilnica odvzeta in elektronska kartica št. ... preklicana. Navedba, da mu dovolilnica ni bila izdana, je v nasprotju z vloženo tožbo, v kateri se pritožuje zaradi odvzema dovolilnice. Dejstvo je, da mu je bila dovolilnica izdana, odvzeta pa iz razloga, ker je prenehal opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko samo v manjšem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Tožnik je v pritožbi uveljavljal samo ugovor, da sta izrek in obrazložitev neskladna, ker je v izreku odločbe odločeno o odvzemu, v obrazložitvi pa organ uporablja pojem preklic. Drugostopenjski organ ima glede tega ugovora prav v delu utemeljitve, kjer pravi, da je bistven izrek upravne odločbe. Sodišče ugotavlja, da je v izreku navedeno, da se „dovolilnica odvzame“, čeprav bi bilo pravilno, glede na besedilo 1. odstavka 29. člena Odloka, da bi organ v izreku navedel, da se tožniku odvzame „pravica prevoza območja za pešce,“ ki mu je bila podeljena z licenco za avtotaksi prevoze (3. alineja 2. odstavka 19. člena ZPCP-2. Vendar pa je v uvodu izpodbijane odločbe navedeno tudi, da gre za postopek „odvzema pravice prevoza območja za pešce“ in v drugem odstavku izreka je določeno, da mora tožnik dovolilnico vrniti v roku 8 dni od dokončnosti odločbe, kar ustreza besedilu 3. odstavka 29. člena Odloka. Tako ne more biti dvoma, da je z izpodbijanim aktom tožniku bila odvzeta pravica prevoza območja za pešce, tožnik pa mora dovolilnico vrniti v postavljenem roku. Zato je po mnenju sodišča izrek odločbe dovolj določen (6. odstavek 213. člena ZUP) in ne gre za bistveno kršitev določb postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Kar pa zadeva tožbene ugovore o tem, da je bila tožniku dovolilnica odvzeta že 22. 8. 2013 in, da mu ni bila izdana po 33. členu, pač pa po 17. členu Odloka, in da ni važno, zakaj mu je bila odvzeta dovolilnica oziroma da mu dovoljenje niti niso nikoli izdali, blokirali pa so mu kartico, pri čemer tožnik predlaga zaslišanje prič, pa sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva in dokaze, za katere tožnik ne navaja, da jih iz objektivnih razlogov ni mogel navesti že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, zato jih sodišče ne sme upoštevati (3. odstavek 20. člena ZUS-1).

Tudi kar zadeva predlog za izvedbo glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika sodišče ugotavlja, da za to niso izpolnjeni potrebni pogoji. Tožnik ni navedel, kako bi lahko zaslišanje tožnika, vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).