Jedro

Posledica lastninjenja po ZLNDL je bila originarni način pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona.

V sistemu družbene lastnine se je pravica uporabe vselej prenašala samo skupaj z lastninsko pravico na stavbi in je torej veljalo, da zemljišče sledi objektu in ne obratno.

Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL je bistveno, kdo je zemljišče ob njegovi uveljavitvi leta 1997 dejansko uporabljal, saj odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe in s tem ex lege pretvorbo v lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik parcel št. 990/3, 990/5, 997/1, 1000/1, 1000/2, 100/3, 1001/2, 1001/3, 1002/1, 1002/3, 1002/4 in 1002/5, vse k.o. S., ter da ji je tožena stranka v roku 15 dni dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo na navedenih nepremičninah mogoč prenos lastninske pravice na ime tožeče stranke.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da so v sistemu družbene lastnine s stavbnimi zemljišči v mestih upravljale občine, posledica oddaje pa je bila pridobitev pravice uporabe na tem zemljišču. Tak prehod je razviden tudi iz pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, družbo A in B kot tudi iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjene s pravnim prednikom tožene stranke. Pravica uporabe pa se je po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/1997, 59/2001, v nadaljevanju: ZLNDL) vselej brez izjeme transformirala v lastninsko pravico. Iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča nadalje izhaja tudi obveznost pravnega prednika tožene stranke, da v zemljiški knjigi vknjiži pravico uporabe v korist pravnega prednika tožeče stranke. Če bi šlo le za obligacijsko pravico, vknjižba ne bi bila potrebna. Sodišče pri presoji velikosti zemljišča ni upoštevalo identifikacijskega potrdila, iz katerega izhajajo spremembe velikosti in številk parcel v času po sklenitvi obravnavane pogodbe. Če pa je sodišče menilo, da tožba v tem delu ni sklepčna, bi moralo tožečo stranko v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati na njeno popravo. Napačen pa je končno tudi zaključek glede zastaranja, saj v predmetni zadevi ne gre za obligacijsko pravico, temveč za pridobitev stvarne pravice, ki ne zastara. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Že iz navedb v tožbi in tožbenega predloga izhaja, da je tožeča stranka tožbo utemeljevala tako na obligacijski kot stvarnopravni podlagi. Po eni strani je namreč trdila, da je bila med pravnima prednikoma pravdnih strank leta 1968 sklenjena pogodba o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo, po kateri se je pravni prednik tožene stranke zavezal k vpisu trajne pravice uporabe zadevnega zemljišča za graditev, vendar svoje obveznosti ni izpolnil. V tem kontekstu je razumeti drugo točko tožbenega zahtevka, ki meri na izstavitev ustrezne listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Po drugi strani pa tožeča stranka zatrjuje, da je bila nanjo na podlagi predmetne pogodbe prenesena pravica uporabe kot stvarnopravna pravica, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL ex lege transformirala v lastninsko pravico (3. člen ZLNDL), posledično pa s prvim delom tožbenega petituma terja ugotovitev lastninske pravice na spornih zemljiščih.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obveznost tožene stranke po pogodbi iz leta 1968 zastarala (upoštevaje 10 letni rok po Zakonu o zastaranju terjatev, Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54). Tudi sicer pa bi tožeča stranka (v kolikor terjatev ne bi zastarala) lahko terjala le izpolnitev obveznosti tožene stranke po 9. členu predmetne pogodbe, to je vpis trajne pravice uporabe zadevnega zemljišča za graditev v njeno korist. Vpisa te pravice pa sedanji pravni red ne pozna (numerus clausus stvarnih pravic, 2. člen Stvarnopravnega zakonika in 13. člen Zakona o zemljiški knjigi o pravicah, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo). Poleg tega pa bi lahko, tudi v kolikor bi držalo, da je tožeča stranka s predmetno pogodbo pridobila pravico uporabe (kot stvarnopravno upravičenje) in bi se ta ob uveljavitvi ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico, zahtevek tožeče stranke terjal le ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik vtoževanih zemljišč, saj je bila posledica lastninjenja originarni način pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona (zato zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine tudi sicer ni potreben in utemeljen). Vendar je vmes prišlo do vpisa lastninske pravice na C. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1968, takrat ni pridobila pravice uporabe kot absolutne, stvarnopravne pravice, temveč le v omejenem obsegu (kot relativno pravico) in sicer za gradnjo poslovnega ter stanovanjskega objekta. V sistemu družbene lastnine je namreč veljalo, da so stavbna zemljišča, ki so postala družbena lastnina, prešla v upravljanje občin, te pa so jih na podlagi natečaja ali neposredno s pogodbo oddale fizičnim ali pravnim osebam v uporabo za gradnjo. Uporabnik stavbnega zemljišča je bil dolžan uporabljati stavbno zemljišče v skladu z njegovim namenom, predpisanimi splošnimi pogoji in posebnimi pogoji, določenimi v postopku dajanja zemljišča v uporabo. Pravice in obveznosti so se določile s pogodbo (povzeto po dr. Alojzij Finžgar, Družbena lastnina, založba URL 1979). Iz zgoraj navedene pogodbe, sklenjene leta 1968 med pravnima prednikoma pravdnih strank (in sicer 1., 4., 5. in 6. točke), jasno izhaja, da je bilo stavbno zemljišče oddano v uporabo za gradnjo stanovanjskega in poslovnega objekta.(1) Upoštevajoč namen oddaje, pogodbo in tedanjo sistemsko ureditev, je tudi povsem nelogično, da bi bila s predmetno pogodbo podeljena trajna, absolutna pravica uporabe teh parcel v korist tožeče stranke. Njen pravni prednik je namreč na navedenih parcelah zgradil stanovanjski in poslovni objekt ter posamezna stanovanja (oziroma etažne enotes) prodal etažnim lastnikom, s čimer je na lastnike stavbe (oziroma etažnih enot) prešla po samem zakonu tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena in funkcionalnega zemljišča (6. člen Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, URL SRS, št. 19/76).(2) Pravica uporabe se je vselej prenašala samo skupaj z lastninsko pravico na stavbi (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in je torej veljalo, da zemljišče sledi objektu in ne obratno (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, URL SRS, št. 19/76, povzeto po dr. Matija Damjan: Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava). Glede na navedeno materialnopravno ureditev je povsem jasno, da je pravica uporabe na spornih zemljiščih s prodajo stavbe prešla od pravnega prednika tožeče stranke na etažne lastnike, četudi to ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno.

Poleg tega pa je lastnik nepremičnine po 2. in 3. členu ZLNDL postala fizična oziroma pravna oseba, ki je na nepremičnini dejansko izvajala pravico uporabe. Ker tožeča stranka pravice uporabe (tudi v kolikor bi govorili o stvarnopravnem upravičenju) ni imela vpisane v zemljiški knjigi, bi morala dokazati, da je imela zadevno pravico ob uveljavitvi ZLNDL, to je na presečni dan 25.7.1997. Bistveno je torej, kdo je zemljišče tedaj dejansko uporabljal, saj odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe in s tem ex lege pretvorbo v lastninsko pravico (prim. II Ips 985/2006, II Ips 664/2001, II Ips 259/2006). Posestnik pa leta 1997 že po navedbah pritožnika ni bil on sam, temveč etažni lastniki.

Ker je pritožba že iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), temveč je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik mora po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje stroške vložene pritožbe, tožena stranka pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi višjega sodišča. (1) Pritožnica se v dokazovanju pridobitve pravice uporabe sklicuje tudi na pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama ter družbama A. in B, ki ne more vplivati na presojo sodišča, sej je bila sklenjena povsem po volji vseh pogodbenih strank, poleg tega pa vključuje pravni osebi, ki nista stranki predmetnega pravdnega postopka.

(2) V primeru stavb v etažni lastnini je bila uporabna pravica na zemljišču nedeljiva, torej etažnim lastnikom ni pripadala v deležih, ki bi ustrezali njihovih deležem na stavbi, temveč je bila skupna (6. in 7. člen Zakona o lastnini na delih stavb, URL SRS, št. 19/76).