Jedro

Dejstvo, da so mladoletni toženci vdrli v učilnico in ukradli generalni ključ skoraj eno leto prej kot se je šola odločila za zamenjavo ključavnic, je okoliščina, ki vzbuja dvom v obstoj vzročne zveze med vlomom in škodo, ki jo je tožeča stranka imela z zamenjavo ključavnic kot ukrepom za preprečitev ponovnega vdora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu ter glede stroškov postopka r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo 7., 8., in 9. toženi stranki plačilo zneska 229.098,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1998 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot tudi zahtevek zoper ostale tožence. Prisojeni znesek je po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal škodo, ki jo je tožeča stranka trpela z zamenjavo ključavnic zaradi zagotovitve varnosti in preprečitve ponovnega vdora, potem ko so 1. 4. in 7. toženec vlomili v učilnice tožeče stranke in ukradli generalni ključ.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo 7. 8. in 9. tožena stranka in predlagajo, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da ni podana vzročna zveza med obema vlomnima tatvinama in zamenjavo ključavničnih cilindričnih vložkov oz. je bila ta prekinjena z vlomi v šolo po obravnavanih dogodkih še pred zamenjavo ključavnic. Razlog za zamenjavo ključavnic po enem letu od tatvin je iskati predvsem v njihovi dotrajanosti, saj so bile v uporabi že 28 let. Dalje navajajo, da predstavlja škoda, ki jo je sodišče dosodilo, "imaginarno" škodo, temelječo le na bojazni vodstva šole, da se bo nekaj zgodilo. Za tako škodo sodišče ne bi smelo prisoditi odškodnine. V šoli naj bi dobro vedeli, da se generalnega ključa ne da ponarediti brez predložitve varnostne kartice. Nelogično je tudi, da bi storilec kaznivega dejanja, ki ima v posesti ključ, po tatvini naredil duplikat, saj lahko uporabi kar ukradeni ključ. Pritožniki se pritožujejo tudi zaradi višine škode.

Menijo, da bi bilo možno dosoditi škodo v višini vrednosti novih ključavnic le, če bi bile prejšnje ključavnice nove, v obravnavanem primeru pa so bile zamenjane ključavnice dotrajane, stare 28 let in že večkrat amortizirane. B. in N.Đ. pa še navajata, da nista solidarno odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njun sin, saj je bil ta v času škodnega dogodka star več kot 15 let, kazenski postopek pred sodnikom za mladoletnikom pa je bil zanj prvi in zadnji. Starši niso opustili potrebne vzgoje in skrbnosti, prišlo je do enkratnega dogodka, ki ga niso mogli predvideti niti ob tisti pazljivosti, ki se v danih okoliščinah zahteva od vestnih staršev.

Zmoten naj bi bil tudi zaključek sodišča, da so za škodo odgovorni solidarno sin in njegovi starši, ne pa tudi ostali toženci. Vlomi so bili storjeni v sostorilstvu in so vsi mladoletni storilci imeli dejanja za svoja. Sin je sodeloval le pri prvem dejanju, potem pa je izročil ključ, ki sta ga ukradla skupaj z D., sledjemu. Ključ so uporabljali vsi fantje in bi dvojnik ključa lahko naredil katerikoli od njih.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo na vprašanje obstoja vzročne zveze med obema tatvinama in zamenjavo ključavničnih cilindričnih vložkov, glede na trditve, da naj bi do zamenjave prišlo šele po enem letu od vlomov. Ni sicer utemeljena pritožbena trditev, da naj bi do zamenjave ključavnic prišlo le zaradi naknadnih vlomov, saj je pri zaslišanju dne 6.1.1999 zastopnik tožeče stranke F.K. izrecno povedal, da je bilo po spornem dogodku sicer še nekajkrat vlomljeno v šolo, vendar na drugačen način, (skozi okno in skozi balkonska vrata). Ker pa je bil vlom s strani tožencev izvršen 13.6.1995 in 29.6.1995, naročilnico za zamenjavo ključavnic pa je tožeča stranka, kot izhaja iz spisovnih podatkov, izdala šele 28.3.1996, pritožba utemeljeno dvomi, ali je tako ravnanje z zamikom res bilo v vzročni zvezi prav z vlomi tožene stranke. To pa še posebej ob upoštevanju nadaljnje okoliščine, da naj bi bili vložki ključavnic zamenjani predvsem zaradi same dotrajanosti, ker je bil dotedanji sistem v uporabi že od leta 1968 in ne le zaradi varnosti, kot to izhaja iz dopisa T.K.. Ker teh okoliščin, ki jih pritožba izrecno izpostavlja, prvostopno sodišče v dosedanjem postopku ni ocenjevalo, so pa po oceni drugostopnega sodišča bistvene za ugotovitev obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožencev in še spornim delom škode, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavilo. Pri ponovnem odločanju v zadevi pa bo moralo prvostopno sodišče poleg ugotovitve vzročne zveze obravnavati tudi navedbe tožene stranke glede višine škode, če je bila dotrajanost ključavnic tudi eden od razlogov za zamenjavo. Prvostopno sodišče je v svoji sodbi namreč upoštevalo vrednost ključavnic ki so bile sicer enake kvalitete, kot so bile stare, ni pa ocenilo zmanjšanja vrednosti starih ključavnic zaradi izrabljenosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odgovornost osme in devete tožene stranke, to je staršev za ravnanje sina, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh razlogov, ki sta jih navedeni toženi stranki zatrjevali že v pripravljalni vlogi z dne 22.12.1998, prvosotpno sodišče ni ocenjevalo, saj se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bil sedmi toženec v času storitve škodnega dogodka mladoleten, vendar starejši od 7 let in da zato odgovarjajo za škodo poleg njega solidarno tudi njegovi starši. Ker imajo po 4. odst. 165. člena ZOR starši možnost dokazati, da je škoda nastala brez njihove krivde in ker sta v obravnavanem sporu starša A. Đ.

zatrjevala prav to, bo moralo prvostopno sodišče v primeru, če bo obstoj škode ugotovilo, oceniti tudi te trditve tožene stranke.

Ker je torej potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (1. odst. 370. člena ZPP).

Ni pa ugodilo predlogu pritožnikov, naj se opravi nova obravnava pred drugim sodnikom, saj za to ne obstaja noben tehten razlog.

Pritožbeno sodišče le še pripominja, da pritožniki ne morejo izpodbijati sodbe v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti ostalim tožencem, ker za to nimajo pravnega interesa. Pravni interes za vložitev pritožbe imajo pritožniki le v delu, kjer je njim naložena kakšna obveznost.