Jedro

Tožena stranka je zneske izgube na plači revalorizirala za čas do 8.4.1992, zato tožnica ni upravičena poleg revaloriziranih zneskov zahtevati še zamudne obresti do 8.4.1992, saj so te upoštevane v revalorizaciji.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku I. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: " Tožena stranka P. d.d. Ljubljana, Ljubljana je dolžna plačati tožnici A., znesek 6.256,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1992 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo." V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 10.925,00 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo je popravilo s sklepom, razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 6.256,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 585,60 SIT od 1.6.1988 dalje, od 1.020,00 SIT od 1.7.1988 dalje, od 1.102,00 SIT od 1.9.1988 dalje, od 2.056,60 SIT od 1.8.1989 dalje in od 1.492,00 od 1.9.1989 dalje pa do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 51.574,89 SIT in sorazmerni del sodne takse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje pa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Primarni tožbeni zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Sodišče je tožnici prisodilo navedeni znesek kot odškodnino za izgubo na osebnem dohodku zaradi bolniškega staleža, ki je bil posledica nezgode pri delu pri toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo in sklep, s katerim je sodišče popravilo sodbo, se s posameznima pritožbama pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi zoper sodbo tožena stranka poudarja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice, da je sodba nerazumljiva in obrazložitev v nasprotju z izrekom ter da je zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo zamudne obresti že od leta 1988 dalje, čeprav je tožena stranka zahtevane zneske revalorizirala v letu 1992 in jih je tožnica vtoževala v podrednem zahtevku. Zoper sklep o popravi izpodbijane sodbe pa se pritožuje zato, ker kljub popravkom ima sodba še vedno napake v obrazložitvi in je zato nerazumljiva.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov v pripravljalnem spisu tožnice z dne 25.11.1998 izhaja, da tožnica v podrednem zahtevku vtožuje zneske 585,60 SIT, 1.020,00 SIT, 1.102,00 SIT, 2.056,60 SIT in 1.492,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in v sklepu o njenem popravku v 2. odstavku na 6. strani (za junij 1988 je tožnici priznalo 1.020,00 SIT) navedlo, da je v celoti ugodilo navedenemu zahtevku in ji prisodilo skupno 6.256,50 SIT. Sodišče je prekoračilo ta zahtevek le za 30/100 SIT. V obrazložitvi sodbe je navedlo znesek 1.492,30 SIT, kot je razviden iz obračuna tožene stranke o izgubi tožnice na plači z dne 8.4.1992 in ga upoštevalo pri seštevanju zneskov in ne znesek 1.492,00 SIT, (kot je sicer pravilno v izreku sodbe). Zato je pravilni seštevek skupnega zneska 6.256,20 SIT. Zato je glede na to majhno napako, po zaključku pritožbenega sodišča, sodba glede same glavnice razumljiva in sklepčna.

Res pa je, da je sodišče z navajanjem nepriznanih zneskov prikrajšan na plači za mesece, (ko tožnica ni bila v bolniškem staležu zaradi nezgode pri delu), skupaj z zneski izgube na plači, do katerih pa je sicer upravičena, naredilo sodbo manj pregledno in jasno.

Pritožba pa je utemeljena glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od posameznih prisojenih zneskov. Iz prikaza izplačil plač in izgube na plači za tožnico z dne 8.4.1992 za obdobje od marca 1988 do 8.4.1992 (v prilogi B-10/I izhaja, da je tožena stranka zneske plač in izgube na plači revalorizirala in je tožnica v podrednem zahtevku tudi navedla zneske iz tega prikaza, pravtako pa jih je upoštevalo tudi sodišče pri izračunu prisojenega zneska. Revalorizacija zneskov pa pomeni, kot je splošno znano, da so na nominalni znesek obračunane tudi zakonite zamudne obresti, v tem primeru vse do dne 8.4.1992. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in tožnici priznalo, od vseh v podrednem zahtevku vtoževanih zneskov, zamudne obresti od 8.4.1992 dalje. Zaradi tega je izpodbijano sodbo spremenilo in odločilo kot v izreku.

Tožena strana je s pritožbo zoper sodbo v pretežnem delu uspela, ne pa zoper sklep, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena ZPP v povezavi s 154. členom tega zakona odločilo, da ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbe zoper sodbo v višini 125 točk, kar glede na vrednost točke znaša 10.925,00 SIT.