Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Romuniji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 16. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. O stroških bo odločeno v ločenem postopku.

2.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, s katero predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

3.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

4.Toženka je sodišče 21. 8. 2026 obvestila, da je tožnik 19. 8. 2028 zapustil azilni dom. Menila je, da tožnik za predmetni upravni spor ne izkazuje več pravnega interesa, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je 11. 9. 2026 o tem obvestilo tožnikovo pooblaščenko in jo pozvalo, da se o tem lahko izjavi v roku treh dni od prejema poziva, sicer bo štelo, da navedbam toženke ne nasprotuje. Pooblaščenka tožnika se do izdaje tega sklepa na poziv sodišča ni odzvala.

5.Sodišče je 15. 9. 2026 po opravljenih poizvedbah v azilnem domu ugotovilo, da se tožnik tja še vedno ni vrnil.

6.Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijanega sklepa in navedb strank.

7.Tožba ni dovoljena.

8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

10.Skladno s točko (e) člena 41(1) Uredbe (EU) 2024/13482 se prošnja šteje implicitno za umaknjeno takrat, kadar prosilec večkrat ni izpolnil obveznosti javljanja, ki so mu bile naložene v skladu s členom 9(4), ali preneha biti na voljo pristojnim upravnim ali sodnim organom, razen če lahko dokaže, da je dejstvo, da ni na voljo, posledica posebnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Uredba (EU)2024/13513 v 17. točki člena 2 pobeg opredeljuje kot dejanje, s katerim zadevna oseba preneha biti na voljo pristojnim upravnim ali sodnim organom, na primer z: (a) zapustitvijo ozemlja države članice brez dovoljenja pristojnih organov iz razlogov, ki niso taki, da sama nanje ne bi imela vpliva; (b) neobvestitvijo o odsotnosti iz določenega nastanitvenega centra ali dodeljenega območja prebivališča, kadar tako zahteva država članica, ali (c) nezglasitvijo pred pristojnimi organi, kadar ti organi tako zahtevajo. Iz obvestila toženke z 21. 8. 2026 smiselno izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom oziroma pobegnil, tožnikova pooblaščenka tega ni prereka.

11.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.4

12.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor5. Po povedanem je namreč dne 19. 8. 2026 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja njene utemeljenosti, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.