Jedro

V tožničinem primeru je šlo za individualni odpust. Tožena stranka se je resda zavezala k uporabi določenih ukrepov v smislu teh določb podjetniške kolektivne pogodbe, kar pa še ne pomeni, da je bila dolžna uporabiti vsa določila kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na kolektivni odpust. Tudi zapis v odpovedi, "da je delodajalec preveril, ali bi bilo delavko mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti ni bilo", ne pomeni, da je tožena stranka prevzela obveznost tožnici ponuditi drugo delovno mesto v smislu podjetniške kolektivne pogodbe. Predvsem pa tudi zakon ne predpisuje več tovrstne obveznosti delodajalca, da bi prišla v poštev uporaba institutov, ki so se nanašali na vprašanje pravilne izpolnitve te obveznosti po prej veljavnem ZDR.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o nezakoniti odpovedi napačno oprlo tudi na ugotovitev, da tožena stranka ni upoštevala tožničine prednostne pravice do zaposlitve. V tej zadevi gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne za spor o kršitvi prednostne pravice do zaposlitve, na katero se nanaša sporni ukrep tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in III izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2017 zavrne, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo z zahtevki za reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 741,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da si je prizadevala trajno presežnim delavcem, če bo tako narekoval delovni proces in bo to skladno z interesi banke, ohraniti prednostno pravico do zaposlitve po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je sicer prijavila na razpise prostih delovnih mest, vendar pa tožena stranka zaradi neizbire tožnice ni kršila navedene zaveze. Na razpisih, ki so bili objavljeni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so bili namreč izbrani najprimernejši kandidati, ki so bili že zaposleni pri toženi stranki, tako da ni šlo za zaposlovanje novih delavcev. Tudi če bi šlo za kršitev zaveze, ta ne bi imela za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožena stranka se je zavezala le k temu, da bo v primeru enake usposobljenosti tožnica kot presežna delavka imela prednost pri izbiri med prijavljenimi kandidati. Ni pa se zavezala, da bo tožnica tudi izbrana v primeru, če bi se na razpis prijavili boljši kandidati. Zaposlovala je le notranje, ne tudi zunanje kadre. Potreba po komercialistih se nanaša na nivo celotne banke, za ta spor pa so pomembne le zaposlitve znotraj krajevnih omejitev, predvsem glede na usposobljenost delavca. Tožena stranka vztraja, da nima potrebe po delu tožnice. Res je objavila več razpisov, a ne za področje dela, na katerem je sposobna delo opravljati tožnica. Potrebe po zaposlitvah se pojavljajo na specializiranih področjih, medtem ko se število zaposlenih v sektorju, v katerem je delala tožnica, ni povečalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2017 nezakonita zato, ker naj bi tožena stranka kršila zaveze, h katerim se je ob podaji odpovedi sama zavezala. S tem se pritožbeno sodišče ne strinja, soglaša pa z drugimi razlogi izpodbijane sodbe, ki so v smeri ugotovitve zakonitosti odpovedi - da je obstajal odpovedni razlog, na katerega se sklicuje odpoved, zaradi katerega pa je tudi dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitve (89. člen ZDR-1).

7. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v postopku odpovedi zavezala, da bo presežnim delavcem, torej tudi tožnici, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, ter da je v posledici neizpolnitve te obveznosti odpoved nezakonita. Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1, tožena stranka ni bila dolžna uporabiti določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki glede programa razreševanja presežnih delavcev v 32. členu med drugim določa, da mora takšen program vsebovati ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (b), ter ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, ki so zlasti npr. ponudba pogodbe o zaposlitvi za drugo delo v banki (d).

8. V tožničinem primeru je šlo za individualni odpust. Tožena stranka se je resda zavezala k uporabi določenih ukrepov v smislu teh določb podjetniške kolektivne pogodbe, kar pa še ne pomeni, da je bila dolžna uporabiti vsa določila kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na kolektivni odpust. 9. Glede tega je bistven sklep uprave tožene stranke z dne 20. 6. 2017, v katerem je predlagala sprejem kriterijev in meril za določitev presežnih delavcev, ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja, ukrepe in kriterije za izbire ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, delavce, ki bodo prejeli odpoved, ter socialni program z vsebino, ki je razvidna iz prilog tega gradiva. Kot izhaja iz gradiva - Priloge 6, ki se nanaša na ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, se je tožena stranka zavezala, da bo trajno presežnim delavcem, v kolikor bo tako narekoval delovni proces in bo to tudi skladno z interesi banke, skušala ohraniti prednostno pravico do zaposlitve po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je zavezala, da v primeru nadomeščanja začasno odsotnih delavcev, zaposlenih za določen čas, ne bo zaposlovala novih delavcev z zunanjega trga, ampak bo najprej preverila možnosti zaposlitve trajno presežnih delavcev. Ti bodo imeli prednost pred kandidati z zunanjega trga, če bodo izpolnjevali zahteve delovnega mesta. V primeru enakovrednih kandidatov med presežnimi delavci, bo imel prednost kandidat s slabšim socialnim položajem. Ker torej tožena stranka ni prevzela drugačnih zavez v zvezi z delavci, katerim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje sprejelo zmoten zaključek, da je bila tožena stranka dolžna tožnici ponuditi drugo ustrezno delovno mesto, ter da je že v posledici neizpolnitve tega odpoved nezakonita.

10. Tudi zapis v odpovedi, "da je delodajalec preveril, ali bi bilo delavko mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti ni bilo", ne pomeni, da je tožena stranka prevzela obveznost tožnici ponuditi drugo delovno mesto v smislu podjetniške kolektivne pogodbe. Predvsem pa tudi zakon ne predpisuje več tovrstne obveznosti delodajalca, da bi prišla v poštev uporaba institutov, ki so se nanašali na vprašanje pravilne izpolnitve te obveznosti po prej veljavnem ZDR. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje raziskovalo dejansko stanje v napačni smeri in zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je preverila, ali bi tožnici lahko ponudila drugo ustrezno delovno mesto.

11. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o nezakoniti odpovedi napačno oprlo tudi na ugotovitev, da tožena stranka ni upoštevala tožničine prednostne pravice do zaposlitve. V tej zadevi gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne za spor o kršitvi prednostne pravice do zaposlitve, na katero se nanaša sporni ukrep tožene stranke. Prav tako je v sklepu tožene stranke določena le zaveza prizadevanja ponuditi novo zaposlitev ob izpolnjevanju določenih pogojev in ne zaveza zagotovitve prednostne pravice do zaposlitve. Ni odločilno vprašanje izbire oziroma izpolnjevanja pogojev za razpisano delovno mesto. Zlasti pa pritožba pravilno navaja, da morebitna kršitev pravice do prednostne zaposlitve ne more imeti za posledico nezakonitosti odpovedi.

12. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Zaradi spremenjenega uspeha strank je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka - ker tožnica v sporu ni uspela, krije sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Sama pa krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).