Jedro

Nezakonito oz. nepravilno delo, ki je protipravno, ne more biti delo, ko gre za postopke in odločbe, izdane zaradi zmotnega pravnega stališča oz. napačnega pravnega pojmovanja, razen če bi razlaga tako očitno odstopala od vsebine norme, da je mogoče sklepati, da je organ ravnal očitno napačno ali zlonamerno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.000.000,00 SIT odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena in za pretrpljene duševne bolečine in z dopolnilno sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 100.000,00 SIT. Tožniku je v posledici neuspeha v pravdi naložilo, da toženi stranki povrne v 15-tih dneh 160.800,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik se je zoper sodbo in dopolnilno sodbo pritožil. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje oz. spremembo tako da se zahtevku tožnika v celoti ugodi. Sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo ko zavrača zahtevek iz razloga, ker ni utemeljen, ter se ob tem napačno opira na določbo 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer na obliko škode zaradi okrnitve svobode. Te oblike škode tožnik ni vtoževal, pač pa odškodnino zaradi pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti (1. odst. 200. in 203. čl. ZOR). Sodišče bi zato moralo presoditi utemeljenost odškodninskega zahtevka iz tega aspekta. Nesporno je doživel razžalitev časti in dobrega imena. Osumili so ga storitve kaznivega dejanja, a kljub domnevi nedolžnosti javno pred sodelavci na delovnem sestanku govorili, da je član kriminalne združbe, da gre za mednarodno kriminaliteto. Gre za žaljivo vrednostno sodbo, izrečeno zoper tožnika, ki ga je zelo duševno prizadela in sprožila odziv sodelavcev in družine, tudi zaradi tega postopka. Dokazano je v tem postopku, da so se zoper tožnika vodili postopki, ki niso bili upravičeni. Celota postopkov, od hišne preiskave do razporeditve na drugo delo iz razloga storitve kaznivega dejanja in omajanega zaupanja v delavca, da realno sliko, kako je bila prizadeta čast in dobro ime tožnika, ki je nedvomno kot policist v svojem okolju užival določen ugled, ki pa je bil porušen. Tožnik je izkazal, da je trpel duševne bolečine in je bilo zaradi tega porušeno njegovo zdravstveno stanje, da je zaradi psihičnih težav obiskal zdravnika in je užival pomirjevala, a je dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano, saj sodišče ni izvajalo vseh predlaganih dokazov. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnik navaja, da pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava z enakim predlogom, ter še poudarja, da sodišče ugotavlja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti toženke, vendar meni, da je prav dejstvo, da je bila kazenska ovadba zavržena, tisto, ki kaže na to, da dejansko ni bilo elementov kaznivega dejanja ne pa da ni bilo razlogov za sum, kot napačno navede sodišče prve stopnje in zmotno uporabi materialno pravo. Predkazenski postopek je namreč mogoče voditi zoper osebo, za katero obstoje razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje in v primeru, da se pozneje ugotovi, da niso podani elementi kaznivega dejanja, je podana odgovornost države, saj se postopek vodi nezakonito in v nasprotju z določbami ZKP. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi v delu, ko sodišče navaja razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi okrnitve svobode. Dejstvo je in je dokazano v postopku, kar sodišče tudi delno povzema, da je tožnik bil stigmatiziran kot storilec kaznivega dejanja, o njem so govorili na delovnem sestanku, zaradi tega je bil nezakonito razporejen na drugo delo, ker ni več užival ustreznega zaupanja, zato je bila prizadeta njegova čast in dobro ime, trpel je duševne bolečine, ki so se odražale v tem, da se je za dlje časa porušilo duševno zdravje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je odločilne dejanske okoliščine za presojo utemeljenosti zahtevka sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ob tem pa tudi tistih kršitev postopka, ki jih pritožba uveljavlja in tistih, ki jih sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni storilo.

26. čl. Ustave RS določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za odškodninsko odgovornost velja splošna ureditev iz ZOR (ta zakon je potrebno za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporabiti - 1060. čl. OZ). Za odškodninsko odgovornost morajo biti zato izpolnjeni vsi štiri elementi civilnega odškodninskega delikta, poleg škode (pritožnik trdi, da je tudi ta izkazana, čeprav sodišče prve stopnje ugotavlja drugače) tudi nedopustnost (protipravnost) ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Dejstvo, da postopki, ki so bili zoper pritožnika sproženi, niso bili končani njemu v škodo, še ne pomeni, da je šlo za nepravilno ali protipravno ravnanje državnega organa. Nezakonito oz. nepravilno delo, ki je protipravno, ne more biti delo, ko gre za postopke in odločbe, izdane zaradi zmotnega pravnega stališče oz. napačnega pravnega pojmovanja (tožnik v pritožbi trdi, da niti elementi kaznivega dejanja niso bili podani in razlogov za sum ni bilo), razen če bi razlaga tako očitno odstopala od vsebine norme, da je mogoče sklepati, da je organ ravnal očitno napačno ali zlonamerno. To ni ugotovljeno, zato o protipravnem ravnanju v zvezi z vodenjem postopkov zoper tožnika ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da iz vsebine zapisnika o poteku delovnega sestanka PMP S. z dne 24.1.1997 in so se ga udeležili zaposleni te postaje in vodstvo UNZ, ni razvidno, da bi kdorkoli od udeležencev tožnika žalil, šlo je za razpravo o nepravilnostih pri delu in kazenskih ovadbah, ki so bile podane zoper nekatere policiste, med drugim tudi zoper tožnika, opozorjeno je bilo, da je podan sum za kazniva dejanja in da gre za določene povezave oz. naveze, tudi v povezavah z mednarodno kriminaliteto, in ni šlo za take trditve, na podlagi katerih bi se lahko štelo, da je nekaj že fiksno oz. da je tožnik že obstojen in vsi štejejo, da je kriminalec ter je iz vsebine celotnega zapisnika razvidno, da je šlo za delavni sestanek, na katerem so bili navzoči seznanjeni z ugotovitvami in tudi da je potrebno vse to tudi temeljito ugotoviti. O tem so izpovedale tudi priče zaslišane v postopku, in je tudi na podlagi ocene izpovedb teh prič sodišče sprejelo zaključek, da je šlo predvsem za delovni sestanek z namenom, da se navzoče seznani z ugotovitvami ter predvidi nadaljnje ukrepe, ter ob tem je sodišče prve stopnje tudi poudarilo, da so bili navzoči policisti, ki so vsi vedeli, da je potrebno vsak sum kaznivega dejanja tudi dokazati in tožnik ni uspel dokazati, da bi prav o njem grdo govorili in ga žalili. Pri presoji pravdnega standarda žaljivosti je namreč treba upoštevati okoliščine in osebe, ki so jim besede namenjene ter medsebojne odnose tožnika in delavcev tožene stranke, in očitki (suma) storitve kaznivega dejanja ne izražajo v konkretnem primeru negativne vrednostne sodbe, saj je bil namen le pogovor oz. prikaz problematike dela in sprejem ukrepov zaradi ocene, da je prišlo do določenih nepravilnosti, tudi suma storitve kaznivih dejanj. Tožnik torej ni dokazal protipravnega ravnanja delavcev oz. organov tožene stranke in zato ni odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).