Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS.

Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 19. 12. 2016 nična (I. točka izreka sodbe) in da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 12. 12. 2016, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi njegove izredne odpovedi (II. točka izreka sodbe). Posledično je za obdobje od vključno 2. 12. 2016 do 12. 12. 2016 ugodilo tožbenemu zahtevku za prijavo v zavarovanja ter obračun in izplačilo nadomestila plače (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 13. 12. 2016 do 6. 2. 2017, za prijavo v zavarovanja in reparacijo za isto obdobje ter zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila v bruto znesku 8.649,27 EUR (IV. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 1. 12. 2016 (V. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper odločitev v IV., V. in VI. točki izreka odločbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da bi sodišče obstoj njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki moralo ugotoviti do zaposlitve pri drugem delodajalcu 6. 2. 2017. V zvezi s tem kot bistveno izpostavlja ugotovitev sodišča, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 12. 2016, temveč kasneje. Ker je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen šele z izpodbijano odločbo, so bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Navaja, da je pri določitvi višine vtoževanega denarnega povračila upošteval, da je zaradi podane izredne odpovedi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Poleg tega ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti in je pravico do tega nadomestila prejel šele v mesecu avgustu 2017. Z zatrjevanjem nasprotja med odločitvama v I. in V. točki izreka odločbe uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Ker je uspel v pomembnem delu tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, naj mu povrne vse stroške postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III. in VI. točko izreka sodbe, prav tako zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka oziroma izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi kot bistveni izpostavlja okoliščini, da je postopek izredne odpovedi zoper tožnika pričela že 9. 12. 2016 z vročitvijo vabila na zagovor in da je njena izredna odpoved začela učinkovati 1. 12. 2016 s prvim dnem tožnikove odsotnosti z dela. Navaja, da tožnikova izredna odpoved nasprotuje moralnim načelom, saj je zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri izplačilu plač v letu 2016 namreč skupno znašajo le 18,08 EUR, v roku treh dni pa tožena stranka tožniku tega zneska ni mogla plačati, ker je imela blokiran bančni račun. Uveljavlja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 12. 2016 do 9. 12. 2016 neupravičeno odsoten z dela, zato do plačila za delo za to obdobje ni upravičen. Zmotna je presoja sodišča, da je izredna odpoved, ki jo je 19. 12. 2016 podala tožniku, nična. Tožnik bi tožbo za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi moral vložiti v prekluzivnem roku 30 dni, česar ni storil. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012, na katero se v zvezi s tem sklicuje sodišče, ni primerljiva obravnavani zadevi. Poleg tega je ničnost odpovedi podana le, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnik, niti drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - tožnik je toženi stranki 12. 12. 2016 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu ta v letu 2016 plače ni izplačevala ob zakonsko določenem roku (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.); - tožena stranka je tožniku 19. 12. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ta v obdobju od 1. 12. 2016 do 9. 12. 2016 ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestil (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1); - tožena stranka je tožnika na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR-1 s prvim dnem domnevne neupravičene odsotnosti z dela (to je s 1. 12. 2016) odjavila iz socialnih zavarovanj, kar je bilo navedeno tudi v izredni odpovedi, ki jo je podala tožniku.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 12. 12. 2016 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam, zaključilo, da je nična oziroma pravno neučinkovita izredna odpoved, ki mu jo je 19. 12. 2016 podala tožena stranka. Po stališču sodišča prve stopnje je bila tožba (razen v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na dan 1. 12. 2016) vložena pravočasno, saj tožnik ničnosti izredne odpovedi tožene stranke pred sodiščem ni bil dolžan uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. O pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012, na katero se v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je bil tožnik s sodnim uveljavljanjem ničnosti izredne odpovedi tožene stranke vezan na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je namreč v že navedeni zadevi, ki je bila sicer izdana v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), med drugim zavzelo tudi stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1). Tožena stranka v pritožbi navaja, da je postopek izredne odpovedi zoper tožnika začela že 9. 12. 2016 in da je bilo v njeni izredni odpovedi določeno, da učinkuje za nazaj (od 1. 12. 2016 dalje), vendar to ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved tožene stranke nična oziroma ni imela pravnih učinkov.

9. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik ne more biti upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače za obdobje od 2. 12. 2016 do 12. 12. 2016, ker od 1. 12. 2016 dalje ni prihajal na delo. Tožnik je namreč ob upoštevanju pravne neučinkovitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je tožena stranka z dnem 1. 12. 2016 prenehala obračunavati in izplačevati dogovorjeno plačo, upravičen do vzpostavitve stanja, kot da ta odpoved ne bi bila nikoli podana. Na to pravico ne vpliva okoliščina, da tožnik v obdobju od 1. 12. 2016 dalje ni več prihajal na delo, vpliva pa dejstvo, da je še vedno obstojalo delovno razmerje.

10. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da so bile njene zamude pri obračunu in izplačilu plače v letu 2016 le minimalne. Delodajalec v skladu z določbami ZDR-1 pred sodiščem nima možnosti uveljavljati nezakonitosti delavčeve izredne odpovedi, temveč se lahko z ugovori, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca niso bili podani zakoniti pogoji, brani le zoper delavčeve zahtevke za plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ker ti zahtevki niso bili predmet presoje v obravnavanem sporu, so vse pritožbene navedbe tožene stranke glede domnevne nezakonitosti tožnikove izredne odpovedi neutemeljene.

O pritožbi tožnika:

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitvi v I. in V. točki izreka izpodbijane odločbe nista v medsebojnem nasprotju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki na dan 1. 12. 2016 glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 vložiti v roku 30 dni od vročitve izredne odpovedi tožene stranke, saj samo pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha oziroma ni vezana na prekluzivni rok 30 dni. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, pravilno kot prepozno zavrglo (V. točka izreka odločbe). Na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo pravne neučinkovitosti (ničnosti) izredne odpovedi tožene stranke in posledično vzpostavitvijo stanja, kot da te odpovedi ne bi bilo, tožniku priznalo enake pravice, do katerih bi bil upravičen tudi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na dan 1. 12. 2016. Poleg navedenega pa je zahtevek iz zavrženega dela tožbe (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 1. 12. 2016) že zajet v zahtevku, ki mu je bilo ugodeno v II. točki izreka (tožnik je bil v delovnem razmerju do 12. 12. 2016) in bi bilo omenjeni del tožbe potrebno zavreči tudi iz tega razloga.

12. Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki do zaposlitve pri drugem delodajalcu (6. 2. 2017) in zato z dnem 5. 2. 2017 sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitve, da je izredna odpoved tožene stranke z dne 19. 12. 2016 pravno neučinkovita, pravilno zaključilo, da učinkuje izredna odpoved, ki jo je toženi stranki 12. 12. 2016 vročil tožnik. Za ugotovitev obstoja tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki po 12. 12. 2016 zato ni pravne podlage, posledično pa v obravnavani zadevi tudi niso bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1. Na pravilnost navedenega stališča nimajo vpliva tožnikove pritožbene navedbe, da je pri določitvi višine zahtevanega denarnega povračila v smislu določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 upošteval dejstvo, da je zaradi podaje izredne odpovedi zaradi razlogov na strani delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

O odločitvi o stroških postopka:

13. Stranki v pritožbah neutemeljeno nasprotujeta odločitvi v VI. točki izreka odločbe, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na strani tožnika izpostavilo delni uspeh z zahtevkom in s tem drugi odstavek 154. člena ZPP, napačno pa se je sklicevalo na drugi odstavek 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Ta določba je bila uzakonjena delavcu v korist, ne obratno. Namenjena je temu, da se na delavca, ki ga zastopa predstavnik sindikata, v primeru delnega oziroma manjšega uspeha v pravdi nanj ne prevalijo stroški delodajalca, ne pa temu, da bo delavec kril sam svoje stroške. Za slednjo odločitev je podlaga že v določbah ZPP. Navedena določba ZDSS-1 je torej v predmetnem sporu docela neuporabljiva, saj v tovrstnih sporih delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Zato je okoliščina delnega uspeha na strani tožene stranke za odmero njenih stroškov nerelevantna.

14. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.