Jedro

Jedro spora ni v tem, da je bilo s strani tožnice in A. A. delo opravljeno, temveč, ali je toženka svojo obveznost po podjemni pogodbi v celoti izpolnila.

V tu obravnavani zadevi osnovni dogovor predstavlja podjemna pogodba in je pogodba o zaposlitvi zgolj sredstvo za izpolnitev obveznosti iz osnovnega dogovora.

Ker je bila pogodba o zaposlitvi namenjena zgolj realizaciji podjemne pogodbe, se za pravno zmotno izkaže pritožbeno stališče, da nadomestilo plače ne predstavlja izplačila pogodbenega zneska ter da sta v spornem obdobju obstajala dva pravna naslova dohodkov A. A. in tožnice, eden iz naslova nadomestila plače zaradi bolezni A. A. in drugi pogodba. Dejstvo je, da je bil A. A. pri toženki zaposlen zato, da se je izvedlo plačilo po podjemni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 14.488,98 EUR v celoti zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.525,20 EUR (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je presodilo, da tudi nadomestilo plače 19.275,45 EUR, ki ga je toženka nakazala na račun A. A. (poleg zneska 9.713,77 EUR), predstavlja izpolnitev pogodbene obveznosti, ne glede na to, da je ta znesek toženki kasneje povrnil Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povrnitve pritožbenih stroškov ne zahteva. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče sicer do 19. točke obrazložitve pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je od tu dalje nejasno, nepravilno in mimo relevantnega prava zaključilo, da tožnica vseeno ni upravičena do dogovorjenega plačila. Sodišču prve stopnje očita, da mestoma v razlogih ne loči med načinom izpolnitve in pogodbeno obvezo. Za spremembo načina izpolnitve ni potreben noben nov dogovor. Tožnica meni, da je zaradi bolezni A. A. postal dogovorjeni način izpolnitve toženkine obveznosti nemogoč. Ko je prejemal nadomestilo plače na podlagi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi bolezni, plače pojmovno ni mogel prejemati. To ni izplačilo pogodbenega zneska, temveč nadomestilo zaradi bolezni, ki ga izplačuje država. Argument izpodbijane sodbe, da bi izpolnitev obveznosti toženke predstavljala dejansko obogatitev tožnice in A. A., ni pojasnjen in je tudi zmoten. Nadomestilo za bolniški stalež bi A. A. prejel, kjerkoli bi bil zaposlen. Poleg tega je sedaj za 14.488,98 EUR obogatena toženka, ki je dejansko plačala zgolj 9.713,77 EUR, vse ostalo pa je plačala država kot nadomestilo plače in ne kot plačo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila obogatitev toženke irelevantna. Nobena izmed strank se ni dogovorila, da se pogodba izpolni z nakazilom nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 iz državnega proračuna, tak dogovor bi bil nemoralen, nemogoč, ničen. Nejasne in zmotne so navedbe sodbe o tem, zakaj naj bi bilo relevantno, da naj bi prispevke za A. A. plačevala toženka. Toženka zanj ni plačevala prispevkov in dajatev, saj je plača delavca bruto plača, od katere delavec sam plača dohodnino in prispevke. Ker je to A. A. vestno plačeval vsa leta, mu iz zdravstvenega zavarovanja pripada ločeno plačilo za čas odsotnosti zaradi bolezni iz zdravstvene blagajne. V spornem obdobju sta obstajala dva pravna naslova dohodkov A. A. in tožnice, eden iz naslova nadomestila plače zaradi bolezni A. A. in drugi naslov predmetna pogodba. Izpodbijana sodba skoraj v vseh dejstvenih ugotovitvah ugotavlja, da je pogodba o zaposlitvi fiktivna, nato pa v 28. točki zapiše, da pogodba ni bila fiktivna. Pogodba o zaposlitvi kot način izplačila je fiktivna in zato velja podjemna pogodba, po kateri je toženka plačala 9.713,77 EUR in dolguje še 14.488,98 EUR. Tožnica sodbi očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnitve obveznosti, to je posledica napačne uporabe materialnega prava (50. člena Obligacijskega zakonika - OZ, 4. in 137. člena ZDR-1) in napačnega razumevanja izpolnitvene obveznosti in načina izpolnitve le-te. Razlogi sodbe so toliko nejasni, da sodbe v nosilnih argumentih ni moč preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pravilno rešitev obravnavanega spora je treba izhajati iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki s pritožbo ni izpodbijana, da je tožnica dokazala obstoj dogovora med njo, A. A. in toženko o tem, da toženka za opravljeno delo tožnice in A. A. v zvezi s spornimi revizijami za leto 2015 plača 65 % dogovorjene cene projekta. Med tožnico, A. A. in toženko je bila torej sklenjena podjemna pogodba. Tožnica in A. A. sta se namreč zavezala opraviti delo, in sicer revizije računovodskih izkazov določenih družb za leto 2015, pri čemer med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo to delo v celoti opravljeno. Toženka pa se je zavezala plačati opravljeno delo.

6. Jedro spora je, ali je toženka svojo obveznost po podjemni pogodbi v celoti izpolnila. Glede tega tožnica ni izpodbijala zaključka prvostopenjskega sodišča, da je njej in A. A. v skladu z dogovorom pripadalo plačilo 24.202,75 EUR, kar je 65 % pogodbene vrednosti cen za revizije računovodskih izkazov. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bil dogovor pravdnih strank in A. A., da se za opravljeno delo tožnice in A. A. plačilo izvede z izplačilom plače A. A. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je toženka A. A. plačala skupno 28.989,22 EUR. Po lastnih trditvah tožnice je toženka plačila izvedla preko pogodbe o zaposlitvi (5. str. pripravljalne vloge z dne 3. 5. 2019, l. št. 44). Od zneska 28.989,22 EUR je toženka A. A. sicer 19.275,45 EUR plačala kot nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela. Vendar to ne spremeni dejstva, da mu je 28.989,22 EUR plačala preko pogodbe o zaposlitvi. To pa je višji znesek od zneska, k plačilu katerega se je toženka zavezala s podjemno pogodbo. Toženka je torej svojo obveznost po podjemni pogodbi v celoti izpolnila. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

7. Dejstvo, da je toženki znesek 19.275,45 EUR povrnil ZZZS, na pravilnost odločitve ne more imeti vpliva. Ta okoliščina ne spremeni dejstva, da je A. A. (in s tem tudi tožnica) od toženke kot izpolnitev podjemne pogodbe prejel celoten znesek, dogovorjen s to pogodbo. Da je A. A. zbolel, je bilo zgolj naključje, ki je imelo za toženko bolj ugoden finančni izid. Ni pa s tem postal dogovorjeni način izpolnitve toženkine obveznosti po podjemni pogodbi nemogoč, kot to zmotno navaja pritožba. Toženka je kljub bolniškemu staležu A. A. svojo obveznost iz podjemne pogodbe lahko izpolnila preko izplačil po pogodbi o zaposlitvi, in sicer v obliki izplačil nadomestila plače. Tako se izkaže za neprimerno tožničina primerjava s situacijo, ko je med strankama dogovorjeno plačilo na TRR, ki ga nato stranka v vmesnem času zapre. Ne gre za primerljivi situaciji.

8. Če bi izhodišče predstavljala pogodba o zaposlitvi in bi bilo zatrjevano, da je delo po pogodbi o zaposlitvi opravil nekdo tretji, bi ta tretji imel podlago za zahtevek za plačilo. V tu obravnavani zadevi pa osnovni dogovor predstavlja podjemna pogodba in je pogodba o zaposlitvi zgolj sredstvo za izpolnitev obveznosti iz osnovnega dogovora. Delo po podjemni pogodbi sta se skupaj zavezala izpolniti tožnica in A. A. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, je bila tožnica sama že ves čas v zavezi skupaj z A. A. S tem, ko A. A. zaradi bolezni ni bil več zmožen opraviti dela v takšnem obsegu, kot bi ga opravil, če ne bi zbolel, izpolnitev ni postala nemogoča. Delo je še vedno lahko in celo bila dolžna opraviti tožnica1. Njena obveznost opraviti delo, dogovorjeno po podjemni pogodbi, zaradi bolezni A. A. ni prenehala. Za opravljeno delo je tožnica tudi prejela dogovorjeno plačilo, pa čeprav v obliki nadomestila plače za začasno zadržanost A. A. od dela. Razlika v takšnem plačilu je zgolj v tem, da je toženka to nadomestilo prejela povrnjeno od ZZZS, vendar zaradi tega tožnica ni prejela nič manj, kot je bilo dogovorjeno. Nenazadnje pa, kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, skladno z 271. členom OZ obveznost lahko izpolni tudi kdo tretji.

9. Tožnica izpodbijani sodbi nasprotuje tudi z navedbami, da je A. A. v času bolniškega staleža prejemal dohodek iz drugega vira, iz nadomestila plače (137. člen ZDR-1), tega pa ni izplačala toženka zaradi njegovega dela, temveč država zaradi bolezni. Poudariti je treba, da je nadomestilo prvotno plačala toženka, je pa nato ta znesek dobila refundiran od ZZZS2. Kot je že bilo pojasnjeno, to dejstvo na odločitev ne vpliva. Poleg tega pa pritožba spregleda lastno trditveno podlago. Tožnica je zatrjevala, da sta A. A. in toženka za plačilo spornega zneska sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki prikriva podjemno pogodbo (XII. točka pripravljalne vloge z dne 3. 5. 2019, l. št. 46). Iz tega sledi, da vsakršno plačilo, ki ga je A. A. prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi, dejansko predstavlja plačilo po podjemni pogodbi. Glede na obrazloženo se za brezpredmetno izkaže pritožbena navedba, da bi A. A. nadomestilo za bolniški stalež prejel, kjerkoli bi bil zaposlen.

10. Ker je bila pogodba o zaposlitvi namenjena zgolj realizaciji podjemne pogodbe, se za pravno zmotno izkaže pritožbeno stališče, da nadomestilo plače ne predstavlja izplačila pogodbenega zneska ter da sta v spornem obdobju obstajala dva pravna naslova dohodkov A. A. in tožnice, eden iz naslova nadomestila plače zaradi bolezni A. A. in drugi pogodba. Dejstvo je, da je bil A. A. pri toženki zaposlen zato, da se je izvedlo plačilo po podjemni pogodbi. Posledično pritožbene navedbe, podane v zvezi s plačevanjem prispevkov, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpostavilo dejstvo, da po nastopu bolniškega staleža A. A. dogovor ni bil v ničemer spremenjen, sklenjen je bil celo aneks o podaljšanju obdobja zaposlitve. Prav tako je pravilno zaključilo, da je ob odsotnosti posebnega dogovora riziko nastopa bolezni tožnice ali A. A.3 kot solidarnih zavezancev na njuni strani. Tudi zato je bila njuna stvar, kako si bosta delo po podjemni pogodbi razdelila. Toženka je glede na dogovor izpolnitev lahko terjala od obeh v celoti. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se je spremenilo zgolj to, da je bila notranja delitev dela med tožnico in A. A. zaradi bolezni drugačna kot običajno. Če bi tožnica hotela poleg nadomestila plače zaradi bolniškega staleža A. A. prejeti dodatno plačilo, bi morala doseči ustrezno spremembo dogovora o načinu izpolnitve obveznosti s strani toženke. Zmotno je pritožbeno stališče, da za spremembo načina izpolnitve ni bil potreben nov dogovor. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tudi nadomestilo plače 19.713,77 EUR, ki ga je toženka nakazala na račun A. A., predstavlja izpolnitev pogodbene obveznosti. Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ne loči med načinom izpolnitve in pogodbeno obvezo in da so razlogi sodbe o tem nejasni. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Vsi nosilni razlogi sodbe so podrobno in jasno obrazloženi, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti.

12. Pritožba navaja, da bi bil dogovor, da se pogodba izpolni z nakazilom nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 iz državnega proračuna, nemoralen. Pri tem spregleda, da je pritožnica sama sklenila podjemno pogodbo, v kateri se je za svoje delo dogovorila za takšen način plačila. Zgolj dejstvo, da se je dogovor sedaj finančno bolj ugodno izšel za toženko, ne predstavlja podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

13. Med pravdnima strankama je obstajalo soglasje volj, da toženka svojo obveznost poravna preko plače A. A. in obveznost je bila na tako dogovorjen način tudi izpolnjena. Da je zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka sedaj za 14.488,98 EUR obogatena toženka, ni odločilno. Toženka je ta znesek res dobila povrnjen od ZZZS, a ni bila obogatena na račun tožnice, temveč na račun ZZZS. Tožnica namreč ni v ničemer prikrajšana, saj je prejela celotno plačilo, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo. Ker na njeni strani ni prikrajšanja, navkljub obogatitvi na toženkini strani v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi. Prvostopenjsko sodišče se je zato pravilno opredelilo tudi glede vprašanja obogatitve toženke.

14. Glede na obrazloženo je treba pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da bi zahtevano izplačilo A. A. in tožnici, poleg že izplačanega zneska 28.989,22 EUR, vsekakor predstavljalo njuno obogatitev. V tem primeru bi za opravljeno delo prejela na račun skupaj 43.478,75 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega in ker ni našlo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

1 Kot je v 12. točki obrazložitve navedlo že prvostopenjsko sodišče, iz tožničine izpovedbe izhaja, da sta se delo zavezala opraviti oba skupaj in da je bilo toženki pomembno zgolj, da je delo opravljeno, kakšna je notranja razporeditev dela med tožnico in A. A. v razmerju do toženke ni bilo pomembno (glej zlasti 3. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 3. 9. 2019, l. št. 115). 2 Navedeno je nenazadnje zatrjevala tudi tožnica sama (6. str. pripravljalne vloge z dne 3. 5. 2019, hrbtna str. l. št. 44). 3 Prvostopenjsko sodišče je sicer zapisalo „riziko nastopa bolezni tožnice ali toženca“, vendar je iz konteksta razbrati, da je hotelo zapisati „riziko nastopa bolezni tožnice ali A. A“.