Jedro

Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 820,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.712,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo stroškov postopka v višini 1.393,37 EUR toženki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, v primeru razveljavitve pa obravnavanje pred drugim sodnikom. Nasprotuje stališču, da iz pogodbe o štipendiranju ne izhaja, da se kot zaključek izobraževanja šteje trenutek, ko štipendistka poleg zaključenega študija na Medicinski fakulteti opravi pripravništvo in strokovni izpit za zdravnika. Navaja, da določil pogodbe glede na Zakon o zdravniški službi in posredno 77. člen Zakona o štipendiranju ni mogoče uporabiti tako, kot se glasijo, saj se lahko zdravnik zaposli na delovnem mestu zdravnika šele po 6-mesečnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu, ne pa že po zaključeni medicinski fakulteti. Zatrjuje ničnost spornega določila, ker nasprotuje prisilnim predpisom in v praksi ni izvedljivo. Šteje, da rok za zaposlitev štipendistke ni bistvena sestavina pogodbe, njene interese pa varuje ZŠtip-1, po katerem mora biti štipendist zaposlen pri štipenditorju najkasneje v dveh mesecih, pri zdravnikih po opravi pripravništva in strokovnega izpita. Navaja, da se oprava slednjega lahko zamakne, kar se je iz razlogov na njegovi strani zgodilo pri toženki, ki ga je o 28. 3. 2019 opravljenem strokovnem izpitu obvestila šele konec avgusta 2019. Sklicuje se na izpoved toženke, da med študijem ni vedela, kakšne pogoje potrebuje za zaposlitev kot zdravnica. Sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo napačne določbe OZ, saj bi moralo uporabiti določbe glede bistvenih in manj pomembnih določil pogodb, kakršni sta določili v členih 5 in 8 pogodb o štipendiranju, ki nista vplivali na to, ali bo toženka sklenila pogodbi. Zavzema se za to, da bi se določili šteli za nični, torej neobstoječi. Trdi, da je zaveza zaposlitve v roku enega meseca po končanem študiju nebistveni del pogodbe, zato tudi zamuda ponudbe zaposlitve ni bistvena kršitev, ki bi opravičevala neizpolnitev obveznosti toženke iz 6. člena pogodb o štipendiranju oziroma nevračilo prejetih zneskov štipendije. Graja stališče sodišča prve stopnje glede navideznosti pogodb in trdi, da gre za nehoteno nepravilno uporabo prava, kar izključuje uporabo 50. člena OZ. Meni, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 za delovno mesto zdravnice po opravljenem sekundariatu (delna) izpolnitev obveznosti toženke po pogodbah o štipendiranju. Vztraja, da zaposlitev ni bila prepozna, konec avgusta 2019 je bil obveščen o opravljenem strokovnem izpitu toženke, 9. 10. 2019 pa je objavil prosto delovno mesto. Pove, da je toženka vedela, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče skleniti takoj po zaključku MF, to namreč izhaja iz priloženega ponujenega aneksa k pogodbi o štipendiranju z dne 26. 10. 2017 s ponudbo zaposlitve z odlogom ter iz odgovora toženke z dne 18. 1. 2018, ki je po vsebini sprejem te ponudbe. Vztraja, da neizpolnitev nepomembnega določila pogodbe o štipendiranju ni vplivala na toženko ali ji škodovala, ni namreč vplivala na njeno sklenitev štipendijskih pogodb, ki pomenijo časovno in vsebinsko enovit akt. Trdi, da kasneje ponujena zaposlitev ni kršitev, ki bi toženko odvezala vrnitve prejetih štipendij v primeru njene kršitve bistvenih določb štipendijske pogodbe (nezaposlitev za celotno predvideno obdobje po koncu prejemanja štipendije). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo. S sodbo Pdp 100/2023 z dne 16. 3. 2023 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je zoper odločitev vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj se pritožbeno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, na podlagi katerega je zavrnilo pritožbo tožnika (da za predčasno odpoved pogodbe o zaposlitvi v pogodbi o štipendiranju ni predpisana sankcija vračila prejetih štipendij), ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper nosilne razloge odločitve sodišča prve stopnje.

6. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Na pravilne in popolne razloge, ki jih je za odločitev navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jih sprejema kot svoje.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo prejetih štipendij v skupnem znesku 8.712,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ki ga je tožnik zahteval od toženke na podlagi pogodb o kadrovskem štipendiranju toženke za izobraževanje na Medicinski fakulteti Univerze v A. z dne 9. 11. 2015 in 9. 11. 2016 (listini A 1 in A 2), ker je bila toženka zaposlena pri njem le 4 mesece, in tako ni izpolnila obveznosti 12‑mesečne zaposlitve iz pogodb o štipendiranju. Štelo je, da je toženka izpolnila vse svoje obveznosti iz pogodb o štipendiranju (zaključek izobraževanja v dogovorjenem roku, obvestilo tožnika o tem) ter da z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 ni kršila določil pogodb o štipendiranju, ki bi bila sankcionirana z vračilom vseh prejetih štipendij.

8. Stranki sta 9. 11. 2015 sklenili pogodbo o kadrovskem štipendiranju za izobraževanje na Medicinski fakulteti Univerze v A. po izobraževalnem programu doktor medicine, splošna medicina - specialist za družinsko medicino - PODIPL (enovit magistrski študij), stopnja izobrazbe 7, 6. letnik, študijsko leto 2015/2016. Dne 9. 11. 2016 sta sklenili Pogodbo št. 2 za dodatno leto študija (prvi vpis v letnik), v katerega je bila toženka vpisana v študijskem letu 2016/2017. Toženka je študij zaključila 15. 9. 2017 in o tem obvestila tožnika. Dne 16. 9. 2017 sta sklenila Aneks št. 1 k pogodbi št. 2, v katerem sta ugotovila, da je toženka 15. 9. 2017 predčasno zaključila celoten izobraževalni program in o tem obvestila tožnika ter o izplačilu preostanka štipendije v enkratnem znesku. Toženka je 28. 3. 2019 opravila strokovni izpit za poklic zdravnika. Dne 9. 10. 2019 je tožnik na Zavodu RS za zaposlovanje objavil prosto delovno mesto zdravnika brez specializacije - zdravnik po opravljenem sekundariatu, toženka se je na razpis prijavila, tožnik jo je 12. 11. 2019 izbral (A 11), nato sta 26. 11. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Toženka je 28. 2. 2020 pogodbo o zaposlitvi odpovedala, delovno razmerje pri tožniku ji je prenehalo 31. 3. 2020. Tožnik zmotno šteje, da je s tem (da pri tožniku ni bila zaposlena najmanj 12 mesecev) toženka kršila določila pogodb o štipendiranju, zaradi česar mora vrniti prejete štipendije.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pravilno je upoštevalo, da iz navedenih pogodb o štipendiranju, sklenjenih med tožnikom in toženko (A 1 in A 2), izhaja obveznost toženke, da sprejme zaposlitev za ustrezno delovno mesto pri tožniku v roku enega meseca za polni delovni čas vsaj za 12 mesecev (drugi odstavek 6. člena pogodbe iz leta 2015 in pogodbe iz leta 2016). V zvezi s tem je ugotovilo usklajeno voljo strank in zato ni sledilo stališču tožnika, da dogovorjena zaposlitev dejansko ni bila vezana na čas po zaključku študija na medicinski fakulteti, temveč šele na čas po 6-mesečnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu za zdravnika. Utemeljeno je štelo, da okoliščina, da diplomanti medicine brez opravljenega strokovnega izpita niso zaposljivi, ne dopušča razlage pogodbenih določil v nasprotju z zapisanim. Direktor tožnika je pogodbo podpisal, četudi mu je bila navedena okoliščina znana; prav tako mu je bilo znano, da tožnik nima pooblastil za izvajanje pripravništva diplomantov medicine. Tudi skrbnost za pripravo pogodbe je bila na tožniku. Stranki pogodbe nista podpisali osebno, ampak tako, da je pogodbo pripravil tožnik in jo toženki poslal v podpis po pošti. Ključni razlog za zavrnilno odločitev sodišča prve stopnje je, da tožnik toženki zaposlitve ni ponudil v roku enega meseca po zaključku izobraževanja na medicinski fakulteti, kot se je zavezal v pogodbi o štipendiranju, sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 pa ne predstavlja izpolnitve toženkine obveznosti iz pogodb o štipendiranju.

10. V zadevi VIII Ips 51/2011 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da imata pogodbeni stranki zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen Obligacijskega zakonika -OZ) in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb (2. člen OZ) možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Kadar se stranki ne dogovorita drugače, nastopijo posledice, kot jih določa OZ. V zadevi VIII Ips 1/2024 je v primeru, ki je v bistvenem podoben obravnavanemu,1 zavzelo odločilna stališča, ki jih pritožbeno sodišče povzema kot pravno pomembna tudi v tej zadevi.

11. Iz pogodbe o štipendiranju med drugim izhaja obveznost štipendistke (toženke), da sprejme zaposlitev na ustrezno delovno mesto pri tožniku v roku enega meseca po zaključenem izobraževalnem programu (5. člen), ki ji odgovarja zaveza tožnika, da s toženko najkasneje v enem mesecu po končanem izobraževanju sklene pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu (8. člen).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov o morebitnem drugačnem dogovoru med strankama, kot izhaja iz pogodbe o štipendiranju, ki pa ga ni ugotovilo, zaključilo, da se je obveznost strank glede zaposlitve nanašala na čas po zaključku študija toženke na medicinski fakulteti, in ne šele na čas po opravljenem strokovnem izpitu. Drugačno pritožbeno vztrajanje tožnika ni utemeljeno. Poleg tega je pogodbo o štipendiranju toženki v podpis posredoval tožnik kot štipenditor (in bodoči delodajalec), torej močnejša stranka, ki se tudi zato, ker gre za okoliščino na njegovi strani, ne more uspešno sklicevati na drugačen dogovor od sklenjenega oziroma vztrajati pri neustrezni pogodbeni opredelitvi obveznosti strank glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeno določilo 8. člena, ki mu tožnik še posebej nasprotuje, ni nično, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene; določilo samo zase ne nasprotuje določbam Zakona o zdravniški službi (ZZdrS), ki se nanašajo na pogoje za _samostojno_ opravljanje zdravniške službe,2 zatrjevana neizvedljivost zaposlitve diplomantke medicinske fakultete pri tožniku pa na to ne vpliva.

13. Ob navedenem izhodišču odločanja, ki upošteva vsebino pogodbe o štipendiranju, toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti, tj. najkasneje do 15. 10. 2017; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije z dne 9. 10. 2019 pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju,3 temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi ne pride v poštev.

14. Čeprav je tožnik pogodbo o štipendiranju s toženko podpisal tudi z namenom, da se toženka kasneje pri njem zaposli, ni nepomembno, kako so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji (in s tem obveznosti strank glede) zaposlitve. Nerelevantnost roka za sprejem zaposlitve bi lahko pomenila poseg v pravico do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave RS). Tožnik svoje obveznosti glede zagotovitve zaposlitve ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo, saj toženki zaposlitve ni ponudil pravočasno.4 Kasnejša ponudba sklenitve pogodbe o zaposlitvi tako ne more predstavljati izpolnitve zaveze tožnika iz pogodb o štipendiranju. Toženka bi ponudbo za sklenitev te pogodbe lahko zavrnila, ne da bi bila zavezana vrniti prejete štipendije, saj iz pogodb taka obveznost ne izhaja. Ni odločilno, da jo je tožnik po tem, ko je bila prosta svoje obveznosti skleniti pogodbo o zaposlitvi z njim, pozival k sklenitvi aneksa k pogodbi o štipendiranju (v kateri je bil med drugim predviden odlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi), ki pa ga toženka ni podpisala, ker ji je nalagal dodatne obveznosti. Ta aneks ni bil sklenjen; elektronskega sporočila toženke z dne 18. 1. 2018 (B 5) niti po vsebini ni mogoče šteti kot podpisa tega aneksa. Toženki ne more iti v škodo, da je po tem, ko je (zaradi prepozne ponudbe tožnika) že bila prosta svojih obveznosti po pogodbah o štipendiranju, s tožnikom v okviru svobodne izbire zaposlitve po opravljenem strokovnem izpitu sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnika brez specializacije po opravljenem sekundariatu (A 5),5 ki pa jo je po poteku 4 mesecev odpovedala. Če bi tako ponudbo kot prepozno lahko brez sankcije vračila štipendije zavrnila,6 je še toliko manj dolžna vrniti prejete štipendije, če je bila pri tožniku 4 mesece v delovnem razmerju na podlagi kasnejše, s štipendijskim razmerjem nepovezane pogodbe o zaposlitvi. Člen 9 pogodb o štipendiranju (z naslovom vračilo štipendije) jasno določa dolžnost vrnitve štipendije za zadnje študijsko leto le za primer, da toženka ne bi sprejela zaposlitve v enem mesecu po zaključku izobraževanja, za katerega je prejemala štipendijo. Tožnikova zamuda enomesečnega roka glede toženkine zaposlitve pri njem je torej po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bistvena okoliščina za zavrnitev tožbenega zahtevka.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da naj bi bila toženka zaradi prejetih štipendij neupravičeno obogatena. Nesklenitev pogodbe o zaposlitvi po predvidenem roku iz pogodbe o štipendiranju oziroma manj kot 12 mesecev trajajoča zaposlitev na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki ni izpolnitev pogodbene obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč je izraz avtonomije strank, ne pomeni, da se podlaga iz te pogodbe ni uresničila ali da je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

16. Zavrniti je treba pritožbeno sklicevanje na Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1), saj za obravnavani pogodbi o kadrovskem štipendiranju delodajalca brez sofinanciranja države ne velja (drugi odstavek 4. člena in 8. člena ZŠtip-1); sklenjeni sta bili v okviru avtonomije strank in zanju veljajo (le) določbe OZ. Zavzemanje tožnika, da gre pri vseh zaporednih pogodbah o štipendiranju, sklenjenih s toženko (predhodne pogodbe o štipendiranju so bile sklenjene v okviru regijske štipendijske sheme, sopodpisnika pa sta bila še B. center ter Občina C.), za enotno pravno razmerje, ni utemeljeno. Pogodbi o štipendiranju, na podlagi katerih tožnik zahteva vračilo štipendij od toženke, sta bili sklenjeni izključno med strankama tega postopka, iz njune vsebine pa ne izhaja sklicevanje na predhodno sklenjene pogodbe o štipendiranju, ki jih tožnik v tem individualnem delovnem sporu sodišču niti ni predložil. 17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, toženki pa je po Odvetniški tarifi (OT) dolžan povrniti njene potrebne stroške pritožbenega in revizijskega postopka: stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, stroške odgovora na revizijo v višini 600 točk ter materialne izdatke v višini 21 točk, skupaj 1.121 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke po OT 0,6 EUR) 672,60 EUR, čemur je treba prišteti še 22‑odstotni DDV v višini 147,97 EUR, skupaj torej 820,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

1 V zadevi je tožnik od svoje druge štipendistke neutemeljeno zahteval vračilo vseh prejetih štipendij po pogodbi o štipendiranju, ker je zavrnila ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podano po poteku enega meseca od diplome na medicinski fakulteti. 2 ZZdrS ureja tudi pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s pripravnikom in zdravnikom za opravljanje sekundariata, ki se zaključi s strokovnim izpitom. 3 V takšnem primeru, ko gre za izpolnitev obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja, se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi brez objave - 26. člen Zakona o delovnih razmerjih -ZDR-1. 4 Tudi če bi se štel rok enega meseca za ponudbo zaposlitve iz 6. alineje prvega odstavka 5. člena pogodb o štipendiranju od dne toženkine oprave strokovnega izpita (28. 3. 2019) ali celo od trenutka, ko je tožnik izvedel, da je toženka ta izpit opravila (po njegovih trditvah je bilo to avgusta 2019), tožnik v pogodbeno dogovorjenem roku enega meseca ni ponudil toženki v podpis pogodbe o zaposlitvi za delo na ustreznem delovnem mestu, saj je bil objavljen razpis za njeno zaposlitev 9. 10. 2019, obvestilo o njeni izbiri je bilo izdano 12. 11. 2019, pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena šele 26. 11. 2019. 5 Iz njene vsebine ne izhaja, da bi bila kakorkoli povezana s štipendijskim razmerjem med strankama oziroma da bi šlo za realizacijo obveznosti iz štipendijskih pogodb med strankama, prav tako to ne izhaja iz obvestila o izbiri. 6 Prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 1/2024.