Jedro

Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP.

Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času.

Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe.

Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo 450.000 EUR in 515.238,00 EUR) razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 997.502 EUR odškodnine iz naslova odgovornosti po petem odstavku 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Iz razlogov sodbe izhaja, da tožencem ni mogoče očitati neukrepanja ob nastanku insolventnosti, toženci so takrat utemeljeno pričakovali, da bo finančno prestrukturiranje uspešno, prav tako pa relevantna dodatna izguba po nastopu insolventnosti ni več nastajala. Neutemeljeni so tudi očitki neenakega obravnavanja upnikov.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje z obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo pravil, ki urejajo obveznosti poslovodstva in članov Nadzornih svetov (v nadaljevanju NS) po nastopu insolventnosti. Določbe zakona je apliciralo na konkretni dejanski stan na način, ki je očitno nezdružljiv z besedilom zakona oziroma celo v neposrednem nasprotju z njim.

Sodišče se v sodbi nikjer izrecno ne ukvarja s trenutkom nastopa insolventnosti družbe in brez posebne razmejitve povzema ukrepe, ki so jih toženci storili pred nastopom insolventnosti in po njem. Stališče, da je povsem nepomembno, kdaj je insolventnost nastopila in da so toženci lahko enako ukrepali pred in po tem trenutku, je materialnopravno zgrešeno. Neobrazloženost sodbe glede trenutka nastopa insolventnosti že sama zase utemeljuje procesno kršitev pomanjkljive in nejasne obrazložitve, saj gre za pravno dejstvo, brez katerega sodba ni razumljiva. Trenutek nastopa insolventnosti zamejuje domet tožbe in s tem pravnorelevantne trditve. Po mnenju tožeče stranke je insolventnost nastopila septembra 2011, kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov in neprerekanih trditev. Zaradi pomanjkljive obrazložitve tožnik tudi ne more razbrati razloga za zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke, ki bi določil trenutek nastanka insolventnosti. Sodišče je v pretežnem delu sodbe pod podnaslovom B-1 ugotavljalo dejanja in okoliščine pred nastopom insolventnosti in domnevno sanacijo v letu 2010. To so povsem nepomembna dejstva in povsem nerelevantne okoliščine. Prav tako so povsem nepomembni razlogi, ki naj bi A. d.d. domnevno pripeljalo do insolventnosti. Sodišče je v nadaljevanju sicer presojalo ravnanje tožencev, vendar očitno ne iz vidika 35. člena ZFPPIPP, temveč arbitrarno in samovoljno, po drugih kriterijih, ki nimajo nobene zakonske podlage. Odločalo je, kot da bi zakon določal le abstraktno pravilo, da mora poslovodstvo "ukrepati", kar pa ne drži. Zakon določa v 35. členu konkretne ukrepe, ki jih mora izvesti poslovodstvo in že iz vsebine določbe je jasno, da sodišče abstraktnega dejanskega stanu ni niti ugotavljalo niti uporabljalo. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje konkretni dejanski stan in izpodbija posamezne dejanske ugotovitve. V zvezi z načrtom finančnega prestrukturiranja sodišču očita prekoračitev trditvene podlage. Ugotovitev, da je uprava izdelala program finančnega prestrukturiranja in je glede na opravljene analize ter izdelane projekcije ocenila, da obstaja več kot 50 % verjetnost, da bo program uspel, je v bistvu izpoved tožencev, ki ni podprta z nobenim drugim dokazom ali dokazno listino. V spisu ni nobene listine, ki bi nosila naziv program finančnega prestrukturiranja, ni nobenih analiz in projekcij.

V nadaljevanju tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge tudi v delu, v katerem se sodba nanaša na očitek kršitve dolžnosti enakega obravnavanja upnikov. Sodišče je v tem delu po njenem mnenju predvsem izhajalo iz napačne razporeditve dokaznega bremena. Tožeča stranka je namreč izkazala, da so toženci že po nastopu insolventnosti preusmerili finančne tokove na drugo pravno osebo. V taki situaciji se je na tožence prevalilo trditveno in dokazno breme, da je šlo za plačila v skladu z določbo 34. člena ZFPPIPP (kar pa jim ni uspelo). Toženci so tudi tisti, ki bi morali izkazati, da škoda ni nastala ali da za škodo niso odgovorni. V zvezi s poslom z A. sodišče brez dokazne podlage verjame tožencem, da pogodba ni bila sklenjena za neobičajno visoko vrednost. Posel ni imel podlage v načrtu ukrepov finančnega prestrukturiranja (ki bi moral predvideti prisilno poravnavo) in že iz tega razloga je ravnanje tožencev protipravno. Strošek v zvezi s prisilno poravnavo ne sodi v redno poslovanje družbe, posebej še, ker so toženci sami priznali, da so se za prisilno poravnavo odločili "v obrambi pred stečajem" in ne iz razloga, ki jim ga pripisuje sodišče (varstvo upnikov in zagotovitev boljšega poplačila). Terjatve delavcev iz naslova plač so bile stare terjatve in niso bile prednostne v smislu 21. člena ZFPPIPP. Sodišče v zvezi s tem napačno razume določbo 236. člena kot podlago, ki poleg 34. člena ZPP dopušča plačila po začetku insolventnosti. Toženci so priznali, da niso izpolnjevali pogojev iz 236. člena ZFPPIPP in so zato za nazaj in v nasprotju z namenom te določbe plačali določene obveznosti, da bi vložili zahtevo za odlog odločanja o stečaju, ko jim sicer to ne bi bilo dovoljeno. Sodišče je ugotovilo, da A. d.d. v spornem obdobju ni več posloval, v nasprotju s to ugotovitvijo so nato zaključki, da so bila sredstva namenjena za plačilo rednega poslovanja. Gotovo pa dajanje posojil ne pomeni rednega poslovanja. V dokaznem gradivu ni nobene podlage za sklep sodišča, da stroški prisilne poravnave M. niso znašali 102.720 EUR. Toženci so plačevali stare terjatve upnikov, ki so bili v izvršbi najbolj "nadležni" kar pa ni kriterij po 34. členu ZFPPIPP. Materialnopravno napačen je zaključek v zvezi z neobstojem vzročne zveze pri plačilih upnikov, ki so že imeli zavarovane terjatve. Plačila se namreč niso izvedla iz zavarovanega premoženja. Upnik pa ima prednostno pravico do poplačila le na zavarovanem premoženju, ne pa tudi na ostalem dolžnikovem premoženju. Sodišče tožence oprosti odškodninske odgovornosti tudi za storitve, ki niso bile opravljene v korist A. d.d. (v nasprotju z jasno določbo 34. člena ZFPPIPP), temveč v korist M. (plačilo najemnine za poslovne prostore, ki jih je imela v najemu M.). Dokazna ocena je do te mere nelogična, da krši tudi določbo 8. člena ZPP.

Po mnenju pritožnika so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti po določbah ZFPPIPP, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka se ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo 32.264,00 EUR iz naslova v tožbi zatrjevane škode zaradi prodaje terjatve do dolžnika H. G. in je v tem delu sodba postala pravnomočna.

5. Tožeča stranka je s predmetno tožbo uveljavljala odškodnino po določbah 42. in 43. člena ZFPPIPP. Po 42. členu ZFPPIPP je poslovodstvo odgovorno upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, pri čemer morata biti izpolnjena dva pogoja: da je bil nad družbo začet stečaj (v predmetni zadevi to ni sporno) in da poslovodstvo ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP ali da je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP. 43. člen ZFPPIPP pa določa odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta, če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in če bi na podlagi letnega poročila ali drugih poročil poslovodstva ob ustrezni skrbnosti lahko ugotovili, da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi, ki so v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, oziroma niso preprečili ravnanj v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP.

6. Prepovedi in dejanja iz 34. do 39. člena ZFPPIPP so vezane na nastanek insolventnosti družbe (to je trenutek, ko bi tak položaj lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij). Od tega trenutka dalje družba ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe, poslovodstvo pa mora v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Vprašanje trenutka, ko je družba postala insolventna, je torej odločilno za presojo ravnanj poslovodstva. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz sodbe ni jasno razvidno, kateri je tisti trenutek, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za začetek insolventnosti A. d.d.. Sodba sicer povzema kronologijo dogajanja, manjkajo pa konkretni zaključki o odločilnem dejstvu. Tožeča stranka je trdila, da je insolventnost nastopila septembra 2011 in v zvezi s tem tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Če je sodišče štelo, da je sporno, ali je insolventnost nastopila septembra 2011, bi moralo izvesti predlagani dokaz. Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Tako predpostavke za odškodninsko odgovornost v razmerju do upnikov kot razbremenilni razlogi so v celoti urejeni s posebnimi pravili v členih 42. do 44.a ZFPPIPP. Ta posebna pravila izključujejo uporabo splošnih pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti1. 7. Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času. Iz sodbe ni mogoče jasno razbrati, katere od teh ukrepov in kdaj jih je poslovodstvo izvajalo, pritožba pa v zvezi z ukrepi, ki naj bi jih toženci sprejemali, utemeljeno opozarja tudi na prekoračitev trditvene podlage v zvezi z načrtom finančnega prestrukturiranja. Ob povedanem sodbe glede odločilnih dejstev ni mogoče preizkusiti in je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sodbo v delu, v katerem se nanaša na odškodnino v zvezi z očitanimi opustitvami ravnanj po 35. členu ZFPPIPP razveljaviti (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče še pripominja, da pričakovanje, da bo družba v prihodnosti dobila določena sredstva ali zmanjšala svoje obveznosti (tudi če je realno), lahko vpliva le na vsebino sprejetih ukrepov, ne pa na samo dolžnost sprejeti ukrepe iz 35. člena ZFPPIPP.

8. Tožba se v drugem delu nanaša na očitek ravnanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je trenutek nastanka insolventnosti načeloma pomemben2. Pritožba utemeljeno opozarja na domnevo iz 1. točke četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, po kateri za dejanje, ki je prepovedano po tretjem odstavku tega člena (neenako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju), velja preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo. Tožeča stranka je tako v zvezi s terjatvijo do R. L. d.o.o. izkazala preusmeritev na družbo A. in naprej na družbo A. C., v zvezi s posli z M. d.o.o. pa nakazilo izterjanih sredstev na nekatere od upnikov. V taki situaciji se dokazno breme prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe. Sodišče prve stopnje je glede domneve iz 1. točke četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP zmotno uporabilo materialno pravo, saj je dokazno breme napačno pripisalo tožeči stranki. Toženci so tisti, ki bi morali izkazati, da je šlo za plačila in sprejemanje obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni raziskalo relevantnega dejanskega stanja, je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v tem delu in sodbo razveljaviti (drugi stavek 355. člena ZPP). Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje pojasniti, kaj šteje za redno poslovanje, glede na ugotovitev, da je družba A. d.d. 30.6.2011 ustavila svojo poslovno (logistično) dejavnost (22. točka sodbe).

9. Tožeča stranka je tožencem očitala tudi selektivno obravnavanje upnikov v zvezi s sredstvi, ki jih je A. d.d. prejela iz naslova kupnine za stanovanji v K. in I., za stavbno pravico in od prodaje poslovnega deleža. Očitno je, da s tem denarjem niso bili poplačani vsi upniki3, poleg tega so bila sredstva od prodaje poslovnega deleža in ustanovitve stavbne pravice nakazana na fiduciarni račun notarja in od tam naprej na povezano družbo A. C. K., zato je dokazno breme, da je šlo za plačila v skladu s 34. členom ZFPPIPP, na toženi stranki. Pravila o dokaznem bremenu so bila tudi tukaj uporabljena napačno in je bilo treba pritožbi ugoditi in glede na vse okoliščine sodbo razveljaviti tudi v tem delu (drugi stavek 355. člena ZPP).

10. Ne glede na pravila o dokaznem bremenu, pa je sodišče prve stopnje za posamezna plačila ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med izvedenimi plačili in nastalo škodo (plačila zavarovanih terjatev), oziroma je šlo za plačilo relativno nizkih terjatev ter so bila hkrati plačila izvedena v določenih posebnih okoliščinah. Taka odločitev pomeni zmotno uporabo materialnega prava in v posledici nepopolno raziskano dejansko stanje, zato je bilo treba tudi v tem delu sodbo razveljaviti. V zvezi s plačilom zavarovanih terjatev pritožnik pravilno opozarja, da ni šlo za plačilo iz premoženja, ki je bilo predmet zavarovanja, zato ne drži, da med plačili in zatrjevano škodo ni vzročne zveze.

11. Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti4 in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov. Temu pogoju gotovo ne ustreza kriterij nizke vrednosti terjatev, saj ni namen zakona, da zagotavlja enako obravnavanje samo upnikom z večjimi terjatvami. Določba 34. člena ZFPPIPP zahteva enako obravnavanje upnikov, ki so v enakem položaju. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, v čem se položaj upnikov, ki so bili bolj agresivni v izvršilnih postopkih, razlikuje od položaja ostalih upnikov, da bi bil izpolnjen dejanski stan iz 34. člena ZFPPIPP, oziroma, ali je bil enak dogovor glede diskonta ponujen tudi ostalim upnikom. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi uprava izvajala načrt (izvensodnega) prestrukturiranja, pa pritožbeno sodišče opozarja na povedano v točki 7 glede trditvene podlage. Poleg tega pritrjuje stališču pritožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 236. člena ZFPPIPP. Plačilo starih terjatev do delavcev z namenom izpolniti pogoje za odlog odločanja o stečaju je v nasprotju z namenom te določbe in zahtevami ZFPPIPP do poslovodstva, saj 236. člen ZFPPIPP ni podlaga za izvajanje plačil v času insolventnosti.

12. Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper tretjega toženca zavrnilo, ker je ugotovilo, da prva dva toženca nista kršila določb ZFPPIPP o ravnanju poslovodstva ob insolventnosti, odločitev glede prvih dveh tožencev pa je bila razveljavljena, zato je bilo treba razveljaviti tudi odločitev glede tretjega toženca.

13. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do trditev o nastanku insolventnosti A. d.d. in od tega časovnega trenutka dalje presojati ravnanje tožencev z vidika zahtev ZFPPIPP. Na podlagi pravočasnega procesnega gradiva in zgoraj predstavljenih pravil o dokaznem bremenu se bo moralo opredeliti, ali so toženci ravnali v skladu s 35. členom ZFPPIPP in ali so pri plačilih in prevzetih obveznostih upoštevali načelo enakega obravnavanja upnikov v enakem položaju. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je dokazno breme za trditve, da so toženci ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti, na tožeči stranki.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Primerjaj N. Plavšak v: ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 65. 2 Razen če bi se izkazalo, da gre pri vseh očitanih ravnanjih tako ali tako za plačila in obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe (o razlogih v zvezi s temi zaključki sodišča prve stopnje več v nadaljevanju). 3 Brez poplačila je ostala najmanj tožeča stranka, katere v stečaju priznana terjatev znaša preko 7 mio EUR. 4 Z neznatno vrednostjo plačil bi toženci sicer lahko dokazovali, da zaradi njihovega ravnanja ni nastala škoda.