Jedro

Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do subrogacije po določilu 300. člena ZOR. Tožeča stranka je izplačala banki vsoto, ki bi jo morala plačati družba D. d.o.o. in za plačilo katere je jamčil toženec kot porok in plačnik. Res je, da je tožeča stranka to storila po zavarovalni polici z dne 19.3.1993, vendar pa je glede na določilo 300. člena ZOR treba upoštevati, da je imela tožeča stranka pravni interes za tako plačilo in je zato vstopila v pravice banke. Pri tem ni pomembno, kar poudarja tožena stranka, kdo je plačal zavarovalno premijo. Pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in banko in na njeni podlagi je tožeča stranka banki znesek plačala ter tako vstopila v njene pravice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek zavrnjen in v delu, v katerem tožeči stranki niso priznani višji pravdni stroški kot 283.819,90 SIT z obrestmi, razveljavi in tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje.

Stroški postopka po pritožbi tožeče stranke so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki znesek 1.459.861,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1997, to je od dneva vložitve tožbe dalje do dneva plačila v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek glede zneska obračunanih zamudnih obresti 438.311,70 SIT pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v znesku 283.819,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi zahtevku tožnice oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti na glavnico v znesku 1.459.861,00 SIT z čas od 31.3.1996, to je od prvega naslednjega dne po izplačilu zavarovalnine banki, do dneva vložitve tožbe, ki znašajo 538.143,57 SIT, ker naj bi po mnenju sodišča prve stopnje tožnica ne izkazala, da naj bi od toženca že pred vložitvijo tožbe kakorkoli uveljavljala le plačilo regresa. Ta odločitev je materialno pravno napačna, saj so z izplačilom zavarovalnine banki na tožnico že po zakonu prešle vse pravice banke do družbe D. d.o.o. iz kreditne pogodbe z vsemi stranskimi pravicami, torej tudi z zahtevkom zoper toženca kot poroka in plačnika vključno z zamudnimi obrestmi na znesek izplačane zavarovalnine banki od prvega naslednjega dne po izplačilu zavarovalnine.

Tožena stranka se pritožuje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da dejansko ni prišlo v predmetnem primeru do zakonske subrogacije po členu 300 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je resda prejela plačilo zavarovalne premije, kar bi opravičevalo njen pravni interes za izpolnitev toženčeve obveznosti in bi v takem primeru s plačilom že na podlagi samega zakona nanjo prešla bankina terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Vendar pa tožeča stranka ni prejela plačila zavarovalne premije od banke, ampak od samega toženca, oz. od družbe D. d.o.o.. Tako pa je tožeča stranka izpolnila banki svojo obveznost in ne tujo in ne more imeti pravnega interesa v smislu 300. člena ZOR. Nanjo zato po samem zakonu tudi ni mogla preiti terjatev banke. Še manj pa je lahko podlaga za tak zahtevek kot ga je postavila tožeča stranka cesijska izjava z dne 11.6.1996. Po 299. členu ZOR je lahko podlaga subrogaciji tudi pogodba, vendar pa mora biti sklenjena pred izpolnitvijo in to med izpolniteljem in dolžnikom, torej v konkretnem primeru med tožečo zavarovalnico in dolžnikom iz kreditne pogodbe ali pa tožencem, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Sama tako imenovana garancijska izjava je neveljavna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot poroštveno pogodbo. Iz nje ni razvidno, za katero terjatev naj bi toženec sploh jamčil. V sami izjavi pa je tudi določba, da bi morali biti pri njej prisotni dve priči, to pa se ni zgodilo, pri čemer je sodišče prve stopnje napačno razlagalo odsotnost teh prič. V vsakem primeru je pogoj za uveljavljanje pravic iz subrogacije dejstvo, da izpolni subrogant tujo obveznost, v konkretnem primeru pa tožeča stranka, to je zavarovalnica, z izplačilom odškodnine ni plačala tujega dolga, ampak svoj dolg iz zavarovalne pogodbe z dne 29.3.1993. Ta garancijska izjava je zato tudi nemoralna.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko ugodilo, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev določba postopka, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do subrogacije po določilu 300. člena ZOR. Tožeča stranka je izplačala banki vsoto, ki bi jo morala plačati družba D. d.o.o. in za plačilo katere je jamčil toženec kot porok in plačnik. Res je, da je tožeča stranka to storila po zavarovalni polici z dne 19.3.1993, vendar pa je glede na določilo 300. člena ZOR treba upoštevati, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je imela tožeča stranka pravni interes za tako plačilo in je zato vstopila v pravice banke. Pri tem ni pomembno, kar poudarja tožena stranka, kdo je plačal zavarovalno premijo. Pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in banko in na njeni podlagi je tožeča stranka banki znesek plačala ter tako vstopila v njene pravice. Tako pa tudi ni več pomembno, ali je cesijska izjava z dne 11.6.1996 sploh veljavna. Na vsak način je tudi po mnenju pritožbenega sodišča veljavna garancijska izjava, ki jo je podpisal toženec in ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot poroštveno izjavo. S tem se je toženec kot porok in plačnik zavezal za plačilo terjatve, ki jih ima banka oz. po subrogaciji tožeča stranka zoper družbo D. d.o.o.. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo določbo v garancijski izjavi, da morata biti pri podaji te izjave prisotni dve priči. Nikakor ne gre za tako posebno obliko, od izpolnitve katere bi bila odvisna veljavnost te izjave, ampak samo za obliko v dokazne namene, kar je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.459.861,00 SIT od 21.3.1996 do 30.4.1997 v skupnem znesku 438.311,70 SIT zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, glede na to, da za to svojo odločitev ni navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe nobenih razlogov, ampak le zapisalo, da je v preostanku zahtevek zavrnilo, zamudne obresti pa priznalo le od 18.7.1997 dalje. Že zato je moralo pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, ter tudi v izreku o pravdnih stroških kolikor v višjem znesku od prisojenega tožeči stranki niso bili priznani, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno kršitev v zvezi s tožbenim zahtevkom za zakonske zamudne obresti v obračunanem znesku 438.311,70 SIT in svojo odločitev v tej smeri obrazloži. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.