Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. ZMZ-1. Očiten dvom glede tožnikove istovetnosti in zatrjevanega državljanstva je tožena stranka utemeljila na dejstvu, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko ter da se je na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Republiko Slovenijo, kot tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, izrekel za državljana Države Libije, ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pa je navedel, da je državljan Republike Tunizije. Ob ugotovitvi, da je tožnik navajal različne podatke tudi v zvezi s tem, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti ter da Republika Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Avstrija, je zaključila, da obstaja očiten dvom v tožnikovo državljanstvo, pa tudi v njegovo istovetnost. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1983, državljan Republike Tunizije, omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, da se zaradi obstoja očitnega dvoma ugotovita njegova istovetnost in državljanstvo ter zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se tožniku omeji gibanje od ustne naznanitve ukrepa omejitve gibanja in sicer od 12. 4. 2018 od 17.30 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstojali (istovetnost in državljanstvo) oziroma do predaje odgovorni državi članici.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 12. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Iz registracijskega lista izhaja, da je tožnik 4. 4. 2016 nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo in sicer skozi tunel Malo Brdo. Na Policijski postaji Ilirska Bistrica je povedal, da je v začetku novembra 2017 odšel z avtobusom iz Tripolija v Tunis. Nato je z letalom odpotoval v Istanbul, kjer je bil 14 dni. Pot je nadaljeval do mesta Ederna, kjer je spoznal osebo afganistanskega porekla, ki ga je ilegalno spravila čez mejo v Grčijo. Pot je nadaljeval do mesta Solun, kjer se je zadržal dva meseca, bival je v kampu za migrante. Nato je z avtobusom nadaljeval pot do albanske meje, ki jo je ilegalno prečkal peš. Pot je nadaljeval do črnogorske meje, ki jo je prav tako ilegalno prečkal peš. Pot je nadaljeval do Sarajeva, kjer se je zadržal 14 dni, nato pa je z avtobusom odšel do Velike Kladuše. Pred približno 10 dnevi je prestopil bosansko-hrvaško mejo, kjer se je predal policiji, ki ga je nastanila v hotel Porin, kjer je spoznal še ostala dva, s katerima je bil prijet. Skupaj so se odpravili iz Zagreba, začeli so hoditi proti Sloveniji, dokler jih niso prijeli policisti.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je državljan Libije in da je prošnjo za mednarodno zaščito že vložil na Hrvaškem. Pot iz izvorne države je opisal nekoliko drugače kot na policijski postaji. Glede bivanja na Hrvaškem je dejal, da so ga prijeli policisti in namestili v azilni dom. Po devetih dneh ga je zapustil in se odpravil v Slovenijo. V zvezi z odsotnostjo osebnih dokumentov je navedel, da je dal potni list in osebno izkaznico tihotapcu v Grčiji. Tudi, če ga policija ne bi prijela, bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil tožniku ustno na zapisnik 12. 4. 2018 izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, zaradi ugotavljanja istovetnosti in državljanstva ter zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (prva in peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Tožnik je ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja povedal, da drži, da je za azil zaprosil na Hrvaškem. Poleg tega je leta 2014 za azil zaprosil na Madžarskem, leta 2015 pa že v Avstriji. Na vprašanje, ali ne prihaja iz Libije, kot je navedel ob vložitvi prošnje, je odgovoril, da ne prihaja iz Libije, ampak iz Tunizije. Lažno je navedel tudi pot do Slovenije. Prišel je namreč z letalom iz Istanbula do Beograda, nato pa preko Bosne in Hrvaške v Slovenijo. Po pravici želi povedati, da ima v Avstriji hčer. Tri leta je v Tuniziji čakal, da bi dobil vizum, da bi lahko uradno šel v Avstrijo k hčerki, vendar vizuma ni dobil. V Avstriji je čakal na odločitev v azilnem postopku šest mesecev, nato so mu na policiji sporočili, da se naj vrne v Tunizijo in tam zaprosi za vizum in se nato uradno vrne v Avstrijo. Tako je tudi poskusil. V Tuniziji na veleposlaništvu pa je dobil negativen odgovor za vizum. V Avstriji ni počakal na odločitev v azilnem postopku, ker se je poročil z avstrijsko državljanko in bi se moral vrniti v Tunizijo in tam zaprositi za vizum ter se legalno vrniti. Vizuma pa ni dobil, čeprav je čakal tri leta. Na Madžarskem ni čakal na odločitev, ampak je odšel naprej na Dunaj k hčerki. Predhodno je že bival v Avstriji in sicer od leta 2004 do leta 2011. 4. Tožena stranka navaja, da iz baze EURODAC izhaja, da je tožnik leta 2014 zaprosil za mednarodno zašito na Madžarskem, leta 2015 v Avstriji in marca 2018 na Hrvaškem. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer prvo in peto alinejo prvega odstavka ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Tožnik ob vložitvi prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru s poraja dvom v to, da je tožnik v postopku navedel resnične osebne podatke, kot tudi dvom v zatrjevano državljanstvo. Tožnik je namreč na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Republiko Slovenijo, kot tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, izrekel za državljana Države Libije. Nato pa je ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja navedel, da je državljan Republike Tunizije. Tudi v zvezi s tem, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti, je tožnik navajal različne izjave. Na policijski postaji je dejal, da mu jih je vzel tihotapec, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je dejal, da jih je sam dal tihotapcu, da jih ne bi izgubil, na zapisnik o naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pa je dejal, da ima potni list v Srbiji. Iz navedenih razlogov tožena stranka utemeljeno dvomi v to, da je tožnik podal resnične podatke glede svoje identitete. Zato in ob upoštevanju, da Republika Slovenija ni tožnikova ciljna država, ampak je to Avstrija, tožena stranka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot. Zato je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje tudi na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navaja, da je, glede na merila iz Uredbe Dublin III, pristojnim organom Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Pri svoji odločitvi o pridržanju se sklicuje tudi na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Ugotovila je, da je tožnik ves čas postopka spreminjal svoje izjave in to tako glede svojega državljanstva, glede tega, kje ima osebne dokumente, glede same poti do Republike Slovenije, glede ciljne države, glede tega, kje je že zaprosil za mednarodno zaščito in glede razlogov za odhod iz izvorne države. S tem pa je podana okoliščina iz pete alineje 68. člena ZTuj-2, to je navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku. Prav tako sta podani tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, to je nedovoljen vstop tožnika v Republiko Slovenijo in to, da tožnik v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja. Tožena stranka je zato tožniku omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce v Postojni. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit. 6. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka namreč izhaja, da bi naj bil utemeljen iz razloga, ker obstoja očiten dvom v ugotovitev istovetnosti in državljanstva tožnika, kar izhaja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz obrazložitve pa tudi izhaja, da naj bi bil tožnik begosumen, kar pa je razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katere pa tožniku ni bilo omejeno gibanje. Iz preambule izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je izdan na podlagi celega prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se na 5. strani sklicuje le na begosumnost, ki jo podrobno presoja, zaradi nje pa tožniku omejitev gibanja ni bila izdana. Dejansko je tako tožniku omejeno gibanje iz razloga, ker naj bi bil begosumen, kar predstavlja razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar pa iz preambule izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, saj se le-ta sklicuje kar na celoten prvi odstavek, kar je nezakonito.

7. Tožnik prav tako meni, da je bilo v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je tožnika pridržala, ker ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko ugotovila tožnikovo istovetnost. Taka odločitev pa je nezakonita in ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Tožena stranka je tožnika pri vložitvi prošnje 12. 4. 2018 pozvala, da predloži osebne dokumente do 17. 4. 2018 do 9. ure. Kljub temu, da rok za predložitev osebnih dokumentov še ni potekel, je tožena stranka tožniku že 12. 4. 2018 od 17.30 ure dalje ustno omejila gibanje iz razloga očitnega dvoma ugotovitve njegove istovetnosti in državljanstva. Ni mogoč spregledati, da so bile tožnikove navedbe resnično spreminjajoče. Le namernosti jim ni mogoče očitati. Sicer pa se tožnik v tožbi sprašuje, zakaj je tožena stranka verjela, da ima hči v Avstriji in da bi želel tja, če pa vsem ostalim njegovim navedbam ni mogoče pokloniti vere. Očitno se je tožniku v preteklosti marsikaj že zgodilo na tem področju, pa zgolj zato ne bi smel uživati manjšega zaupanja kot nekdo drug, dokler te izjave ni bi bile preverjene. Tožniku je lahko verjeti, da je za zaščito zaprosil že leta 2014 in 2015, pa je menil, da to sedaj ni več pomembno. Prav tako mu je mogoče verjeti, da na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, pa je to po spletu okoliščin storil. Zakaj pa Slovenija, ki je od Avstrije loči le nekaj kilometrov, če mu je za verjeti, da ima hči v Avstriji, zanj ne bi bila država, kjer bi želel ostati, pa tožniku ni jasno. Tožnik je izrecno navedel, da želi ostati v Sloveniji ter bi zaprosil za mednarodno zaščito tudi, če ga policija ne bi prijela. Tega pa ne bi storil na Hrvaškem, če ga policija ne bi prijela, to pa je storil, ker ga je prijela policija. To še bolj potrjuje dejstvo, da bi naj bil v Avstriji v postopku združevanja z družino, zato ni želel ilegalno vstopiti v to državo, temveč je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je tako na podlagi dejstev v upravnem postopku naredila napačen sklep o obstoječem dejanskem stanju.

8. Tožnik nadalje meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Ugotavljanje istovetnosti in dejstev v postopku namreč ni razlog za omejitev gibanja. Očiten dvom v istovetnost in državljanstvo, ki ga tožena stranka želi prikazati v navedeni zadevi, pa ni kot pravni standard dovolj podrobno in konkretno obrazložen. Prav tako omejitev gibanja ni mogoča zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni bil natančno podučen o razlogih za omejitev gibanja. To izhaja tudi iz zapisnika z dne 12. 4. 2018, saj je tožnik navedel, da je v Avstriji v postopku združevanja z družino, zato ni želel tja vstopiti ilegalno, ker bi lahko škodoval temu postopku. Takoj, ko je tožnik to povedal, mu je bilo omejeno gibanje na Center za tujce, za ostrejši ukrep pa se je tožena stranka odločila, ker v azilnem domu ni primernega varovanja. Ker je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil v letu 2014 in 2015 ter marca letos na Hrvaškem, čeprav je podrobno obrazložil razloge, je tožena stranka navedla, da je izrazito begosumen. Tožniku je bilo predočeno na zapisnik, da se mu odreja omejitev gibanja zaradi izrazite begosumnosti, izpodbijani sklep pa je bil izdan zaradi očitnega dvoma v ugotavljanje njegove istovetnosti in državljanstva.

9. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga tudi izdajo začasne odredbe, in sicer, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za omejitev gibanja, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, toženi stranki pa v nasprotnem primeru škoda ne bo nastala. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter izda začasno odredbo, na podlagi katere se do pravnomočne odločitve v navedeni zadevi zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove ugovore. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka je namreč jasno razvidno, da sta razlog za omejitev gibanja prva in peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Begosumnost sama po sebi ni razlog za omejitev gibanja, saj je begosumnost zgolj element, ki ga je potrebno dodatno utemeljiti pri nekaterih razlogih za omejitev gibanja, kakor tudi za to, da se utemelji, zakaj je bil uporabljen strožji ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka zavrača tudi tožnikove očitke, da se v uvodu izpodbijanega sklepa tožena stranka sklicuje na celoten prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter navaja, da je dolžna v uvodu sklepa zgolj navesti člen zakona, ki ji daje pooblastilo za izrekanje ukrepa omejitve gibanja. Tožena stranka poudarja, da je tožnik v postopku spreminjal svoje izjave, tudi glede državljanstva in razlogov za odhod iz izvorne države, zaradi česar je podan utemeljen dvom v tožnikovo istovetnost/državljanstvo. Tožena stranka prereka tudi ostale tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju predložil kopije naslednjih dokumentov: svojega potnega lista, ženinega potnega lista, hčerkinega rojstnega lista, zaprosila za avstrijsko vizo v Tuniziji, zavrnilne odločbe za avstrijsko vizo, ženinega pisma, treh fotografij, na katerih je tožnik s hčerko ter kopije svoje zdravstvene dokumentacije (iz Zdravstvenega doma Postojna in Urgentnega centra Izola). V zvezi s slednjo je pojasnil, da ima zdravstvene težave, ima otečene noge, vzroka pa še niso ugotovili.

13. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. ZMZ-1. Iz določila prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Očiten dvom glede tožnikove istovetnosti in zatrjevanega državljanstva je tožena stranka utemeljila na dejstvu, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko ter da se je na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Republiko Slovenijo, kot tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, izrekel za državljana Države Libije, ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pa je navedel, da je državljan Republike Tunizije. Ob ugotovitvi, da je tožnik navajal različne podatke tudi v zvezi s tem, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti ter da Republika Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Avstrija, je zaključila, da obstaja očiten dvom v tožnikovo državljanstvo, pa tudi v njegovo istovetnost. 14. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Ob upoštevanju citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 15. V konkretnem primeru tožena stranka tožnikovo begosumnost utemeljuje na peti alineji prvega odstavka in prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikovo navajanje lažnih podatkov in nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) utemeljuje z navedbo, da je tožnik ves čas postopka mednarodne zaščite spreminjal svoje izjave in to tako glede svojega državljanstva, glede tega, kje ima osebne dokumente, glede same poti do Republike Slovenije, glede ciljne države, glede tega, kje je že zaprosil za mednarodno zaščito in glede razlogov za odhod iz izvorne države. Dodatno jo utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnost prebivanja.

16. Po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da za izpodbijani sklep obstojajo razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ni sporno, da je tožnik v postopku navajal različne podatke. Tudi na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je res v postopku dajal lažne podatke (da je državljan Libije, itd), vendar iz razloga, ker se je bal, da bo vrnjen na Hrvaško. Prav tako ni sporno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem v marcu 2018. Zaslišan na glavni obravnavi je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Bosni. V letu 2014 pa je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in leta 2015 v Avstriji. Tožnik v državah, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ni počakal na odločitev. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi pojasnjeval, da ima v Avstriji hčerko, do katere je poskušal priti legalno. Zato je leta 2015 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji. Tam se je poročil in svetovali so mu, da naj se vrne v Tunizijo, kjer naj bi dobil vizo za legalno bivanje v Avstriji. Vendar njegovi vlogi ni bilo ugodeno in ni dobil vize. Glede drugih držav, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, pa je tožnik navedel, da ni imel namena v njih ostati, zaradi česar tudi ni počakal na zaključek postopka.

17. Po presoji sodišča je ob vseh navedenih ugotovitvah tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke o tožnikovem nesodelovanju v postopku, saj potem, ko je v omenjenih državah zaprosil za mednarodno zaščito, ni počakal na zaključek postopka. Tožnikovi razlogi, na katere se sklicuje (da so mu v Avstriji svetovali, da zaprosi za vizo in da v drugih državah, v katerih je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, ni imel namena ostati) ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi. Tudi, če sodišče sledi tožnikovim navedbam in listinam (kopije), ki jih je predložil na glavni obravnavi, s katerimi je pojasnjeval in dokazoval, da ima hčerko v Avstriji, do katere je skušal priti legalno, pa mu to ni uspelo, je dejstvo, da je prošnje za mednarodno zaščito vložil tudi v drugih državah in ne samo v Avstriji in da ni počakal na odločitev o mednarodni zaščiti. Tožnikova navedba, da to niso bile njegove ciljne države, niso opravičljiv razlog za zapustitev države pred koncem postopka odločanja o mednarodni zaščiti, in tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Na tožnikovo nesodelovanje v postopku pa kaže tudi tožnikovo navajanje lažnih podatkov. Tožnik je namreč v postopku (policijski zapisnik, registracijski list, prošnja za mednarodno zaščito) navajal druge podatke (da je državljan Libije in da prosi za mednarodno zaščito zaradi vojne) kot pa ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja (takrat je rekel, da je državljan Tunizije, navedel je druge razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito). Ne glede na to, da je tožnik kasneje to obžaloval in se tudi na glavni obravnavi kot razlog za različno (po njegovi navedbi prejšnje lažno) pričanje, skliceval na strah, da bi bil vrnjen na Hrvaško, navedeno po presoji sodišča kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku in posledično begosumnost, sploh pa ob upoštevanju ostalih okoliščin v navedeni zadevi. Ni namreč sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti prebivanja.

18. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način tožniku omejiti gibanje. Na ta način tožena stranka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil tožnik na glavni obravnavi, pa izhaja, da ima tožnik, kljub izrečenemu ukrepu, ustrezno zdravstveno oskrbo (bil je deležen tudi urgentne zdravstvene obravnave).

19. Ob ugotovitvi, da za izpodbijani sklep obstojajo razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po presoji sodišča v zadevi niti ni bistveno, ali obstajajo za izpodbijani sklep tudi razlogi iz prve alineje 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je razloge, zaradi katerih je menila, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, oprla na dejstvo, da tožnik v postopku (do izdaje izpodbijanega sklepa) ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko ter da je v postopku navajal različne podatke. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi predložil fotokopije nekaterih dokumentov, s katerimi je skušal dokazati svojo istovetnost ter s tem posledično, da razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa niso podani. Glede na to, da tudi po presoji sodišča obstojajo razlogi za izpodbijani sklep na podlagi pete alineje 84. člena ZMZ-1, se sodišče ni posebej opredeljevalo do kopij listin, ki jih je na zaslišanju predložil tožnik. Tudi v primeru morebitnega upoštevanja navedenih kopij dokumentov kot verodostojnih, navedeno ne vpliva na pravilen zaključek tožene stranke, da za izpodbijani sklep obstoja pravna podlaga na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar je samo po sebi zadosten razlog, zaradi katerega je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 20. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove ugovore, da naj bi bil izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj naj bi iz obrazložitve izhajalo, da je tožnik begosumen, kar pa naj bi bil razlog za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ni podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnikova begosumnost pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovljena in obrazložena kot element v povezavi z ugotavljanjem obstoja razloga za omejitev gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navedeni razlog pa je po presoji sodišča tisti razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 21. Ker za izdajo izpodbijanega sklepa po presoji sodišča obstoja razlog po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na razloge iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Kot že pojasnjeno, se sodišče strinja s toženo stranko, da v obravnavani zadevi obstojajo razlogi za omejitev gibanja iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki jih je tožena stranka tudi pravilno obrazložila, o teh razlogih pa je bil tožnik tudi seznanjen (zapisnik, da se mu odreja omejitev gibanja).

22. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v primerjavi z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

24. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.