Jedro

Tožena stranka je združevala posamezne faze dela, tako da so pomožna dela opravljali delavci, ki so bili usposobljeni tudi za bolj zapletene operacije, za te operacije pa tožnik ni bil usposobljen. Iz tega razloga tožnika ni bilo mogoče primerjati z delavci, ki so zaposlitev obdržali, in je utemeljeno prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: a) v 1.,2. in prvem odstavku 3. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010, ki jo je prva tožena stranka vročila tožeči stranki dne 22. 7. 2010 je nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri prvi toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ni prenehalo, temveč še traja. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Prva tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ b) v 4. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010, ki jo je prva tožena stranka vročila tožeči stranki dne 22. 7. 2010, nezakonita in jo je razveljavilo (točka 1 izreka sodbe), da tožeči stranki delovno razmerje pri prvi toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ni prenehalo, temveč še traja, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v natično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka 2 izreka sodbe), da je prva tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri njej, v višini kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka 3 izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugo toženo stranko in s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je druga tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da jo je druga tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, v višini kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (zavrnilni del izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 815,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (točka 4 izreka sodbe).

Zoper 1., 2., 3. in 4. točko sodbe se pritožuje prva tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prva tožena stranka ni dokazala, da je preverila, ali bi bilo mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali bi ga bilo mogoče prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo, poleg tega pa delovno mesto „oskrbovalec I“ pri toženi stranki še obstaja. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, kljub temu, da je zapisalo, da je na podlagi izpovedbe priče D. in listin, ki jih je predložila prva tožena stranka, da je le-ta glede na ekonomsko situacijo morala združiti posamezne faze dela tako, da je pomožna dela naložila tistim delavcem, ki so usposobljeni delati tudi bolj zapletene situacije. Prva tožena stranka je namreč ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da si zaradi poslovnih razmer ne more privoščiti, da bi delavci opravljali zgolj pomožna dela, zato je faze dela združevala tako, da delavci, ki lahko opravljajo tudi bolj zapletene delovne operacije, tudi oskrbujejo stroj. Tako je glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prva tožena stranka dejansko združuje posamezna delovna mesta in s tem stremi k večji efektivnosti poslovnih rezultatov, končni zaključek sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni izkazala utemeljenih razlogov za prenehanje delovnega razmerja tožnika, sam s sabo v nasprotju. Prva tožena stranka bi bila dolžna dokazovati, da ne izkazuje potrebe po zaposlitvi na delovnem mestu, za katerega bi tožnika lahko dokvalificirala ali prekvalificirala le, če bi tožnik v roku iz 286. člena ZPP navedel konkretno delovno mesto, za katero bi se lahko dokvalificiral ali prekvalificiral, vendar te trditve ni podal pravočasno t.j. na prvem naroku za glavno obravnavo. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik drugih del, kot je delo oskrbovalca stroja oz. pomočnika tiskarja, ni opravljal, zato za druga zahtevnejša dela ni usposobljen. Ker so bili drugi delavci, ki so delali na istem delovnem mestu kot tožnik, za druga dela usposobljeni, le-ti niso bili zamenljivi ali primerljivi. Kot izhaja iz tožnikove izpovedi na naroku dne 9. 11. 2010, tudi ni imel interesa zaposliti se v drugih oddelkih prve tožene stranke. Tako je očitek sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe, neutemeljen.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala v celoti, saj je določba 6. člena ZDR jasna in določa, da je diskriminacija glede na starost prepovedana. Delodajalec pa je dolžan tudi preveriti, ali je mogoče delavca v primeru odpovedi iz poslovnega razloga zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Zato je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba, je pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je odločitev napačna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je prva tožena stranka dokazala poslovni razlog, ki utemeljuje ukinitev oddelka Variabilni tisk, v katerem je bil zaposlen tožnik. Glede na ekonomsko situacijo je morala združiti posamezne faze dela tako, da je pomožna dela naložila tistim delavcem, ki so usposobljeni delati tudi bolj zapletene situacije. Glede na tožnikove navedbe, da bi lahko še naprej delal na delovnem mestu „oskrbovalec I“, vendar na kakšnem drugem oddelku in da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi njegova starost, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala prva tožena stranka uporabiti kriterije za določanje presežnih delavcev iz 17. člena Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 51/1998 do 97/2008) in opraviti primerjavo med vsemi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom, saj bi le na tak način dokazala, da tožnik ni bil izbran diskriminatorno in da mu odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v smislu diskriminacije po 6. členu ZDR. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tekom postopka ni navajal dejstev, ki bi opravičevala domnevo sodišča prve stopnje, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zaradi česar bi morala tožena stranka skladno s 6. odstavkom 6. člena ZDR ovreči tožnikove trditve. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2010 le navedel, da je po njegovem stališču prejel odpoved zgolj zato, ker bo v kratkem postal starejši delavec. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva tožene stranke združevala posamezne faze dela tako, da so pomožna dela opravljali delavci, ki so bili usposobljeni tudi za bolj zapletene situacije, tožnik pa za to ni bil usposobljen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika dejansko ni bilo mogoče primerjati z ostalimi delavci, ki so delali na delovnem mestu „oskrbovalec I“, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi prva tožena stranka morala upoštevati kriterije za izbiro presežnih delavcev skladno s 17. členom KPGD, materialno pravno zmoten.

Utemeljeno opozarja pritožba, da tožnik ni navedel konkretnega delovnega mesta, za katero bi se lahko dokvalificiral ali prekvalificiral in iz tega razloga prva tožena stranka ni bila dolžna dokazovati, da ne izkazuje potrebe po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu, za katerega je potrebna dokvalifikacija ali prekvalifikacija. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik usposobljen le za delo „oskrbovalec I“, medtem ko so bili ostali delavci, ki so delali na tem delovnem mestu, usposobljeni še za druga opravila. Iz izpovedi priče D. izhaja, da je prva tožena stranka uvedla tak sistem, da se delavci na delovnem mestu „oskrbovalec I“ usposabljajo tudi za druga dela. S tem se poveča efektivnost, saj lahko delavci delajo na različnih strojih in s tem na različnih delovnih mestih. ter, da za tožnika ni bilo na voljo prostega delovnega mesta „oskrbovalec I“ v drugih oddelkih.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prva tožena stranka skladno z zakonom tožniku redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri njej je namreč zaradi ukinitve oddelka Variabilni tisk prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu „oskrbovalec I“. Za tožnika, ki je bil usposobljen le za to delo, prva tožena stranka ni imela na razpolago drugega ustreznega dela, še posebej, ker je predvidevala, da bo potrebno število zaposlenih delavcev, glede na upad naročil, še zmanjševati. Ker ni šlo za večje število delavcev, katerih delo bi postalo pri prvi toženi stranki nepotrebno, le-tej tudi ni bilo potrebno uporabiti kriterijev po 100. členu ZDR oziroma 17. členu panožne kolektivne pogodbe. Glede na navedeno, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

Ker je pritožba prve tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, za kar je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP.

Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, skladno s 155. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.