Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Čeprav mora oškodovanec za doseganje istih ciljev pri delu vlagati več napora, le zaradi vlaganja večjih naporov ni upravičen do mesečne rente zaradi izgube na zaslužku.

Tožnik je zahteval zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od 1. 1. 2002 dalje. Ker ne gre za zakonske zamudne obresti, temveč so te obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero, te do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno ugodi pritožbi tožeče stranke in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker se je 11. 9. 1998 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode v višini 35.246,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do višine, ko neplačane obresti dosežejo glavnico. Delno je ugodilo zahtevku za plačilo materialne škode zaradi uničenih oblačil, zdravljenja, bivanja v zdravilišču in izdelave izvedenskega mnenja, delno ugodilo zahtevku za plačilo materialne škode iz naslova tuje pomoči in pretekle izgube na zaslužku, v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo mesečne rente za tujo pomoč in zahtevek za plačilo mesečne rente zaradi izgube na zaslužku ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino znižalo za 20.864,63 EUR, glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči delno razveljavilo, glede odločitve o pravdnih stroških pa v celoti razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v celoti zavrne in v tem delu potrdi prvostopenjsko sodbo, glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin spremeni tako, da tožnikovi pritožbi ugodi in prisojeno odškodnino zviša, glede dela, ki se nanaša na plačilo mesečne rente zaradi izgube na zaslužku pa spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo mesečno rento v višini 271,24 EUR od 1. 10. 2006 dalje, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči nižjih stopenj prisodili prenizko odškodnino za prestane telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Samo sklicevanje na „sodno prakso v podobnih primerih“, ki je pritožbeno sodišče sicer ne navaja, ni mogoče šteti kot utemeljen razlog za znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpodbijana sodba zato nima razlogov ali so ti nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede mesečne rente zaradi izgube na zaslužku je odločitev sodišč nižjih stopenj napačna. Gre za škodo, ki ni zajeta v odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za prisojo mesečne rente ni potrebno, da obstaja popolna delovna nesposobnost oškodovanca za opravljanje dotedanjega poklica. Tudi pri odmeri rente je potrebno oškodovanca obravnavati individualno, glede tega pa sodišči prve in druge stopnje nista podali nikakršne obrazložitve in njunih sodb ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da lahko tožnik še naprej opravlja dela, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom, so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na obresti za nematerialno škodo, saj sta sodišči tek zamudnih obresti odmerili za čas, dokler ne dosežejo glavnice. Na dan 22. 5. 2007, to je na dan uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A) obresti še niso dosegle glavnice, zato tečejo še naprej.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel naslednje poškodbe: zvin vratne hrbtenice, zdrobljen zlom leve stegnenice, odprt zlom desne pogačice, udarninsko raztrganinsko rano na čelu, odbitje velike grče leve rame ter odrgnine po levi strani prsnega koša, levi nadlahti in podlahti. Nezaposlen je bil že pred nesrečo, preživljal pa se je z zbiranjem in prodajanjem starega železa.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodba pritožbenega sodišča ni obrazložena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine primerja oškodovančeve škodne posledice s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev, pri tem pa ni dolžno navajati vseh konkretnih zadev, s katerimi je obravnavani primer primerjalo.

8. Glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je bil tožnik nezaposlen že pred nesrečo ter da je že v času zdravljenja zbiral in prodajal staro železo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo mesečne rente zaradi izgube na zaslužku. Škoda, ki temelji na drugem odstavku 195. člena ZOR, ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo, temveč se mora ta nezmožnost odraziti v izgubi bodočega zaslužka. Čeprav mora oškodovanec za doseganje istih ciljev pri delu vlagati več napora, le zaradi vlaganja večjih naporov ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Povečani napori za dosego enakega rezultata se lahko upoštevajo pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti(1), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Ne drži, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali individualnih značilnosti tožnika. Upoštevali sta njegovo izobrazbo, delovne sposobnosti in kraj bivališča in zaključili, da se njegova zmanjšana zmožnost za delo ne odraža v izgubi dohodka, ki bi jo trpel v bodoče, tak zaključek pa je pravilen. Sodbi je mogoče preizkusiti, prav tako pa ni utemeljen revizijski očitek, da so ugotovitve sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja dejansko stanje, če so dokazi med seboj nasprotujoči, pa na podlagi dokazne ocene zaključi, katerim dokazom verjame oziroma katere dokaze šteje za verodostojne in kakšno dejansko stanje je ugotovilo. Ugotovitve sodišča so v takšnem primeru vedno v nasprotju z dokazi, ki jim ne sledi, vendar v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen revizijski razlog.

9. Utemeljeno pa revident graja odločitev o omejitvi teka obresti do višine glavnice. Za tek zamudnih obresti se glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 uporablja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). 22. 5. 2007 je začel veljati OZ-A, ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum, kot ga je določal prejšnji 376. člen OZ. Vendar pa se novela OZ-A nanaša le na primere, ko zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ, pa do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice. Če so jo v tem času dosegle, so po samem zakonu prenehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Tožnik je zahteval zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od 1. 1. 2002 dalje. Ker ne gre za zakonske zamudne obresti, temveč so te obresti od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 zmanjšane za temeljno obrestno mero, te do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice.

10. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka odločbe. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je toženec v revizijskem postopku uspel le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, odločitve sodišč prve in druge stopnje o stroških postopka pa glede na navedeno tudi ni bilo potrebno spreminjati.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 548/2006 z dne 27. 8. 2008 ter dr. Dunja Jadek Pensa, Komentar Obligacijskega zakonika, 1. knjiga, komentar k 174. členu, str. 1001.