Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 52/2012

ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.52.2012 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpravnina individualna pogodba o zaposlitvi aneks k pogodbi o zaposlitvi pooblastilo za sklenitev
Višje delovno in socialno sodišče
11. april 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je tožena stranka uspela z zahtevkom po nasprotni tožbi, tako da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podpisani aneks k pogodbi o zaposlitvi (ker ga je podpisala oseba, ki za to ni imela pooblastila) neobstoječ, je tožbeni zahtevek po tožbi, da se tožnici izplača odpravnina, kot je bila dogovorjena s tem aneksom, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna obračunati odpravnino v bruto znesku 80.252,98 EUR, od bruto zneska obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 11. 2009 do plačila in ji obračunati odškodnino v višini 6.918,36 EUR, od tega zneska obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z dne 17. 3. 2009 neobstoječ (II. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka po tožbi in nasprotni tožbi v skupnem znesku 5.073,60 EUR in stroške izvedenca v višini 954,27 EUR, v roku 15 dni po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnim obrestmi (III. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine v znesku 2.767,34 EUR, postopek v tem delu ustavilo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, nasprotno tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, da ne bo izvršbe, podrejeno pa razveljavi sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži stroške tožeče stranke v pritožbenem postopku.

Navaja, da je tožena stranka ugovarjala neobstoj Aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, sklenjenega dne 17. 3. 2009, vendar za to postavljeno trditev ni ponudila nobenega dokaza, ampak le indice, ki tudi niso bili vsi izkazani, sodišče pa jih je zmotno sklenilo v indični krog. Tožena stranka ni izkazala, da bi bivši direktor tožene stranke B.R. zadržal žig tožene stranke po 27. 8. 2009. Čeprav je predložila kazensko ovadbo zoper njega in tudi izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, sama kazenska ovadba ne more biti ne dokaz in ne indic. Naslednji indic, ki ni izkazan, je trditev, da je tožnica na sestanku dne 26. 8. 2009 izjavila: “Dajmo si v pogodbe visoke odpravnine.“ Tožnica je tako izjavo zanikala in na zaslišanju kot stranka dopustila zgolj možnost, da je tedaj rekla nekaj v smislu, da tokrat ne bo šla iz firme brez vsega, saj je v preteklosti že imela tako slabo izkušnjo. Takšna njena izjava se veliko bolj logično povezuje s predpostavko, da je tožnica že tedaj imela podpisan Aneks št. 2 k svoji pogodbi o zaposlitvi, kot pa da bi šele nameravala kaj takega doseči. Sodišče prve stopnje se nadalje pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo opreti na okoliščino, da se ob vpogledu v personalni mapi tožnice naj ne bi nahajal sporni aneks, kar je tožena stranka potrdila s sestavo uradnega zaznamka, ki pa ga ni mogoče šteti za verodostojnega, saj je to le enostranska izjava, ki jo je tožena stranka lahko poljubno sestavila, ne glede na vsebino personalne mape in v celoti za potrebe sodnega postopka. Tožnica ponovno poudarja, da po podpisu aneksa ni imela prav nobenega vpliva na obveščanje kadrovske službe o spremembi pogodbe o zaposlitvi, saj je sama vzela svoj izvod, takratni predsednik uprave pa je obdržal druge izvode, tako da je bila tožnica prepričana, da bo aneks v njeni personalni mapi. Tožnica je prepričana, da dejstvo, da je sporni Aneks št. 2 pripravila sama, ne ovrže njene trditve, da je bil le-ta sklenjen 17. 3. 2009, saj se je glede sprememb pogodbe o zaposlitvi pogovarjala neposredno s predsednikom uprave, ki je bil tedaj edina pristojna oseba za sklepanje tovrstnih dogovorov. Veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne more biti odvisna od tega, kdo jo pripravi, temveč od tega, kdo jo podpiše in ali ima za to pooblastilo. Sama sestava aneksa pa tudi ni zahtevala posebnih veščin, saj je v njem tožnica enostavno povzela dogovor med njo in predsednikom uprave, na razpolago pa je imela tudi aneks št. 1, ki je bil sklenjen leto dni prej. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo v breme tožnice, da je bil sporni aneks ožigosan z žigom št. 1 in ne št. 10, ki ga je sicer uporabljala kadrovska služba. Kot je bilo ugotovljeno tekom postopka, je žig št. 1 uporabljal predsednik uprave B.R., zato je logična posledica tega, da je ob podpisu aneksa uporabil tudi ta žig. Sodišče prve stopnje je napravilo napačno dokazno oceno, ko je štelo, da je sporni aneks nastal šele 5. 6. 2009 in ne pred 17. 3. 2009 in pri tem uporabilo trditve tožene stranke glede obstoja tipkarskih napak, ki naj bi bile identične tako v spornem aneksu kot v elektronski obliki aneksa po domnevnem stanju podatkov na trdem disku dne 5. 6. oz. 8. 6. 2009. Tožena stranka je bila pri navajanju takšnih trditev prekludirana, saj jih je podala šele na poznejšem naroku za glavno obravnavo, po pridobitvi izvedenskega mnenja. Sploh pa se sodišče ne bi smelo samo spuščati v primerjavo identičnosti zapisov, saj za to ni imelo ustrezne trditvene podlage tožene stranke, samo pa tudi nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko ugotovilo grafično oblikovalske specifičnosti in bi za to moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke grafičnega oblikovanja, saj optični pregled s prostim očesom ne zadostuje. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne navedbe tožene stranke in ker je samo presojalo dejstva, za ugotavljanje katerih ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker iz zaslišanja izvedenca na obravnavi tudi izhaja, da je bil v času od 5. 6. 2009 do novembra 2010 dokument spremenjen, pri čemer ni mogel ugotoviti razlike med posameznimi različicami in datumov vmesnih shranjevanj, je tako po stališču pritožbe tožene stranka neovirano vplivala na stanje spornih podatkov na trdem disku. Prav tako tudi ne prepriča indic, da ni logičnega pojasnila, zakaj bi tožnica še enkrat na računalnik prepisovala aneks, ki je bil že prej stiskan, podpisan in ožigosan, ker naj bi bilo bolj logično, da bi ga skenirala. Tožnica je verodostojno pojasnila, da si je aneks prepisovala zato, da bi ga imela v elektronski predlogi in bi lahko služil kot predloga. Kar pa se tiče indica, da je bil čas urejanja datoteke skoraj tri ure in pol, kar naj bi izkazovalo, da je tožnica navedenega dne komaj sestavljala aneks in da ga ni le prepisovala, pa pritožba opozarja na utemeljeno navedbo tožnice, ki jo je potrdil tudi izvedenec in sicer, da računalniški program Word kot čas urejanja šteje čas med odprtjem in zaprtjem posameznega dokumenta, zato ne moremo govoriti o neto času urejanja dokumenta, ampak le o času, kako dolgo je bil dokument odprt. Sodišče je sprejelo dokazno oceno, v okviru katere izpovedbama tožnice in B.R. ni verjelo, ampak je brez kakršnegakoli pomisleka v njihovo verodostojnost sledilo izpovedbam prič, ki so pri toženi stranki zaposlene, pri tem pa ni upoštevalo, da imajo te priče vsekakor interes, da tožena stranka v pravdi uspe. Prav tako ni mogoče zanemariti dejstva, da so zaslišane priče sodelavci in so zato imele možnost, da medsebojno komunicirajo in svoje zgodbe pred zaslišanjem na sodišču uskladijo. Iz tega razloga bi moralo sodišče izpovedbe prič, zaposlenih pri toženi stranki, zaradi evidentnega interesa za uspeh v pravdi, presojati z večjo stopnjo kritične distance. Ker pa tega ni storilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in štelo, da je sporni aneks neobstoječ.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je dejansko stanje ugotovilo pravilno in posledično tudi pravilno razsodilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odpravnine zavrnilo in ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke, tako da je ugotovilo, da je Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi neobstoječ. Tožena stranka se v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in iskustveno logična. Tožena stranka je s trditvami in dokazi, ki jih je predložila v pravdi, zadostila pravilom o dokaznem bremenu ter prepričljivo dokazala, da Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi ni bil sklenjen 17. 3. 2009, zato je napačno in neupoštevno stališče tožeče stranke, da že listina sama utemeljuje tožbeni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev ne.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vložila tožbo zoper toženo stranko za izplačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in za plačilo odškodnine zaradi nespoštovanja odpovednega roka, tožena stranka pa je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi tožnice z dne 17. 3. 2009, na podlagi katerega je tožnica zahtevala plačilo odpravnine, neobstoječ. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, je utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek po plačilu odpravnine določene v tem aneksu in odškodnine, ker tožena stranka ni spoštovala v tem aneksu določenega devetdeset dnevnega odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljeno očita pritožba, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je bivši direktor tožene stranke B.R. po 27. 8. 2009 zadržal žig tožene stranke št. 1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je poslovna sekretarka I.S. B.R. na njegovo zahtevo z dne 24. 8. 2009 izročila žig opremljen s št. 1, ki ga je hranila in ker ji ga ni vrnil, je dne 21. 9. 2009 sestavila izjavo. Tudi iz zapisnika o predaji poslov z dne 28. 8. 2009 izhaja, da B.R. na izrecno zahtevo ni hotel predati žiga tožene stranke št. 1, zato je tožena stranka ta žig preklicala v Uradnem listu RS št. 69/2009, kar izhaja iz priloge B14 spisa. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi dejstvo, da je takratni predsednik uprave na kolegiju dne 26. 8. 2009 ponudil možnost ureditve višjih odpravnin, kaže na to, da sporni aneks s tožnico še ni bil sklenjen pred tem datumom. To pa dokazujejo tudi izjave J.B., S.M. in M.P. o izjavi tožnice na tem kolegiju, da naj si dajo v pogodbe visoke odpravnine. Takšno izjavo dejansko poda nekdo, ki višje odpravnine še nima zagotovljene in ne nekdo, ki jo že ima zagotovljeno, kot to poskuša v pritožbi predstaviti tožeča stranka.

Logičen in pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se sporni aneks, če bi bil podpisan do 27. 8. 2009, ko je imel B.R. kot predsednik uprave še pooblastila za podpis, moral nahajati v interni personalni in računovodski dokumentaciji tožene stranke, ker bi moral biti vročen službam, ki so bile pristojne za urejanje teh zadev za zaposlene. Aneksa v personalni mapi ni bilo. Tako poleg dejstva, da je bil uporabljen žig št. 1 in ne žig št. 10, s katerim so se tovrstni aneksi žigosali, tudi dejstvo, da je s spornim aneksom razpolagala le tožnica, kaže na to, da aneks ni bil podpisan v času, ko je imel takratni predsednik uprave še pooblastila za podpis.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila tožena stranka s trditvami glede obstoja tipkarskih napak prekludirana, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka kršitve 286. člena ZPP, ki jo očita sodišču prve stopnje, skladno s 1. odstavkom 286.b člena uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, v pritožbi pa ni niti zatrjevala, da te kršitve ni mogla brez svoje krivde uveljavljati prej. Zaradi tega gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 243. člen ZPP. Tipkarske napake, kot jih obrazlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na strani 8, niso takšne napake, da bi za njihovo ugotovitev sodišče potrebovalo strokovno znanje s področja grafičnega oblikovanja. Dovolj je le splošno znanje o tem, kako naj bodo pisni izdelki oblikovani, kako naj izgledajo in o tem, da v njih ni pravopisnih napak.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica verodostojno pojasnila, da si je aneks prepisala zato, da bi ga imela v elektronski obliki, ki bi lahko služila kot predloga, saj to niti iz zaslišanja tožnice niti iz njenih navedb ne izhaja. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedi tožnice in B.R. ter zakaj je upoštevalo izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča pa je pri tem uporabilo primerno stopnjo kritične distance, saj je izpovedbe teh prič pravilno dokazno ocenilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha sama krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni bistveno pripomogla, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia