Jedro

Očitek toženke v odpovedi, da bi tožnica sporne dni izostala z dela, ne da bi toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost, ne drži. Od delavca se ne zahteva, da delodajalca obvesti o razlogu za bolniško odsotnosti kot tudi ne, da mu predhodno dostavi zdravniško potrdilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 1. 8. 2018 med tožnico in toženko, z dne 11. 12. 2018 (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženki traja tudi po dne 11. 12. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kot jih je imela pred dne 10. 12. 2018, in sicer do odločitve sodišča prve stopnje dne 26. 3. 2019 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnico za čas od 11. 12. 2018 do 26. 3. 2019 prijavi v obvezna zavarovanja, plača mesečno plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v naslednjem mesecu do plačila (točka III izreka), denarno povračilo namesto reintegracije v višini 555,77 EUR bruto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka), in za čas od 26. 11. 2018 do 10. 12. 2018 nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka V izreka). Ugotovilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 8. 2018 med pravdnima strankama nezakonita in se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas ter je prenehala z dnem odločitve sodišča prve stopnje (točka VI izreka). Kar je zahtevala tožnica več (ugotovitev, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženki, poziv na delo, višje denarno povračilo), je zavrnilo (točka VII izreka). Tožbo v zvezi z zahtevkom na obračun nadomestila plače in plačilo davkov in prispevkov je zavrglo (točka VIII izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 725,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IX izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točke I do VI izreka, točka IX izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je bila tožnica pri njej zaposlena štiri mesece, v tem obdobju pa je storila številne lažje in hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka je njeno neustrezno delo tolerirala, ko so bili že izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ji je skušal pomagati, da bi lahko pridobila pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tega ne gre šteti toženki v škodo. Zakoniti zastopnik toženke nikoli ni tožnice poslal z dela, tožnica je bila tista, ki je samovoljno prenehala prihajati na delo. Tako je ravnala, ko ji je zakoniti zastopnik toženke predočil možnost podaje odpovedi. Če bi takrat želel, da tožnica preneha z delom, bi ji odredil suspenz. Dejstva, da tožnice zakoniti zastopnik ni poslal z dela, toženka ne more dokazati drugače kot z njegovim zaslišanjem. Gre za dokazovanje negativnega dejstva. Drugačna zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na izpovedi tožnice. Tožnica toženke ni pravočasno obvestila o bolniški odsotnosti, samovoljno je opravljala delo, od dne 26. 11. 2018 pa je z dela izostala. Dne 3. 12. 2018 je prišla k toženki in zakonitemu zastopniku toženke dejala, naj napiše, da na delo ne rabi prihajati, to je očitno storila po strokovnem nasvetu, da ne more z dela kar izostati. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila tožnica dne 30. 10. 2018 na delu, toženka drugačnega dejstva ne more dokazati. Neutemeljeno je verjelo tožnici, pri čemer je njeno izpoved ocenilo kot bolj verodostojno, ker je tožnica Slovenka, zakoniti zastopnik toženke pa je Makedonec in je s tem manj prepričljiv. Izpoved zakonitega zastopnika toženke je potrdila priča A.A.. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožnici za dan 2. 11. 2018 odobril letni dopust oziroma da je šlo za kolektivni dopust, tega dne je bil kolektivni dopust le za delavce v proizvodnji, ne pa za tožnico. Tožnica se je ves čas dela pri toženki vedla samovoljno. Njenega sms sporočila, da so doma bolni, toženka ni razumela, ni vedela, ali to pomeni, da je naslednji dan ne bo na delo in zakaj. Ni je obvestila o razlogih za odsotnost z dela, pri čemer je šele naknadno prinesla zdravniško potrdilo. Zakoniti zastopnik toženke je bil pri tožnici doma, pa je bilo očitno, da ni nikogar doma. Od tožnice je pričakoval, da bo po koncu bolniške odsotnosti opravljala nadurno delo, ker se je delo v njeni odsotnosti nabralo, pa je to odklonila. Takšne delavke toženka ne more imeti, naj se prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da je presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo razveljavilo, nerazumljivo je prisodilo zakonske zamudne obresti od reparacije od 19. dne v naslednjem mesecu. Za čas, ko tožnice ni bilo na delo, ji je zmotno prisodilo nadomestilo plače. Neutemeljeno ni sledilo navedbi toženke o zakonito sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. Zaradi zgolj administrativne napake razlog v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, ni bil naveden. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo uspeh strank v postopku pri odločanju o plačilu pravdnih stroškov, tožnica ni v celoti uspela s tožbenim zahtevkom. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo teh absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev odločitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani toženke, nezakonita, navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

5. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Razlogi za podajo izredne odpovedi so taksativno navedeni v prvem odstavku 110. člena ZDR-1, v drugem odstavku 109. člena ZDR-1 pa so določeni roki, v katerih se izredno odpoved poda, in sicer je določen tridesetdnevni subjektivni rok, ki teče od ugotovitve razloga za odpoved, in šestmesečni objektivni rok od nastanka razloga dalje.

6. Sodišče prve stopnje je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, pravilni ugotovilo, da ji je očitala več ravnanj, in sicer: (1) da tožnica v knjigo prihodov in odhodov ni beležila prisotnosti na delu, (2) da dela ni opravljala vestno in dosledno, in sicer je pomanjkljivo izpolnila račun ter posredovala podatke o delodajalčevih strankah davčnim organom brez vednosti in odobritve zakonitega zastopnika toženke, (3) o bolniški odsotnosti od dne 5. 11. 2018 toženke ni obvestila, (4) dneve 30. 10. 2018, 2. 11. 2018 in od 26. 11. 2018 pa ni prišla na delo, ne da bi toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Drugega očitka sodišče prve stopnje ni presojalo po vsebini, ker je ocenilo, da je odpoved v tem delu podana prepozno, pa tudi ni zadostno konkretizirana (ni navedeno, katere račune je tožnica pomanjkljivo izpolnila) oziroma v zvezi s tem tožnici ni bil omogočen zagovor (konkretizacija računa šele v odpovedi).

7. Ostale tri očitke kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje presojalo po vsebini, in sicer je najprej ugotavljalo, ali navedbe toženke v odpovedi držijo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je upoštevalo metodološko načelo iz 8. člena ZPP, ki določa, da odloči sodišče, katera dejstva štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Dokazni oceni, kot jo je sprejelo in jo tudi podrobno utemeljilo v obrazložitvi sodbe, ni očitati, da bi temu napotku ne sledila.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno upoštevalo ne le izpoved tožnice, kot skuša prikazati pritožba, ampak tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke in priče A.A. ter vsebino listin, ki sta jih pravdni stranki predložili. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, češ da je sodišče prve stopnje izpovedi tožnice verjelo, ker je kot Slovenka bolj prepričljiva od zakonitega zastopnika toženke, ki je Makedonec. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, tožnici verjelo, ker je njeno pričanje (podajanje vsebine) bolj verodostojno: za dan 30. 10. 2018 je izčrpno pojasnila, kako je prišla v službo, kako je šla iz službe domov in kaj se je med delom zgodilo (da so se sodelavci iz proizvodnje šalili, da bodo kolo, ki ga je pustila v službi, v njeni odsotnosti prebarvali); za dan 2. 11. 2018, ki je bil petek po praznikih, je tožnica pojasnila, da je načrtovala odhod v B. (Hrvaška), pri čemer sta zakoniti zastopnik toženke in priča A.A. potrdila, da so s tožnico govorili o B., podrobnosti pa se nista spomnila.

9. Na podlagi navedene pravilne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitek toženke v odpovedi, da bi tožnica dneva 30. 10. 2018 in 2. 11. 2018 izostala z dela, ne da bi toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost, ne drži. Glede obveščanja tožnice o bolniški odsotnosti od dne 5. 11. 2018 je pravilno poleg izpovedi tožnice in zakonitega zastopnika toženke upoštevalo izpis klicev in sms sporočil. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica že dan pred začetkom bolniške odsotnosti 4. 11. 2018 zakonitemu zastopniku toženke poslala sms sporočilo, naslednjega dne 5. 11. 2018 pa ga je poklicala. Da ga je obvestila, priznava toženka sama v pritožbi, ko navaja, da je tožnica dne 4. 11. 2018 v sms sporočilu napisala, da so bolni, nadalje pa se spreneveda z zatrjevanjem, da ji ni bilo znano, kaj takšna vsebina sms sporočila pomeni. Jasno je namreč, da je tožnica s sms sporočilom toženko obvestila o odsotnosti z dela in razlogih zanjo. To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da tudi očitek toženke v odpovedi, da je tožnica o bolniški odsotnosti od dne 5. 11. 2018 ni obvestila, ne drži. 10. Od delavca se ne zahteva, da delodajalca obvesti o razlogu za bolniško odsotnosti kot tudi ne, da mu predhodno dostavi zdravniško potrdilo, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Toženka tudi neutemeljeno izpostavlja, od katerega zdravnika je tožnica prinesla potrdilo (Zdravstveni dom C.), njena pritožbena navedba, da je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik toženke pri tožnici doma, pa je bilo očitno, da ni nikogar doma, pa je kot pritožbena novota na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna.

11. Toženka neutemeljeno oporeka tudi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica od dne 26. 11. 2018 z dela ni samovoljno izostala. Sodišče prve stopnje je predvsem verjelo izpovedi tožnice, da ji je zakoniti zastopnik v oziroma po konfliktu, o katerem sta izpovedali obe pravdnih stranki, rekel, da zanjo ni več dela. Toženka v pritožbi sicer zatrjuje, da so bile izrečene besede drugačne: da ji je rekel, da ji bo zaradi kršitev podal odpoved oziroma da take delavke, kot je tožnica, ne more imeti in naj gre raje na zavod, s katerimi pa pravzaprav po vsebini pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje. Tožnica se je tudi po izrečenih besedah, kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, naslednjega dne vrnila k toženki, pri čemer razlog za to ni bil (le), kot navaja toženka v pritožbi, da je prišla po svoje stvari, temveč da je zakonitemu zastopniku povedala, da sporazumnega prenehanja delovnega razmerja ne bo podpisala. Iz tega in pa tudi iz nadalje ugotovljenega dejstva, da je tožnica prejela klic iz odvetniške pisarne, kjer so ji sporočili, da se je na njih obrnil tudi zakoniti zastopnik toženke in da predlagajo sklenitev sporazuma, jasno izhaja, da sta se pravdni stranki od dne 26. 11. 2018 dogovarjali o načinu prenehanja delovnega razmerja. Da bi tožnica kasneje dne 3. 12. 2018 prišla k toženki in zakonitemu zastopniku toženke dejala, naj napiše, da ji na delo ni treba prihajati, je pritožbena novota in kot takšna na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka kršitev v zvezi z obveščanjem delodajalca o bolniškem staležu in izostanki z dela ni dokazala, da teh kršitev tožnica ni storila, ne pa, da bi bile te kršitve lažje, kot protispisno zatrjuje toženka v pritožbi. Brez podlage v spisu je njeno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica nadaljevala z vedno hujšimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja. Edina kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo, je kršitev, ki se nanaša na vpisovanje v knjigo prihodov in odhodov. Sodišče prve stopnje je to kršitev pravilno ocenilo kot lažjo kršitev, torej je ocenilo, in to pravilno, da kršitev ni takšna, da bi dosegala standard hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kar je določeno kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Da ne gre za hujšo kršitev je zaključek, pri katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica ravnala v nasprotju z navodili delodajalca o vpisovanju v knjigo prihodov in odhodov že od avgusta 2018 dalje, svojo prisotnost je beležila v koledar, pa delodajalec tega ni sankcioniral npr. s podajo pisnega opomina. Torej je kršitev toleriral, kar jo naredi lažjo, pa tudi glede te kršitve ne more biti izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da z delovnim razmerjem ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ne gre za to, da delavec s kršitvami po ustnih opominih nadaljuje, ampak gre za sankcioniranje hujših ravnanj, ki povzročijo potrebo po takojšnjem prenehanju delovnega razmerja. Za ponavljajoče kršitve, ko opozorila ne zaležejo, je namenjena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kjer se delavca najprej pisno opozori, če opozorila ne upošteva, pa se mu poda odpoved.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2018, ki jo je toženka podala tožnici, ni zakonita in jo je razveljavilo. Tožnici je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prisodilo mesečno plačo, kot če bi delala, zakonske zamudne obresti pa ji je prisodilo od 19. dne v prihodnjem mesecu, kar je pravilno, saj toženka obrestnemu zahtevku ni ugovarjala. Na podlagi odločitve za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2019 je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo, kot ga za ta primer predvideva prvi odstavek 118. člena ZPP. Glede na dan sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki je pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas med pravdnima strankama (do dne 31. 7. 2019), je nebistveno, ali bi se ta na podlagi 56. člena ZDR-1 kot nezakonito sklenjena štela za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

14. Za čas, ko je bila tožnica do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še v delovnem razmerju pri toženki, pa dela ni opravljala, torej za čas od 26. 11. 2018 do 10. 12. 2018, ji je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo nadomestilo plače v višini plače, kot če bi delala. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo dejstvo, da z dela ni izostala neupravičeno, ampak iz razlogov na strani toženke, ki jih je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

15. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, in sicer je tožnici, ki v sporu ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega tožbenega zahtevka (reintegracija, višje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, obračun in odvod davkov in prispevkov), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, utemeljeno prisodilo vse za pravdo potrebne stroške.

16. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.