Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah (npr. odločbe I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I U 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014 in II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017) zavzelo enotno stališče, da je 60-dnevni rok za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok. V navedenih odločitvah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odstopilo od prvotnega drugačnega stališča, zavzetega (le) v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Stališče, da gre za materialni procesni rok, zato predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je z delno odločbo št. 36205-971/1993-489 z dne 21. 1. 2021 zavrnila zahtevo tožeče stranke za izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine parc. št. 174, 175 in 182, k. o. ..., kar predstavlja večstanovanjsko stavbo z naslovom ..., z gospodarskim poslopjem (I. točka izreka), odločila pa je tudi, da stroške postopka nosi vlagateljica (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 12. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, pripisanih vložkom št. 17, 41, 198, 266 in 364, k. o. ..., 118, 459 in 573, k. o. ..., 96, 97 in 117, k. o. ... ter 286, k. o. ..., ki so bile na podlagi Odloka AVNOJ v zvezi z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 1573-a-d, 1574 in 1575 z dne 8. 9. 1945 podržavljene A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. Pravno nasledstvo tožeča stranka izkazuje kot hči C. C. in nečakinja A. A., B. B. in C. C. 3. Predmet obravnavane delne odločbe je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki ga je tožeča stranka postavila v vlogi z dne 27. 3. 2007. Po prejemu cenitvenega poročila izvedenca E. E. je namreč tožeča stranka izvedela, da se je vrednost objekta na naslovu ... v ... z vrednosti 612.504,57 DEM (kolikor je znašala ob podržavljenju) zmanjšala na 451.788,30 DEM (kolikor je znašala v času denacionalizacije), torej za 26,24% oziroma nominalno za 160.716,27 DEM.

4. V predmetni zadevi je bilo že odločeno z delno odločbo št. 362-05-871/93/354 (7004) z dne 10. 4. 2013, in sicer na način, da je bila upravičencu Č. Č. določena odškodnina v obveznicah F., d. d. v višini 95.307,35 DEM. Navedena odločba je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4902-2/2013-27-BO z dne 12. 1. 2017 odpravljena, zahteva tožeče stranke pa kot prepozna zavrnjena. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 137/2017-17 odločbo drugostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Po ugotovitvah naslovnega sodišča je v postopku ostala nepojasnjena okoliščina, kdaj je prišlo do zmanjšanja vrednosti objekta, t. j. ali je bila zmanjšana vrednost nepremičnine podana že ob izteku roka iz 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen-B) oziroma ali je tožeča stranka lahko pričakovala zmanjšanje vrednosti nepremičnine in le-to uveljavljala do izteka navedenega roka. Na tej podlagi je Ministrstvo za okolje in prostor v ponovnem postopku z odločbo št. 4902-2/2013-42 z dne 28. 5. 2019 odpravilo delno odločbo Upravne enote Maribor št. 362-05-871/93/354 (7004) z dne 10. 4. 2013 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Upravni organ je v ponovljenem postopku pridobil izvedensko poročilo izvedenca E. E., iz katerega izhaja, da je do zmanjšanja vrednosti nepremičnine prišlo zvezno, v celotnem obdobju od podržavljenja do vračila. Do zmanjšanja vrednosti nepremičnine je prišlo že pred 5. 1. 1999, ko se je vrednost iz 612.504,57 DEM (kolikor je znašala ob podržavljenju) zmanjšala na 472.147,00 DEM, torej za 140.357,57 DEM. V obdobju po 5. 1. 1999 pa je vrednost nepremičnine še naprej padala in se je zmanjšala še za nadaljnjih 28.623,00 DEM. Na obdobje od podržavljenja do 5. 1. 1999 tako odpade 83% zmanjšanja vrednosti, na obdobje po 5. 1. 1999 do izdaje odločbe o denacionalizaciji pa 17% zmanjšanja vrednosti. Dejansko stanje v obravnavani zadevi se zato bistveno razlikuje od dejanskega stanja v zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. Vrednost nepremičnin se je namreč zmanjševala skozi celotno obdobje od podržavljenja do izdaje odločbe o denacionalizaciji, zmanjšanje vrednosti nepremičnine po 5. 1. 1999 pa tudi ni posledica kakšnega kasneje nastalega dogodka, temveč rednega staranja objekta. Tožeča stranka bi zato lahko takšno manjvrednost pričakovala in ustrezni zahtevek uveljavljala najkasneje do izteka roka iz 26. člena ZDen-B, t. j. do 5. 1. 1999. 6. Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. 4902-2/2013-MZIP-50 z dne 15. 4. 2021 delno ugodilo in je odpravilo II. točko izreka izpodbijane delne odločbe (1. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da stroškov pritožbenega postopka ni (3. točka izreka).

7. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je rok za vložitev zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine iz 24. člena ZDen-B določen samo za pravnomočno končane zadeve, medtem ko je rok iz 26. člena ZDen-B, ki se nanaša na zadeve v teku, upoštevaje gramatikalno in sistemsko razlago zakona, instrukcijski rok. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003. 8. Tožeča stranka izpostavlja, da se je v predmetni zadevi vsebinsko pristopilo k reševanju zadeve šele po rešitvi predhodnega vprašanja državljanstva v letu 2005, do takrat pa je bil postopek denacionalizacije prekinjen. Ob uveljavitvi ZDen-B, t. j. dne 5. 1. 1999, zaradi prekinjenega postopka objektivno niti ni mogla postaviti zahtevka za plačilo odškodnine, takrat pa tudi še ni vedela, da je prišlo do zmanjšanja vrednosti nepremičnine, saj cenitev vrednosti nepremičnine v smislu 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) takrat še ni bila napravljena.

9. Do ugotovitev, da takšna uporaba materialnega prava privede do anomalij in neenakega obravnavanja upravičencev, je prišlo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi X Ips 266/2014, zato je svoje stališče iz sodbe I Up 66/2002 spremenilo na način, da je pri ugotavljanju pravočasnosti zahtevka potrebno upoštevati čas nastanka manjvrednosti nepremičnine in če je ta nastala po tem, ko je rok iz 26. člena ZDen-B že potekel, je zahtevek pravočasen.

10. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v I. točki izreka odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožena stranka je dne 28. 6. 2021 sodišču predložila upravni spis, obenem pa je posredovala tudi stališče prvostopenjskega organa k tožbenim navedbam, iz katerega je razvidno, da upravni organ vztraja pri že sprejeti odločitvi.

12. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor stranki z interesom, F., d. d., ki se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da upravno-sodna praksa nima striktno poenotenega stališča glede vprašanja pravočasnosti vložitve zahtevka po 26. členu ZDen-B, kar je pripisati stališču, da gre za različna dejanska stanja in faze postopka. Poenoteno pa je stališče, da gre pri roku, določenem z novelo ZDen-B, za materialno prekluzivni rok, zato je bil zahtevek tožeče stranke vložen prepozno.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V skladu s 26. členom ZDen-B1 je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin.

15. Med strankami v postopku je sporno vprašanje, ali je 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B prekluzivni ali instrukcijski rok in ali je bila posledično zahteva tožeče stranke za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine z dne 27. 3. 2007 vložena pravočasno.

16. Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel upravni organ, zato se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi, k temu pa še dodaja:

17. Z novelo ZDen-B sta bila določena dva roka za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, in sicer se je enoletni rok iz 24. člena ZDen-B nanašal na zadeve, v katerih je bilo do začetka veljavnosti novele že odločeno s pravnomočno odločbo, rok iz 26. člena ZDen-B pa se je nanašal na vse druge zadeve. Začetek teka obeh rokov je zakonodajalec vezal na objektivni kriterij začetka veljavnosti ZDen-B.2 Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998 izvrševanje celotne novele zadržalo, z odločbo U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 pa je zadržanje prenehalo, se je 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B iztekel dne 5. 1. 1999. 18. Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen-B izhajal iz predpostavke, da so glede na iztek prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo denacionalizacijski postopki, ki so bili ob uveljavitvi novele še v teku, tekli že približno pet let in je bilo zato upravičeno domnevati, da so bili denacionalizacijskim udeležencem relevantni podatki znani v tolikšni meri, da so z zahtevki v smislu 26. člena ZDen-B lahko razpolagali oziroma jih uveljavljali, ob potrebnem zavedanju, da gre za materialni prekluzivni rok.3 Namen tovrstne ureditve torej zasleduje legitimen cilj pospešitve odprtih denacionalizacijskih postopkov.4

19. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah (npr. odločbe I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I U 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014 in II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017) zavzelo enotno stališče, da je 60-dnevni rok za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok. V navedenih odločitvah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odstopilo od prvotnega drugačnega stališča, zavzetega (le) v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Stališče, da gre za materialni procesni rok, zato predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse.5

20. Po presoji sodišča za odločitev v predmetni zadevi ni odločilna okoliščina, da cenitev nepremičnine do dne 5. 1. 1999, ko se je iztekel rok za vložitev zahteve za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, še ni bila napravljena. Po ugotovitvah izvedenca E. E., kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, se je namreč vrednost nepremičnine kot posledica rednega staranja objekta bistveno zmanjšala (za 83% vrednosti) že pred iztekom roka iz 26. člena ZDen-B in bi zato tožeča stranka to okoliščino lahko pričakovala oziroma predvidela ter uveljavljala zahtevek v zakonsko določenem roku, t. j. do dne 5. 1. 1999. Prav tako na odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil denacionalizacijski postopek v tem času prekinjen zaradi ugotavljanja državljanstva, saj prekinitev postopka vpliva zgolj na tek procesnih6, ne pa tudi materialnih rokov.

21. Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevo tožeče stranke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin z dne 27. 3. 2007 zavrnil iz razloga, ker je bila le-ta postavljena po poteku materialnega prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, ki se je iztekel dne 5. 1. 1999, in je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bila med strankama sporna le razlaga materialnopravne določbe 26. člena ZDen-B, medtem ko relevantno dejansko stanje (dejstvo, da je bila zahteva tožeče stranke za izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine vložena dne 27. 3. 2007 in da se je vrednost obravnavane nepremičnine bistveno zmanjšala že pred 5. 1. 1999) med strankama ni bilo sporno.

1 Navedeni člen je umeščen med prehodne in končne določbe ZDen-B. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. 3 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. 4 Prim. sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 408/2020-13 z dne 17. 5. 2023. 5 Navedeno je izrecno poudarilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014. 6 Prim. prvi in drugi odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).