Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199671/2010 z dne 31. 12. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 312,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).
2. Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega in drugega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odločitev o stroških pridrži za končno odločbo, podrejeno pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Priglaša stroške s pritožbo.
3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica je kot upravnik stavbe na naslovu U. 8 v tem postopku vtoževala od toženke, ki je imela v isti stavbi do 14. 4. 2010 v najemu poslovni prostor, stroške vzdrževanja skupnih prostorov, delov, naprav zgradbe in pripadajočega zemljišča ter stroške obratovanja in upravljanja. Zahtevek je utemeljila na najemni pogodbi, sklenjeni med toženko in njenim najemodajalcem, v kateri je bilo dogovorjeno plačevanje teh stroškov neposredno tožnici, ki je v takšen dogovor po ugotovitvah sodišča prve stopnje privolila v smislu izraženega soglasja k prevzemu dolga (427. člen Obligacijskega zakonika - OZ).(2) Tožnica je kot ključ delitve vtoževanih stroškov zatrjevala površino prostora, razen za hladno vodo, za katero se je strošek delil glede na dejansko porabo. Tako zatrjevanemu ključu delitve je toženka ugovarjala z navajanjem, da je bil v Pogodbi o medsebojnih razmerjih kot ključ delitve stroškov dogovorjen solastniški delež na skupnih delih in prostorih; da je njenemu poslovnemu prostoru pripadal 21.029/100.000 idealni delež na teh prostorih; da pa ima lastnik poslovnega prostora ident. št. E v zemljiški knjigi vknjižen tudi idealni delež 317/1000 na določno navedenih posebnih skupnih delih ter 291/1000 solastniški delež na drugih določno opredeljenih posebnih skupnih delih.
6. Sodišče prve stopnje je glede na takšno trditveno podlago zmotno očitalo tožnici, da ni zatrdila solastniškega deleža, ki odpade na poslovni prostor, ki ga ima toženka. To je namreč storila toženka, dejstveni substrat zadeve pa predstavlja celoto, zato ni pomembno, katera stranka je določeno pravno odločilno dejstvo vnesla v postopek s svojimi trditvami. Sodišče prve stopnje bi moralo zato praviloma ugotavljati, kateri izmed različnih ključev delitve, ki sta jih navajali stranki, je v konkretnem primeru pravilen oziroma utemeljen. Vendar je v konkretnem primeru pravilno upoštevalo odločilnost ugovora toženke, da iz trditvene podlage ni razvidno, kateri računi in v kolikšnem deležu se ti računi nanašajo na posebne skupne dele (in če, na katere takšne posebne skupne dele), kateri računi se nanašajo na stanovanjsko sosesko in kateri zgolj na posamezen stanovanjski objekt ter kako je v primeru, ko se računi nanašajo na več objektov, stroške porazdelila med posamezne objekte in nato med posamezne etažne lastnike (ni torej razvidno, po kakšnem ključu se je strošek, ki se nanaša na več stavb, razdelil med posamezne stavbe, kjer je bila opravljena storitev).
7. Tožnica namreč ni prerekala trditev toženke in posledične ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela poslovna stavba na U. 8 posebne skupne dele, stroški katerih po zakonu bremenijo zgolj solastnike teh delov (v primeru poslovnih stavb) oziroma najemnike prostorov, ki jim ti posebni skupni deli pripadajo (v primeru stanovanjsko poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, če z najemno pogodbo stranki ne določita drugače, tj. da ti stroški bremenijo lastnika). Četudi bi bila resnična trditev tožnice, da so se stroški delili glede na površino poslovnega prostora ter glede hladne vode po porabi, je takšen ugovor toženke prevalil aktualno (procesno) trditveno breme vnovič na tožnico zaradi pojasnila, kateri stroški so se delili med katere solastnike, ter upoštevajoč takšno pojasnilo, kakšen je bil delež površine poslovnega prostora toženke v zvezi s posameznim stroškom glede na stavbo na U. 8 ter kakšen je bil delež v zvezi s posameznim stroškom glede na stavbe v celoti oziroma na kakšen način (če na drugačen), je tožnica delila stroške, ki so se zaračunavali za več stavb med posamezne stavbe in nato med posamezne etažne lastnike. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno poočilo, da je toženka pri obračunu stroškov (na katerega se po opozorilu sodišča druge stopnje neupravičeno sklicuje, češ da lahko nadomešča njeno pomanjkljivo trditveno podlago, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), upoštevala različen delež, ki odpade na toženko, pri čemer tekom postopka ni pojasnila razlogov za takšno odstopanje.
8. Ugovor toženke, da tožnica ni pojasnila, če in na katere posebne skupne dele se je nanašal posamezen strošek in posledično na katere solastnike se je delil, pa preprečuje tudi uporabo ključa delitve, na katerega se je sklicevala toženka, tj. solastniškega deleža. Ta je namreč nujno različen v odvisnosti od različne solastniške strukture posameznih posebnih skupnih delov, na katere se je posamezen strošek nanašal. Takšnih različnih solastniških deležev pa tudi toženka v postopku ni zatrdila.
9. Pojasnjeno je odločilno tudi za pravilnost zavrnitve zahtevka, glede obračunanega stroška hladne vode, za katerega je toženka zatrjevala delitev po dejanski porabi. Sodišče druge stopnje je namreč v sporih majhne vrednosti vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je v obravnavanem primeru vezano tudi na dejansko izhodišče, da tožnica vtožuje skupne stroške oziroma stroške skupnih delov. Ker se ti po naravi stvari vedno delijo med solastnike po določenem ključu, toženka s takšno trditvijo ni zadostno konkretizirala dejanske podlage svojega zahtevka, saj ni pojasnila, med katere solastnike je v nadaljevanju delila ta dejanski strošek in po kakšnem ključu. 10. Upoštevajoč takšne razloge je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni zadostno konkretizirala dejanske podlage svojega zahtevka, zaradi česar ta ni utemeljen. Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati. Sodna praksa je sicer v primeru, ko so bile listine do takšne mere pomensko enoznačne ter pregledne, da so vsebovale jasno določena pravno odločilna dejstva - brez potrebe, da sodišče nanje sklepa iz podatkov v listinah šele na podlagi logičnih ali računskih operacij - dopuščala dopolnjevanje trditvene podlage tudi zgolj s sklicevanjem na dokazne listine. Vendar v obravnavanem primeru tožničine dokazne listine nimajo zgoraj opisane vsebine, kar je jasno razvidno iz razlogov sodišča druge stopnje v predhodni točki obrazložitve.
11. Vprašanje, ali je ugotavljanje pravno odločilnih dejstev na podlagi podatkov spisa zgolj predmet enostavnih matematičnih operacij, na kar opozarja tožnica v pritožbi, namreč za vprašanje, ali je trditveno podlago mogoče dopolnjevati z dokaznimi listinami, ni relevantno. Odločilna je presoja, ali so pravno odločilna dejstva v takšnih dokaznih listinah vsebovana brez potrebe po sklepanju iz dejstev na dejstva. Dopuščanje, da sodišče samo odloči, iz katerih dejstev bo sklepalo na pravno odločilna dejstva, kakor tudi dopuščanje, da sodišče sámo išče po dokaznih listinah in ugotavlja, kateri izmed več ključev delitve - torej različnih trditev o istem pravno odločilnem dejstvu - je pravilen, pomeni namreč kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP), v večini primerov pa v posledici tudi kršitev pravice strank, da se v postopku izjavijo o dejstvih, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
12. S takšnimi razlogi je odgovorjeno tudi na očitek tožnice o neizvedbi dokaza z izvedencem ter hkrati pojasnjena bistvena razlika med primerom VSL II Cp 3018/2011, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, ter obravnavanim. V navedeni zadevi je namreč sodišče druge stopnje štelo trditveno podlago tožeče stranke kot zadostno, ker so bili v predloženih knjigovodskih evidencah jasno in natančno opredeljeni vsi posamezni mesečni stroški, in sicer tako po vrsti kot po višini. Takšna trditvena podlaga pa je omogočala razmejitev stroškov po posameznih pravnih podlagah, kar je bilo sporno v navedeni zadevi. Okoliščine primera, na katerega se sklicuje tožnica, so bile torej bistveno različne od zgoraj pojasnjenih okoliščin obravnavnega primera, zaradi česar so tudi utemeljevale drugačno presojo.
13. Glede na to, da v pritožbi uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 458. člen ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).
14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
15. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.
(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..