Jedro

Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) odpravi izpodbijano odločbo tudi, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Tožena stranka ni ugotovila in ni prepričljivo utemeljila iz česa sklepa, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 3.8.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva z dne 9.10.1991. Ugotovila je, da je bil tožnik ob umiku nekdanje JLA premeščen na Hrvaško in da se je v Slovenijo vrnil 20.9.1991. Zato ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajal je, da je po umiku vojske iz Slovenije kot referent za obča dela opravljal službena potovanja iz Slovenije in nazaj in da se je vsakokrat vračal v Slovenijo, kjer stanuje. Službena potovanja je prenehal opravljati 20.9.1991. Nekdanja JLA se je umaknila iz Slovenije 26.11.1991, v izpodbijani odločbi pa je navedeno, da se je tožnik vrnil v Slovenijo 20.9.1991. Tožnik živi v Sloveniji od leta 1979. Tam se je poročil. Ima dva otroka. Od 1.11.1991 dalje ima prijavljeno avtoprevozniško obrt. Do Republike Slovenije je bil korekten in lojalen.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je bil tožnik 5.9.1991 po nalogu jugoslovanske armade razporejen na Hrvaško. Tam je ostal do 20.9.1991. Gre za neopravičeno odsotnost, zato ne izpolnjuje pogojev za državljanstvo po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožba je utemeljena.

Zakon o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP) je na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot republiški predpis. Zakon določa, da je v upravnem postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen). Po 1. odstavku 159. člena zakona se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) odpravi izpodbijano odločbo tudi, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Tožena stranka ni ugotovila in ni prepričljivo utemeljila iz česa sklepa, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Na zaslišanju dne 17.5.1992 je tožnik izpovedal, da je odšel na Hrvaško 5.9.1991 in da se je vrnil v Slovenijo 20.9.1991. Vrnitev tega dne je navedena tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj iz navedene odsotnosti sklepa, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. V tožbi je tožnik navajal, da se je kot referent po preselitvi vojske na Hrvaško vračal v Slovenijo in da je s potovanji prenehal 20.9.1991. Na te trditve tožena stranka v odgovoru na tožbo ni odgovorila. V odgovoru na tožbo je trdila, da je bil tožnik odsoten iz Slovenije od 5. do 20.9.1991. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da bistvene okoliščine o tem, ali tožnik v Sloveniji dejansko ni živel, niso bile ugotovljene, zaradi česar je bilo treba izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.