Jedro

Ker tožnik ni dokazal nastanka zatrjevane prometne nesreče, ki pomeni zavarovalni primer, mu toženka ni dolžna na podlagi 943. člena OZ izplačati vtoževane zavarovalnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje (1) zaradi delnega umika tožbe v znesku 1.990,39 EUR postopek v tem delu ustavilo, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati zavarovalnino za škodo na vozilu utrpelo v prometni nesreči dne 14. 8. 2010 v višini 9.951,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 do plačila in mu povrniti pravdne stroške ter (3) tožniku naložilo, naj toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 512,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno prebralo in ocenilo zavarovalno polico št. 7096491, ki jo je imel tožnik sklenjeno v času nastanka prometne nesreče. Takrat veljavni Zakon o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP-1) v primeru nastanka prometne nesreče z materialno škodo udeležencem ni nalagal, da morajo poklicati policijo. Zgoraj navedena polica, ki je edini dokument, ki ga je tožnik prejel, nikjer eksplicitno ne navaja, da bi bilo treba v primeru prometne nesreče z izključno materialno škodo ravnati drugače, kot je to nalagal ZVCP-1. Sodišče je tudi zmotno obrazložilo določilo 21. člena Splošnih pogojev toženke. Ta člen nalaga zavarovancu le, da policiji sporoči, kakšno škodo je utrpel v nesreči, ne napotuje pa na obravnavo prometne nesreče. Gre sicer za nepotrebno določbo, saj policija ni služba toženke, ki bi zanjo ocenjevala škodo. Navedeni člen je pisan tudi v nasprotju z določili takrat veljavnega ZVCP-1, saj pristojni organ za notranje zadeve ni cenilna služba toženke, zato sama prijava poškodovanja na način, da se policiji opišejo poškodbe na vozilu, nima nobenega vpliva na zatrjevano opustitev dejanj v smislu oprave alkotesta, domnevnega izmikanja alkotestu, itd. Meni še, da je omenjeni člen Splošnih pogojev nejasen in nelogičen ter pisan bolj za primer odtujitve celotne zavarovane stvari ali njenih delov. 7. člen Splošnih pogojev nikjer ne določa, da mora prometno nesrečo I. kategorije obravnavati policija iz razloga, da se opravi preizkus alkoholiziranosti. Ker je tožnik ravnal v skladu s takrat veljavnim ZVCP-1 in ker so Splošni pogoji nejasni, poleg tega ne napotujejo zavarovancev, da morajo poklicati policijo zato, da opravi alkotest, ni izkazano tožnikovo izmikanje preizkusu alkoholiziranosti. Ugotovitev sodišča iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je nepreverljiva in v nasprotju z določbami takrat veljavnega ZVCP-1. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, nima nič skupnega z obravnavanim primerom. Napačna je nadalje odločitev sodišča v zvezi z zatrjevano prometno nezgodo. Tožnik ni spreminjal svoje trditvene podlage tekom postopka, temveč se je zgolj izrekal o zmotnih navedbah izvedenca. Izvedenec je mimo trditev tožnika določil, da je prišlo do trčenja pod kotom 40 stopinj. Zaključki izvedenca glede poškodb vozil so v celotni zmotni. Izvedenec bi moral določiti način trka na podlagi ugotovljenih poškodb na vozilih. Izvedenec je kljub pripombam tožnika razlagal situacijo na način, ki ni izkazan z vloženo dokumentacijo. Tožnik je večkrat pozval izvedenca, da se izjasni o položaju vozil glede na nastale poškodbe, pri tem pa upošteva nagib vozila S. ob zaviranju in nagib vozila B. navzven ob zavijanju v desno ter majhno hitrost obeh vozil zaradi same oblike križišča, v katerem se je zgodila nesreča. Tožnik je ves čas trdil, da je prišlo do konkretnih poškodb na vozilu B. zaradi zadetja tožnikovega vozila v sam krak šasije vozila B. Glede na poškodbe na B. v nobenem primeru ni moglo priti do trčenja na način, kot je to pri izdelavi mnenja z računalniško simulacijo ponazoril izvedenec. Predlaga, da izvedenec ob upoštevanju pozicije trka, ki izhaja iz priložene fotografije, prikaže računalniško simulacijo trka. Meni, da se vse poškodbe na vozilih ujemajo, saj je treba upoštevati dejstvo, da sta obe vozili v prednjem delu sestavljeni izključno iz prožnih plastičnih materialov, ki se prilagajajo pritiskom. Glede na ugotovitve izvedenca v zadnji dopolnitvi, ko je ta potrdil način nastanka nesreče, in glede na prožnost plastike v poletnem času, so možne poškodbe kraka vozila S. ter ostalih delov zaradi prenosa energije, kljub temu, da ni prišlo do loma plastike. Glede na vse navedeno predlaga dopolnitev izvedenskega mnenja. Pri tem naj izvedenec opravi tudi ogled enakih vozil na način, da poslika tudi notranjost vozil in označi, kje se nahajajo deli, ki so bili poškodovani. Meni še, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog tožnika po dopolnitvi mnenja oziroma postaviti novega izvedenca iz razloga ekonomičnosti postopka, saj izvedenec ni odgovoril na številna vprašanja tožnika, zaradi česar dejansko stanje glede poteka nesreče ni v zadostni meri ugotovljeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdni zadevi zahteva od toženke plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe (zavarovanje avtomobilskega kaska) za škodo, ki naj bi nastala na njegovem avtomobilu znamke S. v prometni nesreči dne 14. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (med drugim), ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da poškodbe na tožnikovem vozilu S. niso nastale v zatrjevani prometni nesreči, zaradi česar zavarovalni primer ni nastal, kar je bil tudi eden od ugovorov toženke. Navedeni dejanski zaključek, ki ga tožnik s pritožbo izpodbija, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je celovita, kot to veleva določba 8. člena ZPP, ter vsebinsko prepričljiva. Dejansko stanje je tudi v zadostni meri ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je zaključek, da poškodbe na tožnikovem vozilu S. niso nastale v zatrjevani prometni nesreči, utemeljeno oprlo (zlasti) na izvedensko mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod A. B., ki je popolno, natančno in prepričljivo pojasnil svoje stališče, da poškodbe na vozilu tožnika niso mogle nastati na zatrjevan način. Ker je izvedenec tudi v celoti odgovoril na pripombe tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, niso bile potrebne nadaljnje dopolnitve izvedenskega mnenja (izvedenec je na pripombe tožnika mnenje trikrat dopolnil) oziroma ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca (primerjaj drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP).

7. Izvedenec je izvedensko mnenje najprej podal glede na trditve tožnika v tožbi, da so poškodbe na njegovem vozilu nastale, ker je zaradi odvzema prednosti trčil v drugo vozilo, in na podlagi predloženih listinskih dokazov (skic in izjav udeležencev ob skicah), iz katerih je izhajalo, da je soudeleženo vozilo B. zavijalo v levo. Ugotovil je, da poškodbe v obsegu, obliki in intenziteti, kot so evidentirane na obeh vozilih, niso mogle nastati pri takšnem trčenju, kar je tudi prepričljivo pojasnil. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da bi moral izvedenec določiti način trka na podlagi ugotovljenih poškodb na vozilih. Stranke oziroma (predvsem) tožnik je namreč tisti, ki mora zatrjevati vse okoliščine prometne nezgode oziroma način nastanka nesreče, naloga izvedenca pa je, da v primeru spora glede na podatke v spisu poda mnenje o tem, ali je mogoč nastanek izkazanih poškodb na zatrjevan način. Izvedenec je res podal mnenje, da bi bil v primeru trčenja na (sprva) zatrjevan način medsebojni kot oklepanja med vozili ob trčenju okoli 40 stopinj in ne 90 stopinj, kot je zatrjeval tožnik in kar izhaja tudi iz skice udeležencev. Vendar to ne pomeni, da je podal mnenje mimo trditev tožnika, kot trdi pritožnik. S podajo takšnega mnenja je namreč glede na svoje strokovno znanje zgolj ovrgel trditve tožnika o tem, pod kakšnim kotom sta vozili trčili v zatrjevani nesreči. Tudi sicer pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bile tudi v primeru, da bi prišlo do trčenja pod pravim kotom, poškodbe na vozilu S. drugačne od tistih, ki so bile evidentirane - v tem primeru bi morale biti poškodbe na vozilu S. na prednjem levem vogalnem delu, teh poškodb pa ni bilo.

8. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožnik prvič navedel, da je imel voznik vozila B. namen zaviti v desno oziroma da je ob zaznavi vozila tožnika "potegnil" krmilo v desno. Ob dejstvu, da gre za nova dejstva in ne zgolj za izrekanje o izvedenskem mnenju, kot zmotno meni pritožnik, bila pa so zatrjevana po prvem naroku za glavno obravnavno in tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve o teh dejstvih kot prepozne (primerjaj 286. člen ZPP).1 Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da so te navedbe tožnika v nasprotju z njegovimi pravočasnimi trditvami o poteku nezgode in s predloženimi dokazi ter da tudi ni logično, da bi voznik B. pri zavijanju v levo, ob naletu tožnika z njegove desne smeri, odvil v desno (v smer tožnika), saj se voznik refleksno odvrti stran od zaznane nevarnosti. Poleg tega pa tudi iz dopolnitev izvedenskega mnenja jasno izhaja, da bi bile tudi v primeru, da bi bilo v trenutku trka vozilo B. pomaknjeno v desno, vozilo S. pa bi vozilo naravnost, poškodbe drugačne od izkazanih - zlasti na vozilu S. so nelogične in fizikalno nemogoče poškodbe v notranjem delu pod pokrovom motorja. Glede na vse navedeno tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je voznik vozila B. potegnil pred trčenjem v desno, da so glede na prožno plastiko na vozilih zaradi visokih temperatur zraka možne ugotovljene poškodbe na vozilu S. in da bi moral izvedenec opraviti ogled notranjosti enakih vozil pod pokrovom, kar vse je sicer zatrjeval že v pripombah na izvedensko mnenje in njegove dopolnitve, na katere je izvedenec v celoti odgovoril in jih ovrgel. 9. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik nastanka zatrjevane prometne nesreče, ki pomeni zavarovalni primer, ni dokazal, mu toženka ni dolžna na podlagi 943. člena OZ izplačati vtoževane zavarovalnine. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je že iz tega razloga pravilna.

10. Kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje sicer navedlo tudi izgubo zavarovalnih pravic tožnika na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe,2 čemur pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje.

11. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bi moral tožnik skladno s polico za avtomobilsko zavarovanje št. 7096491 (priloga B1) in Splošnimi pogoji AK-10 (priloga B2) po prometni nesreči, četudi je v njej nastala zgolj materialna škoda, poklicati policijo. Ker tega ni storil, kar ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Splošnih pogojev pravilno zaključilo, da je izgubil zavarovalne pravice. Tožnik sicer v pritožbi trdi, da je prejel samo polico, s čimer pa ne more uspeti, saj nasprotno izhaja iz trditev toženke, ki niso bile konkretizirano prerekane, da je s podpisom police potrdil, da je ob sklenitvi zavarovanja prejel vse zavarovalne pogoje, ki so sestavni del police.3

12. Tožnik prav tako neutemeljeno navaja, da iz police nikjer izrecno ne izhaja, da bi bilo treba v primeru prometne nesreče z izključno materialno škodo poklicati policijo oziroma reagirati kako drugače, kot to nalaga takrat veljavni ZVCP-1. V polici je namreč jasno zapisano, da je treba škode II., III., in IV. kategorije (že) v skladu z ZVCP-1 (134. člen) obvezno prijaviti policiji, skladno s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska pa je treba po nastanku zavarovalnega primera prijaviti vse poškodbe vozila oziroma prijaviti stvari, ki so izginile. Iz povzetega izhaja, da Splošni pogoji toženke nalagajo zavarovalcu, da mora ne glede na kategorijo škode vedno poklicati policijo. Jasna določba 21. člena Splošnih pogojev, po kateri mora zavarovalec med drugim v vseh primerih takoj obvestiti pristojni organ za notranje zadeve in navesti, katere stvari so bile poškodovane, sicer ni v nasprotju z določbami v drugi polovica leta 2010, ko je bila sklenjena zavarovalna pogodba in ko naj bi se zgodila zatrjevana prometna nesreča, veljavnega ZVCP-1, saj ta tudi v primeru prometne nesreče, v kateri je nastala samo materialna škoda, ni izključil prihoda policista na kraj prometne nesreče (primerjaj drugi in tretji odstavek 136. člena ZVCP-1).

13. Navsezadnje je pravilen je tudi s pritožbo izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik, ker ni poklical policije, izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, kar vzpostavlja domnevo, da je bil v času zatrjevane prometne nesreče pod vplivom alkohola in zaradi česar so tudi na podlagi točke 4c prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev podani pogoji za izgubo zavarovalnih pravic. Tožnik s trditvijo, da ni poklical policije, ker se je hotel izogniti plačilnemu nalogu, ni uspel izpodbiti navedene pogodbene domneve. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da je bila policija v skladu z ZVCP-1, ki je veljal v času zatrjevane prometne nesreče, dolžna priti na kraj prometne nesreče I. kategorije in ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku (drugi odstavek 136. člena ZVCP-1). Pri tem dolžnosti ugotavljanja dejstev in zbiranja dokazov ni imela le v primeru prometne nesreče z neznatno nevarnostjo4 (tretji odstavek 136. člena ZVCP-1).

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožnik ni priglasil. 1 Iz enakega razloga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot prepozne tudi dokaze tožnika, predložene po prvem naroku za glavno obravnavo. 2 Zaradi izgube zavarovalnih pravic tožnik ne bi bil upravičen do izplačila zavarovalnine, četudi bi dokazal nastanek zavarovalnega primera. 3 Tožnik ni trdil, da ni podpisal police, na podlagi katere vtožuje zavarovalnino, in iz katere izhaja, da je prejel sporne zavarovalne pogoje. 4 To je nesreča, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa - tretji odstavek 134. člena ZVCP-1.