Jedro

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se v izpodbijanem delu (IV.a in IV.b točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) ter A. A. in B. B. napotilo na pravdo zoper C. C. zaradi ugotovitve, da ji je zapustnik podaril darilo v vrednosti polovice nepremičnine parc. št. 1646/122, k. o. ... oz. v vrednosti polovice stavbe 528, del stavbe 72, k. o. ... (II. točka izreka), ter da ji je zapustnik podaril darilo iz naslova plačila kredita po menjalni pogodbi z dne 11. 12. 1980, kar se ji všteje v dedni delež (III. točka izreka). Na pravdo pa sta bili napoteni tudi zaradi vložitve tožbe, da je C. C. s strani zapustnika prejela darilo v znesku 12.335,98 EUR iz naslova plačil stroškov za stanovanje, kar se ji všteje v dedni delež (IV.b točka izreka). Medtem ko je bila C. C. napotena na pravdo zoper dedinji, da znesek 10.754,12 EUR iz naslova plačil stroškov za stanovanje ne predstavlja darila, ki se ji všteje v dedni delež (IV.a točka izreka). Sodišče je določilo 30-dnevni rok od pravnomočnosti sklepa za vložitev tožb, z opozorilom, da bo nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih so bile stranke napotene na pravdo, če v tem roku ustreznih tožb ne bodo vložile (V. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni oz. do pravnomočnega zaključka pravdnih postopkov, če bodo v tem roku vložene ustrezne tožbe (VI. točka izreka).

2. Dedinje odločitve sodišča ne sprejemajo. C. C. v pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo in izpodbija IV.a točko izreka, da naj bi zoper A. A. in B. B. vložila tožbo z zahtevkom, da znesek 10.754,12 EUR iz naslova plačil stroškov za stanovanje ne predstavlja darila, ki se ji všteje v dedni delež. Opozarja, da bi morala dokazovati negativno dejstvo. Dokazno breme je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse. Sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka je sicer pravilen, ni pa na pot pravde napotena prava stranka; na vložitev tožbe bi morali biti napoteni dedinji A. A. in B. B. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v IV.a točki izreka spremeni tako, da na vložitev tožbe, da znesek 10.754,12 EUR iz naslova plačil stroškov za stanovanje predstavlja darilo zapustnika dedinji C. C., napoti dedinji A. A. in B. B. 3. Dedinji A. A. in B. B. pa izpodbijata odločitev v IV.b točki izreka, v kateri ju je sodišče napotilo na pot pravde zoper dedinjo C. C. z zahtevkom, da je od zapustnika prejela darilo v znesku 12.335,98 EUR iz naslova plačil stroškov za stanovanje, kar se ji všteje v dedni delež. Menita, da je odločitev neživljenjska, ker implicira, da bi bilo plačilo mogoče dokazati le s plačili po transakcijskem računu. Plačila se lahko opravijo tudi v gotovini in veliko verjetneje je, da je račune plačal tisti, ki razpolaga s položnico oz. izrezkom za plačilo. Za obdobje pred 18. 1. 2007 oz. po 14. 8. 2013 sta predložili verodostojne dokumente, ki jih je imel v svoji posesti pokojnik. Posamezna plačila so bila opravljena preko pošte ali trafike, torej z gotovino, in zanje bančnega izpiska ni mogoče pridobiti. Plačila je bolj verjetno opravil zapustnik, ki je dokumente o plačilih shranil kot dokazilo. Ni verjetno, da bi bila posamezna plačila izkazana kot darilo, ker so „pokrita“ z bančnim izpiskom, druga, enako izkazana s predloženimi dokumenti o plačilih, pa ne. Odločitev je tudi neekonomična, saj dediče napotuje na dve pravdi.

Pritožnici predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano IV.b točko izreka spremeni tako, da na pravdo napoti C. C. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta bili izmenjani med dedinjami, vendar nobena ni podala odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Določba prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) daje sodišču podlago za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev strank na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Med dedinjami obstaja spor o obstoju darila C. C. iz naslova plačil stroškov za stanovanje. Sporna so torej dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče pa napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera1. 7. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov2. Temu stališču je sledilo tudi sodišče. Izpis transakcij na osebnem računu zapustnika za obdobje od 27. 2. 2007 do 27. 2. 2017 (priloga C10) izkazuje plačilo zneska v skupni višini 10.754,12 EUR, kar ustreza seštevku zneskov za plačilo posameznih stroškov po položnicah za obdobje od 18. 1. 2007 do vključno 13. 8. 2013, ki se glasijo na ime dedinje C. C. Natančno ujemanje zneskov in namen plačil - z njimi so se pokrivali stroški za stanovanje dedinje C. C. - govorijo v prid zatrjevanjem dedinj A. A. in B. B. o obstoju darila. Na pravdo se v takem primeru napoti dediča, ki zanika njegov prejem. Dedinja C. C. je bila tako pravilno napotena na pot pravde, da znesek 10.754,12 EUR ne predstavlja darila, ki bi se ji vštel v dedni delež. Dedinja zmotno meni, da bi morala v postopku dokazovati negativna dejstva. Dokazovala bo lahko, da so bili stanovanjski stroški plačani iz njenih sredstev in da se ji znesek 10.754,12 EUR ne všteje v dedni delež.

8. Nasprotno pa za znesek 12.335,98 EUR, za katerega A. A. in B. B. prav tako zatrjujeta, da predstavlja zapustnikovo darilo dedinji C. C., ustrezna dokazila, ki bi izkazovala verjetnost njunih zatrjevanj, ne obstajajo. O tem se je prepričljivo izjasnilo sodišče v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki mu pritožbeno sodišče v celoti sledi. Pritožnici ustreznih listinskih dokazov za svoja zatrjevanja nista predložili, zato je sodišče pravilno sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj darila in zahteva njegovo vštevanje.

9. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni. Odločitev je pravilna in vsebuje pravilne ter popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti, zato je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanih IV.a in IV.b točkah izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj dr. Božič Penko, A.: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003. 2 Primerjaj sklepe II Cp 1059/2019, II Cp 2266/2018 in II Cp 173/2013.