Jedro

Postopek je v celoti trajal 10 let, 11 mesecev in 19 dni. Drugih okoliščin ni ugotovilo. Glede na trajanje postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice tožnik lahko dobil odškodnino v višini 6.400,00 EUR. Prisojeno mu je le 45% tega zneska.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku v petnajstih dneh 2.880,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da mu je tožena stranka ponudila odškodnino v višini 2.880,00 EUR šele na koncu pravde, in sicer v vlogi z dne 27.5.2010, ki jo je sodišče prejelo 28.5.2010. Zato ne drži ugotovitev, da je ta znesek ponudila takoj po vložitvi tožbe. V času od 21.7.2009 do 28.5.2010 je tožena stranka sodišču celo predlagala, da zavrže tožbo s trditvijo, da je bila vložena prezgodaj, ker je bil tedaj še v teku revizijski postopek. Dejstvo je, da je bila tožba v tej zadevi vložena še po določbah Zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) pred spremembo, zato je bilo takšno stališče tožene stranke zmotno. Izpodbijana sodba pa ne omenja niti dejstva, da je tožena stranka v predpravdnem postopku ponudila tožniku sklenitev poravnave za odškodnino v znesku 3.726,00 EUR in še 44,07 EUR za stroške postopka. Takšna ponudba je bila dana še preden je bil končan revizijski postopek, ki je trajal kar 18 mesecev in je tožena stranka vedela za vloženo revizijo, saj je nanjo odgovorila. Vse te okoliščine, ki jih sodba sploh ne omenja, so pomembne za odločitev, zato je s takšnim postopanjem sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ne omenja niti dejstva, da je tožena stranka v času, ko je tekel revizijski postopek po tožbi tožeče stranke, z enim od ribičev (S. B.) sklenila poravnavo in mu za povsem enak primer brez pravde izplačala 3.726,00 EUR in stroške postopka v znesku 44,07 EUR. Kot je znano je v glavnem postopku skupaj 16 ribičev tožilo toženo stranko. Vsi so bili v popolnoma enaki situaciji, saj je postopek tekel od vložitve tožbe do izida revizije na podlagi skupne tožbe vseh 16 ribičev. Dejansko stanje je torej v vseh zadevah popolnoma enako in če je tožena stranka enemu ribiču izplačala tako visok znesek, pri čemer ni upoštevala niti dodatnih 18 mesecev revizijskega postopka, pomeni, da je odločitev v tej zadevi napačna in poleg tega je s takšno odločitvijo tudi kršen postopek iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je to dejstvo bistveno za pravilen izid pravde. Izpodbijana sodba se sicer sklicuje na pravila in načela ZVPSBNO, vendar pa jih pri odločitvi ne upošteva. V obrazložitvi ni pojasnjeno, kako je tožena stranka lahko pred pravdo ponudila višji znesek, za celo krajši čas trajanja zamude (brez upoštevanja 18 mesecev za revizijo). Znesek, ki ga je sodišče prisodilo, ne pomeni pravične odškodnine. Za podobne postopke se je priznavala pritožnikom odškodnina v višini 6.400,00 EUR. Tožena stranka se sprašuje, ali je res slovensko sodišče upravičeno znižati ta znesek na 45%. Izpodbijana sodba je napačna tudi glede odločitve o stroških postopka. Tožena stranka je zavračala celoten zahtevek in celo predlagala zavrženje tožbe, zato ne drži, da je uspela s polovico, saj to ni njen uspeh v pravdi. Tožnik je v pravdi po temelju uspel v celoti, po višini pa do polovice, zato bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP, saj tožnikov uspeh nikakor ne more biti enak uspehu tožene stranke. Tožnik je večkrat predlagal, da se zadeva zaključi brez naroka, saj je bilo dejansko stanje jasno in narok ni pripomogel k rešitvi zadeve. Na vse to tožena stranka ni reagirala in se s tem ni nikoli strinjala, niti konkludentno. Zato je bil opravljen narok 17.7.2010, ki je povzročil dodatne stroške, ki jih izpodbijana sodba niti ne omenja. Tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku ugodi v celoti, prizna znesek, ki ga terja in da se mu priznajo vsi stroški tega postopka vključno s stroški pritožbe.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev glede začetka teka zamudnih obresti in v tem delu očita sodišču napačno uporabo materialnega prava. Do tega spora je prišlo iz razloga, ker pooblaščenec tožnika ni sprejel poravnalne ponudbe pravobranilstva in se ni strinjal z odmerjenimi stroški. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik sam prišel v upniško zamudo. Pri odločanju o zamudnih obrestih bi zato moralo sodišče upoštevati določbo drugega odstavka 285. člena OZ. Zamudne obresti niso mogle začeti teči pred koncem postopka, saj je glede trajanja postopka P1 treba upoštevati, da je bila odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 19.2.2010 vročena šele med trajanjem tega postopka. Pravica do priznanja pravičnega zadoščenja po ZVPSBNO, ki se glede na določilo drugega odstavka 15. člena tega zakona med drugim zagotovi tudi s plačilom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot konvencijske pravice, ne pomeni klasične oblike odškodnine, ampak se njena višina določi šele na podlagi pravnomočne sodbe, tožena stranka pa pride v zamudo šele s tekom paricijskega roka. Konvencija o varstvu človekovih pravic v 44. členu določa, da je sodba velikega senata dokončna po poteku treh mesecev od datuma sodbe in je zato tožena stranka dolžna plačati odškodnino v roku treh mesecev, sicer šele tedaj pride v zamudo. Tožena stranka predlaga, da se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da je dolžna plačati odškodnino v petnajstih dneh od vročitve, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Okoliščina, da je tožena stranka v predpravdnem postopku ponujala tožniku višji znesek odškodnine, kot je dosojen v tem sporu, ni pravno pomembna. Tožnik, ki je odklonil ponudbo tožene stranke in vložil tožbo, je moral vedeti (sploh ker ga je zastopal odvetnik), da bo lahko na sodišču dosojena tudi nižja odškodnina, kar se je dejansko izkazalo, saj je sodišče pri odločanju glede višine in določitve zadoščenja dolžno uporabiti ustrezne določbe ZVPSBNO, kjer so predpisani kriteriji, ki se v takem sporu upoštevajo in sodno prakso, ki se izoblikuje za podobne primere in jo mora sodišče upoštevati. Vse te pomembne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo v tej zadevi.

Iz dejanskih ugotovitev je razvidno, da je postopek v tej zadevi začel z vložitvijo tožbe pri Delovnem sodišču v Kopru 1.3.1999. Tožnik je še skupaj s štirinajstimi drugimi ribiči zahteval od Republike Slovenije vračilo prispevkov socialnega zavarovanja za obdobje od leta 1992 do 1998. Po vložitvi tožbe je največji zastoj v postopku nastal zaradi spora o pristojnosti tako, da se je pristojnost na Okrožnem sodišču v Kopru ustalila šele 1.6.2006, ko se je zadeva končno začela vsebinsko obravnavati. Po tem datumu sta bila razpisana dva naroka in na drugem naroku 3.4.2007 je bila zadeva zaključena s sodbo, s katero so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki vseh tožnikov. Zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kopru je bila vložena pritožba na Višje sodišče v Kopru, ki je o pritožbi odločilo 26.8.2008 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi z revizijo, ki je bila vložena proti tej sodbi 11.9.2008 in o kateri je bilo odločeno 16.12.2009, tožnik ni uspel. Postopek je v celoti tako trajal 10 let, 11 mesecev in 19 dni. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upoštevalo to časovno obdobje. Prav tako pa je presodilo tudi, ali so poleg trajanja postopka, še kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na višino zadoščenja. Drugih okoliščin ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja. Zato je pri odločanju o višini odškodnine sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo le ta kriterij. Primerjalo je odškodnine, ki so bile dosojene v časovno primerljivih zadevah in te odločbe v izpodbijani sodbi konkretno predstavilo ter pojasnilo, da bi glede na trajanje postopka pred Evropskih sodiščem za človekove pravice tožnik lahko dobil odškodnino v višini 6.400,00 EUR. To ugotovitev tožnik v pritožbi niti ne izpodbija. Ne sprejema pa odločitve, da je zato, ker se odškodnina prisoja na domačem sodišču nižja, saj mu je prisojeno le 45% tega zneska. Pritožbeno sodišče tožnikovi graji te odločitve ne more pritrditi. O odločitvah, da je lahko odškodnina, če se prizna pri domačem sodišču za podobno trajanje postopka ob primerljivih okoliščinah toliko nižja (samo 45% tistega zneska, kar bi prisodilo ESČP), je presojalo že ESČP in v izpodbijani sodbi so korektno povzeti razlogi ESČP, da gre tudi pri toliko nižji odškodnini pred domačimi sodišči za razumno reparacijo, tako da preglednim razlogom izpodbijane sodbe ni kaj dodati.

Ker je v izpodbijani sodbi upoštevan celoten čas trajanja postopka, tudi čas trajanja revizijskega postopka, so pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpostavlja to okoliščino brezpredmetne.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Odločitev o temelju in višini je medsebojno povezana, saj je tožena stranka odškodninsko odgovorna objektivno. V zvezi z ugotavljanjem temelja niso nastali kakšni posebni stroški, ki ne bi bili potrebni tudi za ugotavljanje višine. Pri odločanju o stroških zato ni mogoče ločevati enega in drugega dela. Okoliščina, da je tožena stranka med pravdnim postopkom predlagala zavrženje tožbe, je brez pomena, saj sodišče ni sledilo njenemu predlogu, ampak je o zadevi vsebinsko, in to pravilno odločilo. Tožnik je postavil bistveno previsok odškodninski zahtevek, zato mu je sodišče prve stopnje prisodilo le polovico zneska, ki ga je uveljavljal in je ob takšnem njegovem uspehu v pravdi odločitev, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva tega spora in naredilo pravilen materialnopraven zaključek, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev postopka in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Zamudne obresti je sodišče prve stopnje tožniku priznalo od 1.11.2008, kot je zahteval v tožbi. Ugotovilo je, da je vložil tožnik predlog za sklenitev poravnave v smislu 19. člena ZVPSBNO na Državno pravobranilstvo RS 30.9.2008. Tožena stranka je z dnem prejema te zahteve prišla v zamudo, saj je tožnik svojo pred tem nečisto denarno terjatev (nepremoženjska škoda) denarno ovrednotil, zato bi tožena stranka od tedaj dalje lahko tožniku plačala odškodnino. Tožnik je glede teka zamudnih obresti postavil kasnejši datum, zato je sodišče prve stopnje sledilo v tem delu njegovemu zahtevku. Takšno stališče je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno, saj je skladno z določbami OZ in ZVPSBNO. Tožena stranka bi morala prostovoljno svojo obveznost izpolniti takrat, ko je bila pozvana, pa ni plačala. Zamudi bi se izognila, če bi plačala vsaj nesporni del odškodnine, pa tudi tega ni storila in tudi ni zahtevka v tem delu pripoznala do konca obravnave. 285. člen Obligacijskega zakonika, na katerega se sklicuje v pritožbi, ureja delno izpolnitev, vendar tožena stranka ni ponudila delne izpolnitve, ampak je podala tožniku le poravnalno ponudbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 299. člena OZ in hkrati upoštevalo načelno pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002, po katerem pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oškodovancu od uveljavitve OZ 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala, pozneje.

Tako se izkaže, da tudi pritožba tožene stranke ni utemeljena in je iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu glede začetka teka zamudnih obresti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.