Jedro

Ker se je tožnica v pritožbi izrecno omejila le na izpodbijanje odločbe sodišča prve stopnje o stroških postopka, se je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP utemeljeno omejilo le na preizkus odločbe sodišča prve stopnje glede teh stroškov. Zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bilo pravnomočno odločeno le o stroških postopka, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prva toženka podala tožnici dne 2.9.2004. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje pravic iz delovnega razmerja vključno s plačilom plače in plačilom odškodnine ter zahtevek za vrnitev tožnice na delo. Glede stroškov postopka je odločilo, da svoje stroške krije tožnica sama, hkrati pa je dolžna drugemu tožencu in tretji toženki povrniti vsakemu po 73.675 SIT njunih stroškov.

Tožnica je dne 8.3.2006 vložila pravočasno pritožbo, v kateri je izpodbijala zgolj odločitev o stroških postopka. Dne 22.6.2006 pa je vložila dodatno pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o njenih zahtevkih. Navedeno pritožbo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4.7.2006 kot prepozno zavrglo.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tako tožničino pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev o stroških, kot pritožbo zoper sklep o zavrženju prvotne pritožbe zoper odločitev o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, kolikor se ta nanaša na odločitev o pritožbi tožnice z dne 28.3.2006 oziroma na odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje, vlaga tožnica revizijo in se v njej sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje navedeno pritožbo neutemeljeno obravnavalo le kot pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) bi moralo na podlagi te pritožbe po uradni dolžnosti preizkusiti pravilnost uporabe materialnega prava pri izdaji celotne sodbe.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prva toženka je v odgovoru predlagala zavrženje revizije.

Revizija ni dovoljena.

Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (ob pogojih iz 384. člena ZPP pa tudi izpodbijani sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo.

Ob preizkusu dovoljenosti revizije sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje v delu, v katerem je sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ker se je tožnica v tej pritožbi izrecno omejila le na izpodbijanje odločbe sodišča prve stopnje o stroških, se je sodišče druge stopnje utemeljeno omejilo le na preizkus odločbe sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, saj na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP tudi sodišče druge stopnje na pritožbo stranke preizkusi sodbo sodišča prve stopnje zgolj v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Predmet revizije je tako lahko le odločitev o stroških postopka, saj v preostalem delu tožnica odločbe sodišča prve stopnje pred sodiščem druge stopnje ni (pravočasno) izpodbijala s pritožbo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko stranka vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (oziroma ob pogojih iz 384. člena ZPP zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje) v primerih, v katerih je revizija izrecno dovoljena (367. člen ZPP in 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04). Pri tem iz zakonskih opredelitev dovoljenosti revizije izhaja, da je revizija vedno dovoljena le glede odločitve o predmetu spora, to je o glavni stvari. O stranskih terjatvah revizija ni dovoljena (razen če bi jo sodišče druge stopnje v delovnem sporu na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 izrecno dopustilo), saj ZPP v drugem odstavku 39. člena izrecno določa, da se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, od katere je v premoženjskih sporih odvisna dovoljenost revizije, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Ker je tožnica z revizijo izpodbijala le sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bilo utemeljeno pravnomočno odločeno le o stroških postopka, je sodišče na podlagi 377. člena ZPP vloženo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije svoje stroške odgovora (člen 155/1 ZPP).