Jedro

Za vprašanje razlikovalnega učinka in opisnosti znaka „REHAB“ ni bistven dejanski pomen te besede oziroma znaka, ampak vprašanje, kako povprečni slovenski potrošnik dojame ta znak.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke št. 31207-758/2011-1 z dne 28. 5. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v višini 1.083,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je z odločbo 31207-758/2011-10 z dne 28. 5. 2012 zavrnil prijavo besedne znamke „REHAB“ št. Z-201170758 za blago iz razredov 5, 30 in 32 Nicejske klasifikacije (v nadaljevanju NK)(1), to je za prehranska dopolnila v tekoči obliki, ki vsebujejo dodatke vitaminov in mineralov, pijače, ki vsebujejo vitamine in minerale, predhodno hranilno obogatene pijače, vse iz tega razreda (razred 5), čaj, pripravljen za takojšnje zaužitje, ledeni čaj in pijače na osnovi čaja; aromatiziran čaj za takojšnje zaužitje, leden čaj in pijače na osnovi čaja (razred 30) in brezalkoholne pijače (razred 32). Po oceni tožene stranke sta podana absolutna razloga za zavrnitev znamke iz točk b in c prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Prijavljeni znak „REHAB“ je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b prvega odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma opisuje le določene značilnosti izdelkov s seznama (točka c prvega odstavka 43. člena ZIL-1).

2. Tožnica je v upravnem sporu zoper odločbo Urada vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogoma iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njeno utemeljenost pa z uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje v upravnem postopku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru prvenstveno predlagala zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z vprašanjem „ali je prijavljeni znak „REHAB“ v taki meri opisen in brez razlikovalnega učinka, da ne more postati znamka za blago iz razredov 5, 30 in 32 Nicejske klasifikacije?“. Ker gre za pomembno vprašanje, na katero se odgovor oblikuje skozi odločitve revizijskega sodišča v konkretnih primerih, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizijo dovolilo.

Razlogi za ugoditev reviziji

6. Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga oziroma storitev enega podjetja od blaga oziroma storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati (prvi odstavek 42. člena Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju ZIL-1). Pri presoji, ali se znak lahko registrira kot znamka, se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka (drugi odstavek 42. člena ZIL-1). Vendar pa določenih znakov ni mogoče zavarovati z znamko - gre za absolutne (izključitvene) razloge, ki narekujejo zavrnitev znamk. Tako se med drugim kot znamka ne more registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b prvega odstavka 43. člena ZIL-1) in znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga oziroma opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga oziroma storitev (točka c prvega odstavka 43. člena ZIL-1).

7. Pri presoji razlikovalnega učinka znaka je odločilno, kako proizvode oziroma storitve, ki so navedeni v prijavi za registracijo, zaznavajo povprečni potrošniki, ki so običajno osveščeni in razumno pozorni ter preudarni. Že minimalna stopnja razlikovalnega učinka zadostuje, da se zavrnilni razlog iz točke b prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ne uporabi.

8. Prijavljeni znak „REHAB“ je beseda, sestavljena iz petih (običajnih) črk. Teh pet črk skupaj ima določen pomen, in sicer predstavljajo skrajšano obliko angleške besede rehabilitation (rehabilitacija). Vizualno temu znaku, ki je brez posebne grafične oblike, barve ali drugih distinktivnih elementov, ni mogoče priznati razlikovalnosti. Ker gre za prijavo besedne znamke, pri katerih se zahteva varstvo besed kot takih in njihovega morebitnega pomena, je treba njeno primernost za razlikovanje v prijavi navedenega blaga oceniti po pomenu besede.

9. Iz obrazložitve zavrnilne odločbe Urada izhaja, da je beseda REHAB čisto navadna beseda ali izraz za odvajanje od alkohola oziroma drog. Sodišče prve stopnje je pomen te besede razširilo v smislu psihofizičnega okrevanja.

10. Za vprašanje razlikovalnega učinka in opisnosti znaka „REHAB“ ni bistven dejanski pomen te besede oziroma znaka, ampak vprašanje, kako povprečni slovenski potrošnik dojame ta znak. Vrhovno sodišče sprejema ugotovitev Urada in sodišča prve stopnje, da povprečni slovenski potrošnik razume angleški jezik vsaj do te mere, da bo znak „REHAB“ prepoznal kot okrajšavo angleške besede rehabilitation. Vendar pa povprečni slovenski potrošnik tega znaka ne bo dojel v smislu definicije besede rehabilitacija kot je zapisana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Angleško-slovenskem slovarju itd., ampak bo pomen znaka „REHAB“ dojel tako, kot ga razume in uporablja v vsakdanjem jeziku (pogovor, film, glasba, knjige, internet itd.), to je v povezavi z odvajanjem od alkohola in drog, v povezavi z okrevanjem po telesnih poškodbah (npr. „rehabilitacijski center Soča“), pa tudi v smislu rehabilitacije obsojencev, političnih nasprotnikov ipd.

11. Blago, navedeno v zahtevi za registracijo, iz razredov 30 in 32 Nicejske klasifikacije (čaj, pripravljen za takojšnje zaužitje, ledeni čaj in pijače na osnovi čaja; aromatiziran čaj za takojšnje zaužitje, ledeni čaj in pijače na osnovi čaja ter brezalkoholne pijače) je namenjeno odžejanju in osvežitvi, blago iz razreda 5 Nicejske klasifikacije (prehranska dopolnila v tekoči obliki, ki vsebujejo dodatke vitaminov in mineralov, pijače, ki vsebujejo vitamine in minerale in predhodno hranilno obogatene pijače) pa regeneraciji, krepitvi imunskega sistema in dopolnjevanju običajne prehrane itd. 12. Iz točk 10 in 11 te obrazložitve izhaja, da ima znak „REHAB“, upoštevaje pomen te besede, kot ga razume povprečni slovenski potrošnik, za blago, navedeno v prijavi, razlikovalni učinek. To pomeni, da absolutni zavrnilni razlog iz točke b prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v obravnavanem primeru ni podan.

13. Prav tako tudi ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da bo povprečni slovenski potrošnik prijavljeni znak dojel kot informacijo o izdelku oziroma kot eno izmed značilnosti izdelka. V primeru proizvodov, za katere se zahteva registracija znaka „REHAB“, ne gre za proizvode, ki bi se uporabljali za odvajanje od alkohola in drog ter za okrevanje po telesnih poškodbah oziroma bi bili s tem kakorkoli povezani (točka 11 te obrazložitve). Za povprečnega slovenskega potrošnika, ki znak „REHAB“ razume v kontekstu odvajanja od alkohola in drog ter okrevanja po telesnih poškodbah, povezava med besedo REHAB in zadevnimi proizvodi, tako ne obstaja. To pomeni, da znak „REHAB“ ni opisen za prijavljene proizvode in v tej posledici tudi absolutni razlog za zavrnitev registracije na podlagi točke c prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni podan.

14. Na podlagi navedenega je bilo treba reviziji tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke št. 31207-758/2011-1 z dne 28. 5. 2012 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (prvi odstavek 94. člena ZUS-1).

15. Revidentka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu - Pravilnik (Ur. l. RS, št. 24/2007) ter 25. členom Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT povrniti stroške postopka v višini 1.083,04 EUR. Vrhovno sodišče je revidentki priznalo stroške sestave tožbe po Pravilniku v znesku 350,00 EUR, stroške sestave revizije v znesku 282,00 EUR (tar. št. 3300 ob upoštevanju 25. člena ZOdvT), povečane za 22 % DDV (v znesku 139,04 EUR), kar znaša 771,04 EUR. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo tudi stroške sodnih taks v skupnem znesku 312,00 EUR. Vrhovno sodišče je revidentu za primer zamude priznalo zamudne obresti.

Op. št. (1): Klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967; Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92.