Jedro

Pritrditi je treba razlogovanju sodišča druge stopnje, da se toženka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je ob ustanovitvi hipoteke vedela za pričakovalno pravico tožnikov. Pri tem ni pomembno, ali je vedela oz. bi mogla vedeti za ničnost prodajnih pogodb, odločilno je njeno vedenje, da se s tem posega v zavarovan pridobitni položaj tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da ne obstojita zastavna in ločitvena pravica v korist toženke na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenim med tožencema dne 17. 12. 2003 v obliki notarskega zapisa SV 1190/03, na nepremičnini, parc. št. 80, k. o. ... Zavrnjen je bil tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, izvršljivosti terjatve in zastavne pravice pri navedeni nepremičnini ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sporna kombinacija prodajnih pogodb, sklenjenih med tožencem in tožniki, ni nična, saj pogodba s pridržkom lastninske pravice vsebuje ustrezna varovala. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Opozarja na subjektivne meje učinkovanja sodne poravnave, sklenjene med tožniki in tožencem glede ničnosti prodajnih pogodb. Meni, da zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v 6. členu prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice ni veljavno, saj ni nepogojno. Tožniki zaradi priznane izločitvene pravice nimajo več pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice (pri čemer vztraja tudi pri ugovoru, da je bila tožba vložena prepozno). S priznanjem lastninske in izločitvene pravice tožnikom se je nepremičnina izločila iz stečajne mase toženca. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršeno pa je tudi določilo 181. člena ZPP. Toženka navedbe, da naj bi bilo v času sklepanja sporazuma o zavarovanju terjatve pridobivanje nepremičnin na podlagi sporne kombinacije prodajnih pogodb, normalen, t. i. romanski način zavarovanja terjatev, ni podala. Protispisnost se sodišču druge stopnje očita tudi pri povzemanju izpovedb prič K. in A. Navaja okoliščine, ki naj bi utemeljevale zaključek o njeni dobri veri.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. členom ZPP(1) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožniki kot upniki so bili s sklepom stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani St 24/05 z dne 9. 9. 2005 napoteni, da zaradi ugotovitve neobstoja zastavne pravice začnejo gospodarski spor ali kakšen drug postopek. Napotitveni sklep stečajnega senata predpostavlja pravni interes tožnikov za uveljavljenje neobstoja zastavne in ločitvene pravice na zadevni nepremičnini.(2) Revidentkinim navedbam, da ugotovitvena tožba ni dopustna, saj pravni interes zaradi tožnikom kasneje priznane lastninske pravice na nepremičnini ne obstoji več, ni mogoče pritrditi. Če bi tožnikom odrekli pravno varstvo, bi se namreč štelo, da je ločitvena pravica priznana in bi stečajni senat moral izdati izdati sklep iz četrtega odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL(3)),(4) kar bi bilo pravno nesprejemljivo glede na to, da nepremičnina, ki je predmet prijavljene ločitvene pravice, ni v lasti stečajnega dolžnika. Procesni očitek kršitve 181. člena ZPP tako ni utemeljen. Enako velja tudi za zatrjevano bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč mogoče očitati sodišče druge stopnje, da bi se moralo ob domnevanem pravnem interesu in ob odsotnosti nasprotnih pritožbenih trditev, o njem posebej izreči. Nepravilna ocena sodišča, da obstoji pravni interes ne predstavlja procesne kršitve, na katero bi moralo po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče. Navedba revidentke, da vztraja pri ugovoru, da je bila tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice vložena prepozno, ni ustrezno konkretizirana v obliki procesne kršitve. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, temveč obstoj morebitnih procesnih kršitev preizkuša le ob izrecnih konkretiziranih in obrazloženih očitkih revidenta(371. člen ZPP).

7. Da je bila toženka seznanjena s konkretnima prodajanima pogodbama, sodišči nista ugotovili na podlagi domnevne navedbe toženke, kot se navaja v reviziji, temveč je to rezultat dokazne ocene, ki je prestala pritožbeni preizkus (prim. tč. 13 sodbe sodišče druge stopnje). Poleg tega kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z zatrjevanjem, da se je pritožbeno sodišče oprlo na navedbo stranke, ki je ni podala oz. da je prekoračilo toženkino trditveno podlago, ni mogoče uspešno utemeljiti. O protispisnosti tudi ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja, ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. V reviziji zatrjevano nasprotje med izpovedbama prič K. in A. in reprodukcijo teh dokazov v razlogih sodbe, ne obstoji (prim. list. št. 130 in 132 in 133), v ostalem pa očitek vsebinskega neujemanja z razlogi sodbe iz prostipisnosti predstavlja prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.(5) Kot nedovoljeno grajo dejanskih ugotovitev je mogoče opredeliti tudi revizijske navedbe, da toženka ni vedela za predhodno razpolaganje toženca z lastninsko pravico na konkretni nepremičnini na podlagi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice in glede izpovedbe D. P., saj jo je sicer sodišče dokazno ocenilo. Odgovor, kako je višje sodišče prišlo do zaključka, da je toženka vedela, da zastavljena stanovanja niso oddana v najem, podaja že revizija sama, in sicer, ker je vedela, da je toženec z nepremičnino že predhodno razpolagal. 8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Med tožniki in tožencem je tekla pravda zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe in prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, ki se je dne 19. 12. 2007 končala s sklenitvijo sodne poravnave, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da so glede na sodbo vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 427/2003 zadevni prodajni pogodbi nični, zato toženec tožnikom na nepremičnini, parc. št. 80, k. o. ... prizna izločitveno pravico in dovoljuje, da se pri njej vknjiži lastninska pravica na njihovo ime. Toženka pri sklenitvi te sodne poravnave res ni sodelovala, vendar pa je imela v obravnavani pravdi konkretno možnost,(6) da se izjavi o ničnosti prodajanih pogodb. Te pa ni izkoristila. Zatrjevanja, da je pravna operacija prodajne in povratne prodajne pogodbe veljavna, saj vsebuje varovalne določbe, ki varujejo cilj prepovedi legis commissoriae, so bila podana prepozno,(7) in sicer šele v reviziji.(8) Očitek, da se sodišči do njih nista opredelili, tako ne more biti utemeljen. Pritrditi je razlogovanju sodišča druge stopnje, da se toženka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je ob ustanovitvi hipoteke vedela za pričakovalno pravico tožnikov. Pri tem ni pomembno, ali je vedela oz. bi mogla vedeti za ničnost prodajnih pogodb, odločilno je njeno vedenje, da se s tem posega v zavarovan pridobitni položaj tožnikov. Sodelovanje notarja pri sklenitvi sporazuma o zavarovanju terjatve, ki pa s povratno prodajo ni bil seznanjen, toženke ne more razbremeniti. Pogojno zemljiškoknjižno dovolilo je po kogentni določbi 23. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) nično. Takšnega predpisa pa niso imeli stvarnopravni predpisi, veljavni v času povratne prodaje.(9) ZZK iz leta 1995 je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu za vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo in se zadovoljil z overitvijo podpisa zemljiškoknjižnega prednika na pogodbi, ki je podlaga za nastanek zemljiškoknjižne spremembe. Tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni predpisoval nepogojnosti izjave volje zemljiškoknjižnega prednika.(10) Revizijske navedbe, da se toženka ne more znebiti občutka, da ji sodišče očita namerno oškodovanje upnikov, niso pravno relevantne.

9. Neutemeljeno revizijo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 19. 10. 2011, kar je po uveljavitvi novele ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08), zato se po prehodni določbi 130. člena ZPP-D za presojo tega spora v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uporabljajo določila noveliranega zakona.

Op. št. (2): Prim. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 6. 1994 (Pravna mnenja I/94 str. 7).

Op. št. (3): V zvezi s 493. in 495. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

Op. št. (4): Prim. šesti odstavek 143. člena ZPPSL.

Op. št. (5): Prim. tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (7): Prim. 286. v zvezi s 337. členom ZPP.

Op. št. (8): Takšne trditve je sicer podal toženec, vendar pa je očitno, še pred zaključkom glavne obravnave zaradi priznanja lastninske pravice tožnikom, od njih odstopil. Op. št. (9): Prim. 267. člen SPZ.

Op. št. (10): Prim. 33. člen ZTLR. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 495/2002 z dne 18. 9. 2003.