Jedro

Med trajanjem prekvalifikacije so delavcu invalidu pravice iz delovnega razmerja mirovale, zato je delodajalec dolžan po končani prekvalifikaciji vzeti delavca nazaj na delo. Zaključek delovne knjižice je bil potreben le zato, ker mu je v času prekvalifikacije nadomestilo plače in tudi vse prispevke in davke plačevala takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Le delodajalec, ki zaposluje manj kot pet delavcev, ni dolžan delavcu invalidu ponovno vzpostaviti delovnega razmerja po končani prekvalifikaciji, saj je 2. odstavek 140. člena ZPIZ (1992) določil izjemo od načela trajnosti zaposlitve delovnega invalida. Ta določba razbremenjuje obveznosti do delovnih invalidov tistega delodajalca, ki zaposluje manj kot pet delavcev, če za invalida ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo da je tožnik od 1.12.1995 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestil plače od decembra 1995 do marca 1998, plačilo regresa za letni dopust za leti 1996 in 1997 ter povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Tožnik je zamudil rok za uveljavitev pravice do obstoja delovnega razmerja, ki mu je prenehalo dne 31.3.1992, ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico. Tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil izdan, vendar bi moral tožnik reagirati že na zaključitev delovne knjižice. Napačna je tudi razlaga 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Uradni list RS, št. 12/92 - 106/99), saj iz te določbe izhaja, da mora delodajalec, pri katerem je bil delovni invalid zaposlen ob nastanku invalidnosti, zagotavljati temu invalidu nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo oz. na drugo ustrezno delo ali zaposlitev, če ima oz. dokler ima zaposlenih najmanj pet delavcev. Tožena stranka pa od 1.4.1992 ne zaposluje nobenega delavca. Tožnik je ves čas od 1.12.1995 prejemal in še prejema denarna nadomestila. V obdobju od 1.12.1995 do 30.11.1997 je prejemal denarno nadomestilo od Zavoda za zaposlovanje, od 1.12.1997 dalje pa prejema nadomestilo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod). Navedena sodba pa daje tožniku ponovno pravice iz 122. oz. 94. člena ZPIZ/92, torej do nečesa, kar je že pridobil in kar prejema. Napačno je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki plačilo plače za V. tarifni razred. Tožnik je v tožbi z dne 1.3.1996 zahteval izplačilo plače za IV. tarifni razred. Pred poklicno rehabilitacijo je imel končano osnovno šolo. Pravica do višje plače se ne pridobi s trenutkom zaključenega šolanja, ampak šele z razporeditvijo na drugo ustrezno delovno mesto. Sodišče je tožniku na obravnavi dne 24.4.1998 naložilo, da predloži dokazila o nadomestilih, česar pa ni storil, sodišče pa je kljub temu o zadevi odločilo. Prereka tudi višino regresa za letni dopust za leti 1996 in 1997, saj si je tožnik obračunal previsoke zneske regresa.

Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka uspela s pritožbo zoper sklep o začasni odredbi z dne 5.3.1996. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi iz zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena ZPP-77 in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zamude roka za uveljavitev pravice do obstoja delovnega razmerja, ker je bila tožniku delovna knjižica zaključena z 31.3.1992, tožnik pa na to ni reagiral vse do 1996 leta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi navedla razlog za prenehanje delovnega razmerja ter tožnika opozorila na pravico do uveljavljanja varstva pravic. To potrjuje tožnikovo navedbo, da mu je tožena stranka delovno knjižico izročila le v hrambo in zato sedaj ne more trditi, da je tožniku z 31.3.1992 delovno razmerje prenehalo. Skladno z 78. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 - 42/90) mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja, z razlogi za tak sklep, vročen delavcu v pisni obliki s pravnim poukom o pravici do ugovora.

Glede odločitve o obstoju delovnega razmerja pa dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno in je zato vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava. V sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja je za delovne invalide II. in III. kategorije invalidnosti uveljavljeno načelo trajnosti zaposlitve v organizaciji oz. pri delodajalcu. To načelo izhaja tako iz ZTPDR, kakor tudi iz, v trenutku nastanka invalidnosti, veljavnih zveznega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83 - Uradni list SFRJ, št. 23/82 - 44/90), republiškega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83 - Uradni list SRS, št. 27/83 - 10/91) ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Statut - Uradni list SRS, št. 40/83 - 43/89) ter tudi iz ZPIZ/92. Tožnik je postal delovni invalid na podlagi sklepa št. ... z dne 31.10.1991. V skladu s tem je na podlagi takrat veljavnih ZPIZ/83 in Statuta pridobil pravico do prekvalifikacije zaradi usposobitve za aranžerskega tehnika. V trenutku nastanka invalidnosti je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, to pa mu zaradi načela trajnosti zaposlitve ni smelo prenehati. Tožena stranka je bila dolžna zanj poskrbeti, ali mu zagotoviti opravljanje drugega ustreznega dela oz. mu omogočiti prekvalifikacijo oz. dokvalifikacijo. S podpisom tripartitne pogodbe z dne 15.11.1991 je tožniku zagotovila opravljanje prekvalifikacije. Med trajanjem prekvalifikacije so tožniku pravice iz delovnega razmerja mirovale, kar pomeni, da je bila tožena stranka dolžna po končani prekvalifikaciji vzeti tožnika nazaj na delo. Zaključek delovne knjižice je bil potreben le zato, ker mu je v času prekvalifikacije nadomestilo plače in tudi vse prispevke in davke v začetku plačevala Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju Skupnost), kasneje za Zavod. Za odločitev o obveznosti delodajalca, da obdrži delovnega invalida na delu, je glede na 2. odstavek 140. člena ZPIZ/92, po mnenju pritožbenega sodišča pomembem poleg trenutka nastanka invalidnosti tudi trenutek, ko delovni invalid po končani poklicni rehabilitaciji pridobi pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo. V trenutku, ko je tožnik to pravico pridobil je namreč veljal ZPIZ/92, ki je v 2. odstavku 140. člena določil izjemo od načela trajnosti zaposlitve delovnega invalida. Ta določba razbremenjuje obveznosti do delovnih invalidov tistega delodajalca, ki zaposluje manj kot pet delavcev, če za delovnega invalida ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti. Pri takem delodajalcu namreč ni na razpolago delovnih mest, na katere bi delovnega invalida s preostalo delovno zmožnostjo lahko razporedil. Izjema pa za majhnega delodajalca seveda ne velja, če lahko delovnemu invalidu zagotovi drugo ustrezno delo. Od nobenega delodajalca pa ZPIZ/92 ne zahteva, da sistematizira novo delovno mesto, ki bi ustrezalo delavčevi preostali delovni zmožnosti, saj se tudi v primeru, če delodajalec zaposluje več kot pet delavcev na podlagi 1. odstavka 140. člena delovni invalid prezaposli s pomočjo delodajalca in zavoda za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti tudi do odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 719532, z dne 12.1.1998, s katero je Zavod tožniku priznal nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.12.1997 dalje. Ta odločba bi bila za odločitev o zahtevku tožnika lahko pomembna, če bi se ugotovilo, da je že sam Zavod toženo stranko obravnaval skladno z 2. odstavkom 140. člena ZPIZ/92 kot majhnega delodajalca, za katerega načelo trajnosti zaposlitve delovnih invalidov ne velja. Presoja o izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 140. člena ZPIZ/92 je namreč v pristojnosti Zavoda. Presojo pa opravi ob odločanju o pravici do ustreznih nadomestil, katerih plačevanje po 2. odstavku 140. člena ZPIZ/92 preide nanj, če gre za majhnega delodajalca. Prav tako naj sodišče prve stopnje preveri, kakšno nadomestilo je tožnik od 1.12.1995 do 30.11.1997 prejemal pri Zavodu za zaposlovanje Slovenije, kar navaja tožena stranka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 3. odstavka 310. člena ZPP-77. ZPP-77, ZPIZ/83 in Statut je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).