Jedro

Za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bila kasneje v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita, bi bila podana le, če bi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pri svojem odločanju zavestno ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise. Ker to v tem sporu ni bilo ugotovljeno, tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.008,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določil postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo s trditvijo, da ni podana protipravnost, kot element odškodninske odgovornosti ter da protipravnost ne pomeni gole nezakonitosti, temveč je potrebna hujša zloraba inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trajanje obravnavanega postopka gre v škodo tožniku, saj je očitno, da je sodišče nameravalo tožbenemu zahtevku ugoditi, zatem pa je, sklicujoč se na sodno prakso (zadevi opr. št. Pdp 710/2010 in opr. št. VIII Ips 263/2012), tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 319/2008 ugotovilo, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar pomeni isto kot protipravno oziroma nedopustno. Tožnik ponovno opozarja na določilo 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec, po splošnih pravilih civilnega prava, povrniti delavcu škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom ali škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Tožnik je uspel dokazati vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Na povzročitelju škode je dokazno breme. Sodišče prve stopnje je na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejstev napravilo napačen zaključek. Sodišče je zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dana namerno ali iz malomarnosti, temveč je A.A. na podlagi prijave in prvega odstavka 45. člena ZDR moral zagotoviti delovno okolje, v katerem delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju. Tak zaključek je nerazumljiv, saj delodajalcu praktično ne bi bilo mogoče nikoli dokazati, da je odpovedni razlog fiktiven oziroma, da je postopal namerno ali iz hude malomarnosti, razen če bi to delodajalec sam izrecno priznal. Navedeni zaključek je posledica kršitve 8. člena ZPP. Dejstvo je, da je bila nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku namerna, da je bil odpovedni razlog fiktiven in da je delavka vodji enote podala lažno prijavo o spolnem nadlegovanju tožnika. Opozarja na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče najprej navaja, da je odločitev oprlo na izvedensko mnenje, v nadaljevanju pa, da se s posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče sploh ni ukvarjalo. Ta trditev je protispisna, saj iz listin v spisu izhaja, da je sodišče na stroške tožnika angažiralo izvedenko psihiatrične stroke. Tožnik vztraja pri trditvi, da mu je tožena stranka skušala namerno preprečiti sodno varstvo pravic z napačnim pravnim poukom. Tožniku je bila podana odpoved v obdobju, ko je bil že odpravljen vsak dvom v pravilnost pravnega pouka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbena trditev tožnika, da naj bi ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomenila isto kot protipravno oziroma nedopustno ravnanje, je v celoti nepravilna in neutemeljena. Tožnik ni podal niti trditvene, niti dokazne podlage za morebitno ugotavljanje dejanske protipravnosti, oziroma nedopustnosti pri ravnanju tožene stranke ob postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 125/2013 z dne 19. 4. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v nasprotju s predpisi zavestno ali s hudo malomarnostjo, zato je zaključilo, da je zahtevek tožnika neutemeljen.

Tožniku je tožena stranka podalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 319/2008 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 482/2009 z dne 22. 10. 2009. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 je bila razveljavljena. V konkretnem postopku tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Določba 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) nalaga delodajalcu, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja. V določbi 131. člena OZ so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivdo povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana.

Tožnik je odškodninsko odgovornost utemeljeval z zatrjevanjem, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita, kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, zato mu je odškodninsko odgovorna. Razlog razveljavitve je bil, da tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Odškodninska odgovornost tožene stranke bi bila podana le, če bi bilo ugotovljeno, da je pri svojem odločanju zavestno ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise. Ker sodišče prve stopnje to ni ugotovilo, je pravilno zaključilo, da je zahtevek tožnika neutemeljen.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje najprej navaja, da je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, v nadaljevanju pa, da se s posledicami odpovedi sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je sicer v resnici navedlo, da je odločitev oprlo tudi na izvedensko mnenje, dejansko pa ni presojalo obsega škode, glede na zaključek, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je le izvedlo predlagane dokaze, zato mu ni mogoče očitati kršitve postopka.

Pritožba neutemeljeno izpodbija pravilno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri zapisu napačnega pravnega pouka ni ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je zakonodaja na tem področju izrazito nekonsistentna in veljajo različni postopki, ki se nanašajo na varstvo pravic iz delovnega razmerja. Splošno znano dejstvo je, da v praksi pogosto prihaja do dvomov v zvezi s pravilnim postopkovnim uveljavljanjem varstva pravic delavcev. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ne gre za namerno napačen zapis pravnega pouka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).