Jedro

Zakon ne pove, kaj je nevarna dejavnost. Omeji se le na učinke takšne dejavnosti, kadar pride do škode zaradi nje. Tako predpisuje, da se za škodo v dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in nadalje, da se domneva, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti (173. člen ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (prvi odstavek 174. člena ZOR). Kaj slednja kot pravni standard pravzaprav pomeni, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik. Iz opisanih skopih zakonskih določb je mogoče sklepati, da je nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej da gre za dejavnost, ki povzroča več poškodb kot običajne dejavnosti. Torej mora po splošnem družbenem pojmovanju odstopati od drugih dejavnosti zaradi izpostavljenosti nastanku škode.

V obravnavanem primeru se je pokazalo po eni strani, da samo prenašanje 20-kilogramskih kartonov ni nevarna dejavnost, ki bi terjala večjo pozornost osebe, ki jo opravlja, kakor je to običajno v vsakdanjem življenju. Po drugi strani tudi okoliščine, v katerih se je tožnica poškodovala, niso takšne, da bi njihov splet pomenil večjo nevarnost od povprečne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnica dne 3.7.1990 pretrpela med opravljanjem dela v Vzgojno varstvenem zavodu A. Č. Zavzelo je stališče, da je prenašanje in dvigovanje 20 ali več kilogramskih škatel v ozkem in zapolnjenem prostoru za žensko staro 47 let, ki hkrati opravlja tudi delo varuške in mora zato še hiteti, nevarno opravilo, še posebej, ker je morala kartone dvigovati v višino nad svojo glavo. Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi to delo opravljala fizično sposobna oseba.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Sprejelo je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ali gre za nevarno dejavnost ali ne, je potrebno presojati po danih objektivnih okoliščinah in v tem primeru je med njimi tudi to, da je bil čas počitnic, ko je bilo manj delavcev in je tožnica hitela z delom zato, ker je ta čas čuvala otroke druga delavka namesto nje.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da preširoko razlaga pojem nevarne dejavnosti, hkrati pa nakazuje tudi na subjektivno odgovornost zavarovanca. Obema sodiščema pa očita, da sta prezrli tožničin soprispevek k škodi. Ni dovolj presojati le konkretnih okoliščin, marveč je potrebno upoštevati še obče sprejemljive strokovne standarde in priporočila MOD in veljavna pravila glede dvigovanja bremen. Sicer ponavlja stališča, ki jih je zavzela že v pritožbi. Poudarja, da si je tožnica za delo izbrala čas, ko so bili otroci pri počitku. Če bi sodišči pravilno uporabili materialno pravo, bi morali zavrniti tožbeni zahtevek ali pa vsaj pripisati občuten tožničin soprispevek k škodi. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali spremeni tako, da pravično oceni razmerje deležev odgovornosti pravdnih strank, ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje nižjemu sodišču. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Zakon ne pove, kaj je nevarna dejavnost. Omeji se le na učinke takšne dejavnosti, kadar pride do škode zaradi nje. Tako predpisuje, da se za škodo v dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in nadalje, da se domneva, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti (173. člen ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (prvi odstavek 174. člena ZOR). Kaj slednja kot pravni standard pravzaprav pomeni, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik. Iz opisanih skopih zakonskih določb je mogoče sklepati, da je nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej da gre za dejavnost, ki povzroča več poškodb kot običajne dejavnosti. Torej mora po splošnem družbenem pojmovanju odstopati od drugih dejavnosti zaradi izpostavljenosti nastanku škode. Samega prenašanja 20-kilogramskih bremen v kartonih po takšnih merilih pač ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Umestna so v zvezi s tem revizijska opozorila, da je potrebno pri presoji nevarne dejavnosti upoštevati tudi predpise in priporočila v zvezi s tem. Tako konvencija Mednarodne organizacije dela št. 127 o največji teži tovora, ki ga sme prenašati posamezen delavec, skupaj s priporočilom št. 128 določa, da je največja teža, ki jo sme prenašati odrasel delavec, 55 kg, ta teža pa je za ženske nižja (drugi odstavek 7. člena konvencije). Naša država te konvencije sicer ni sprejela, ima pa v primerjavi z njo predpis, ki pomeni, gledano z delavčevega stališča, višjo raven tehničnega varstva pri delu. To je pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Ur. list SFRJ, št. 17/66), ki določa v 80. členu, da smejo ženske prenašati kosovne tovore samo, če tehta posamezen tovor največ 20 kg. Gotovo je, da takšna priporočila oziroma predpisi s področja tehničnega varstva pri delu sami zase ne pomenijo meje, do kod neka dejavnost ni nevarna, od tam naprej pa je. Vsekakor pa pomaga razpoznati dejavnost in jo opredeliti kot nevarno ali ne - ob upoštevanju še drugih okoliščin. Namen norm na področju tehničnega varstva pri delu je namreč prav preprečiti nastanek škod. Po povedanem tako ni mogoče označiti nošnje bremen do 20 kg kot nevarne dejavnosti same ob sebi.

Sklepati se da, da je takšno tudi stališče nižjih sodišč. Ti sta tudi pravilno razmišljali, da so za presojo, o kateri je beseda, pomembne tudi konkretne okoliščine primera. Vendar sta tu šli predaleč. Res je lahko delo v ozkem prostoru okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati, vendar mora biti ta v vzročni zvezi z nastankom škode, le-te pa sodišči nista odkrili ali vsaj ne tega pojasnili (tožnica: morda sem naredila neroden gib). To samo dejstvo, če ni (so)vzrok za nastalo škodo, ne šteje. Nadalje, res ni mogoče zanemariti subjektivnih okoliščin primera, vendar pa jih ne gre kar seštevati oziroma zidati drugo na drugo, tako da dosežejo raven nevarne dejavnosti. Tako je nesprejemljivo uvrstiti v sklop okoliščin, ki naj bi izkazovale nevarnost dejavnosti, da je šlo pri tožnici za žensko 47 let, da je zaposlena kot varuška, da je delo potekalo v času dopustov, da je hitela, ker je nekdo drug namesto nje čuval otroke itd. V obravnavanem primeru se je torej pokazalo po eni strani, da samo prenašanje 20-kilogramskih kartonov ni nevarna dejavnost, ki bi terjala večjo pozornost osebe, ki jo opravlja, kakor je to običajno v vsakdanjem življenju. Po drugi strani tudi okoliščine, v katerih se je tožnica poškodovala, niso takšne, da bi njihov splet pomenil večjo nevarnost od povprečne. Okoliščine, kot je ta, da tožnica ni bila primerna za takšno delo, da ji ni bila zagotovljena pomoč drugih delavcev ipd., so lahko podlaga za subjektivno odgovornost tožničinega delodajalca, v zvezi s čimer revizija pravilno opaža, da to nakazujeta tudi sodbi nižjih sodišč.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se je pokazal kot utemeljen, saj v tej škodni zadevi ne gre za objektivno odgovornost. Ker pa tožeča stranka uveljavlja kot podlago svojega zahtevka tudi subjektivno odgovornost toženkinega zavarovanca, s tega vidika pa nižji sodišči zadeve nista presodili in tako tudi ne dejanskega stanja temu ustrezno osvetlili, je bilo potrebno sodbi nižjih sodišč razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Poleg nakazanega bo moralo sodišče ob novem sojenju, če se bo izkazalo, da toženkin zavarovanec krivdno odgovarja, raziskati tudi zadevne okoliščine in zavzeti stališče o tem, ali ni tožnica tudi sama kaj prispevala k nastanku škode, na kar opozarja toženka ves čas postopka.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.