Jedro

Udeleženec je v domačem okolju odklanjal hrano, pijačo in zdravila že 14 dni, s čimer je tvegal nastanek življenjsko ogrožujočih stanj (dehidracija, izstradanje, zdravstveni zapleti pri telesnih bolezni). Te okoliščine predstavljajo hudo ogrožanje zdravja in življenja, kar je eden od pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se osebo A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. še najdalj do 29.3.2024.

2.Zoper ta sklep se je pritožila zadržana oseba po odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za zadržanje zavrne in predmetni postopek ustavi ali pa sklep razveljavi. Navaja, kdaj je po 9. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) dopustno pridržanje. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v ustavne in človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode, v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Zato mora biti sodišče pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za zdravljenje brez privolitve, toliko bolj skrbno, odločilna dejstva pa morajo biti ugotovljena z gotovostjo. Nujno je potreben obstoj konkretnih dejanj zadržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanjo ali za okolico. Šele ugotovitev konkretnih okoliščin, v katerih zadržana oseba resno ogroža sebe ali okolico, je podlaga za izbiro ukrepa, s katerim je mogoče odvrniti nevarnost, ki jo posameznik predstavlja zase ali za okolico. Čeprav so kognitivne sposobnosti pritožnika upadle, to samo po sebi ni razlog, da se ga zadržuje na varovanem oddelku psihiatrične klinike, prav tako ne depresivna motnja. Stanje oziroma ravnanje pritožnika ni posledica domnevnih duševnih bolezni, temveč je bila to posledica izražanja jeze na sinove oziroma težav s sinovi, ki so do pritožnika postali neugodni po prepisu polovice nepremičnine na partnerko z darilno pogodbo, kar je bilo narejeno pred kratkim. Pritožnik je v domačem okolju zadovoljivo funkcioniral, nikoli ni zataval ali se izgubil, padel, se izpostavil nevarnim okoliščinam v prometu itd., prav tako je bilo zanj doma dobro poskrbljeno, imel je zagotovljeno oskrbo in varstvo. Za pritožnika bi bilo možno poskrbeti v domu starejših občanov. Ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike se ne sme nadomestiti oziroma se uporabiti kot alternativa domači oskrbi ali oskrbi v domu za starejše občane. Izvedenka in sodišče okoliščine, pomembne za zadržanje v varovanem oddelku, ugotavljata zgolj hipotetično. Tovrstni ukrep ni namenjen preprečitvi ponovitvenih ravnanj. Partnerka pritožnika, do katere je pritožnik izkazal zgolj verbalno ravnanje, bi imela v primeru nasilja možnost zaščite po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini oziroma do drugih zakonsko predvidenih ukrepov. Pritožnik do partnerke ni bil fizično agresiven, temveč izvedenka to navaja zgolj hipotetično, kar ne zadostuje. Sodišče je navedlo zgolj hipotetične situacije, saj se pritožnik še nikoli ni izgubil, zataval, nepravilno ravnal z elektriko ali gospodinjskimi aparati.

Samomorilna ogroženost pri pritožniku ni izkazana. Pritožnik zelo kratek čas ni jedel, ker je bil razočaran in/ali jezen nad sinovi, kar ni nenavadno. V razgovoru je tudi povedal, da rad dobro je in zelo suvereno je povedal, kaj rad je. Prav tako izvedenka v mnenju navaja, da pritožnik ob pregledu ni avto ali heteroagresiven. Pritožnik hrane in pijače ni odklanjal toliko časa in tudi ne v takšni meri, da bi zaradi tega prišlo do življenjsko ali zdravstveno ogrožujočega stanja. Glede na ugotovljene okoliščine je ukrep zadržanja na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice pretiran (nesorazmeren) in glede na okoliščine, ki so navedene v sklepu sodišča, za pritožnika nepotreben. Ne gre za takšno vrsto in stopnjo ogroženosti, ki bi zahtevala poseben nadzor in zdravljenje pod posebnim nadzorom. Prav tako bi bilo mogoče zdravljenje z milejšimi ukrepi. Prisilna hospitalizacija je zadnja in edina možnost, saj naj se uporabi le, če nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili ZDZdr, glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5.Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke B. B., zaslišanju zadržane osebe, najbližje osebe C. C. ter zbrani listinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da sta pri udeležencu prisotni dve hudi duševni bolezni, in sicer kognitivni upad v sklopu Alzheimerjeve demence zmerne stopnje ter pridružena ponavljajoča se depresivna motnja, zaradi katerih je udeleženčeva presoja realnosti hudo motena, hudo moteno pa je tudi obvladovanje njegovega ravnanja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da udeleženec hudo ogroža svoje zdravje in življenje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da gre pri ugotovitvah sodišča zgolj za hipotetične situacije. Na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja najbližje osebe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je udeleženec v domačem okolju odklanjal hrano, pijačo in zdravila, s tem je tvegal nastanek življenjsko ogrožujočih stanj (dehidracija, izstradanje, zdravstveni zapleti pri telesnih bolezni - arterijska hipertenzija). V prej navedenih okoliščinah gre že za hudo ogrožanje zdravja in življenja, kar je eden od pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Ne gre torej zgolj za hipotetično situacijo. Iz obvestila direktorja izhaja, da je udeleženec odklanjal hrano in vodo že 14 dni, kar je dovolj dolgo obdobje, da je mogoče zaključiti, da gre za ogrožanje osebe. Ne drži torej pritožbena navedba o zelo kratkem času, ko udeleženec naj ne bi jedel in da se s tem ni ogrožal. Zlasti pri odklanjanju tekočine pa zelo hitro lahko pride tudi do dehidracije, kar je življenjsko ogrožujoče. Prav tako je glede na ugotovitve izvedenke pri udeležencu podana samomorilna ogroženost. Že hudo ogrožanje lastnega zdravja in življenja zadostuje za pridržanje, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi, da je udeleženec pred sprejemom povzročal hudo premoženjsko škodo, saj je skozi okno metal gospodinjske aparate in druge vrednejše stvari, pri čemer bi ob tem lahko poškodoval in s tem hudo ogrozil tudi zdravje in življenje drugih - mimoidočih ljudi. Tudi tu ne gre zgolj za hipotetično možnost, saj so se ti dogodki že dogajali in je zato pravilno predvidevanje, da bi se lahko tudi v bodoče. Tudi do partnerke je že izražal agresijo (verbalno), kar bi se po ugotovitvi izvedenke lahko v domačem okolju stopnjevalo. Tudi ta okoliščina je izkazana in omogoča zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje.

6.Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženec pri njih ne bi bil sposoben sodelovati. Glede na mnenje izvedenke pa je primerna tudi doba pridržanja v trajanju štirih tednov, da se v tem času ponovno uvede terapija in prilagodijo ustrezni odmerki zdravil, med drugim antidepresivi, ki za svoj učinek potrebujejo 4 tedne.

7.Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8.Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP1 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1Ur .l. RS, št. 26/1999 s spremembami

2Ur. l. RS, št. 16/2019