Jedro

Odločitev o odškodninski odgovornosti toženca kot delodajalca ni odvisna od odločitve o odgovornosti zavarovalnic. Čeprav obe sodišči obravnavata isti historični dogodek, je v vsakem postopku posebej treba odločiti o vprašanju odgovornosti za tožnikovo škodo. Na odgovornost toženca za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člena OZ), kar pa ne pomeni, da bi tožnik odškodnino prejel večkrat, temveč, da lahko zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej dokler ne bi bil popolnoma poplačan.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožniku plača odškodnino v višini 58.861,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.500,00 EUR od 10. 5. 2017 do plačila in od zneska 3.361,26 EUR od 24. 3. 2017 do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku za znesek 19.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 4.348,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega roka do plačila. Odločilo je, da je toženec dolžan na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati znesek 1.487,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o stroških. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Poškodbe, ki so mu zapustile trajne telesne bolečine, utemeljujejo prisojo višjega zneska odškodnine iz tega naslova. Sodišču prve stopnje očita, da v tem delu sploh ni ovrednotilo same izpovedi tožnika, ki je pojasnil, da je po nesreči čutil neznosne bolečine. Še vedno prestaja bolečine, zaradi katerih se prebuja ponoči, posledično mora še vedno ves čas jemati protibolečinske tablete. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 43 let, bil je mlad, zdrav in vitalen. Glede strahu je sodišče prve stopnje premalo vrednotilo izvedenski mnenji A. A. in dr. B. B. ter izpoved tožnika. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu, obdobje in intenziteto prestanega sekundarnega strahu ter sodno prakso v podobnih primerih bi moralo tožniku iz tega naslova prisoditi višjo odškodnino. Kot izhaja iz izvedenskih mnenj, so poškodbe tožniku zapustile trajne posledice, ki so zelo hude, tako na fizičnem kot na mentalnem področju. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so trajno zmanjšane. Imenovana izvedenca sta ugotovila, da je tožnik v posledici škodnega dogodka močno omejen pri vsakdanjih aktivnostih in bo zaradi tega trpel tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedencev sicer povzelo, ni pa jih ustrezno vrednotilo pri odmeri odškodnine, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na to, da so tožniku ostale brazgotina v predelu desne pete, brazgotina na zunanji strani levega stegna ter šepajoča hoja, je podan objektivni element skaženosti. Da zaradi tega duševno trpi, je tožnik jasno izpovedal, to pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja dr. B. B. Glede na velik obseg skaženosti sodišče prve stopnje ni odmerilo pravične odškodnine. Navaja sodno prakso v podobnih primerih, in sicer II DoR 381/2015 in II DoR 114/2019, v katerih je šlo za primerljiv obseg škode. Primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 78 povprečnih neto plač. Glede stroškov postopka navaja, da je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti kot višina zahtevane odškodnine. Glede temelja je uspel v celoti, po višini pa je uspel v 75 %, zato znaša skupni uspeh 88 %. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati celoten znesek za potne stroške zaradi pregleda pri izvedencih. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 14.500,00 EUR, tožencu pa naloži plačilo ustrezno višjih stroškov, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se zoper ugodilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja in vztraja pri obširnih navedbah, ki jih je podal že v odgovoru na tožbo in vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje, s katerimi zavrača odgovornost za škodni dogodek, ker so bili na gradbišču neposredno nadrejeni delovodje naročnika C. d. o. o., ki bi na podlagi podizvajalske pogodbe moral zagotoviti izvajanje del skladno s predpisi varnosti in zdravja pri delu, ter se odgovornosti razbremenjuje, ker je bila nezgoda povzročena s strani tretje osebe. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh navedb ni opredelilo. Napačno je ugotovilo, da je na strani toženca obstajala krivdna odgovornost za škodni dogodek, v katerem se je tožnik poškodoval. Napačno je povzelo utemeljitve iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ni se opredelilo do navedb, da je tožnik vložil tožbo iz iste dejanske in pravne podlage tudi pred Okrožnim sodiščem v Celju. Tožnik ne more zahtevati večkratnika odškodnine od različnih povzročiteljev škode. Do vloženih zapisnikov o glavnih obravnavi in prepisa zvočnega posnetka zaslišanja prič iz tega pravdnega postopka bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, saj kažejo na ekskulpacijo toženca ter na mnenje tožnika, da so za škodni dogodek odgovorne tretje osebe. V pritožbi ugovarja tudi zoper odmerjeno višino odškodnine za vse postavke nepremoženjske škode, saj je ta previsoka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Tožnik ni ponudil ustreznega dokaza, da je moral plačevati za tujo pomoč in nego in da mu je ta strošek dejansko nastal, saj iz ostalih dokazov izhaja, da ima tožnik družino, ki bi po vsej verjetnosti zmogla skrbeti zanj. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na prit0žbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev o krivdni odgovornosti toženca in obsegu nepremoženjske ter premoženjske škode. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

7. V tem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) odločalo o odškodninski odgovornosti toženca kot delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu 27. 7. 2014, v kateri si je hudo poškodoval levo nogo. Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je pri razkladanju plošč s palet zaradi premika stroja, katerega vilice so bile še vedno v odloženi paleti, na tožnika prevrnila paleta, težka približno eno tono.

8. Toženec v pritožbi uveljavlja, da je tožnik v zvezi z istim škodnim dogodkom v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki teče pod opr. št. P 505/2017, zahteval plačilo odškodnine od zavarovalnice D. d. d. kot prvotoženke, pri kateri je imel zavarovano odgovornost imetnik delovnega stroja E. E. s. p., ter od zavarovalnice F. d. d. kot drugotoženke, pri kateri sta imela zavarovano splošno odgovornost naročnik del G. in izvajalec del C. d. o. o. Odločitev o odškodninski odgovornosti toženca kot delodajalca ni odvisna od odločitve o odgovornosti zavarovalnic. Čeprav obe sodišči obravnavata isti historični dogodek, je v vsakem postopku posebej treba odločiti o vprašanju odgovornosti za tožnikovo škodo. Na odgovornost toženca za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člena OZ), kar pa ne pomeni, da bi tožnik odškodnino prejel večkrat, temveč, da lahko zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej dokler ne bi bil popolnoma poplačan. Porazdelitev notranjega razmerja med njimi pa je stvar solidarnih dolžnikov samih.

9. Sodišče prve stopnje je toženčeve navedbe, s katerimi je ugovarjal svoji odškodninski odgovornosti za škodni dogodek in nastalo škodo, ustrezno presojalo in nanje tudi odgovorilo. Zgolj zato ker jim ni sledilo, ne pomeni, da se do navedb ni opredelilo. Utemeljeno je sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca za varstvo pri delu, da bi se moral toženec z odgovorno osebo na gradbišču dogovoriti, kako se bo delo varno opravilo, česar pa ni storil, ter da toženec na dan škodnega dogodka ni opravljal strokovnega in doslednega nadzora, predvsem ni opozoril tožnika oziroma ni dal ustreznega navodila, da lahko opravi svojo nalogo razkladanja plošč s palet šele takrat, ko bi bila hidravlična roka z vilicami izvlečena izpod palete. Ob upoštevanju ugotovljene opustitve ustreznega navodila o varnem načinu opravljanja dela, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec svoje odgovornosti ne more razbremeniti s prevalitvijo odgovornosti na upravljavca delovnega stroja, ki je stroj premaknil, ko so bile vilice stroja še vedno v odloženi paleti, zaradi česar je prišlo do prevrnitve palete. Za nastanek škode je bila bistvena prav opustitev toženca. Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s soprispevkom tožnika ni podal nobene trditvene podlage, se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na siceršnje ugotovitve izvedenca o tem, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval s tem, ko je prehitro odšel do paletne enote ter jo pričel odvezovati in odpirati. Tovrstne pritožbene navedbe so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil toženec kot izvajalec zadolžen za ukrepe iz varstva pri delu, pri čemer je izhajalo iz vsebine 8. člena sklenjene pogodbe o opravljanju gradbenih storitev med družbo C. d. o. o. kot naročnikom in tožencem kot izvajalcem. Ob podanih vseh elementih iz prvega odstavka 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ je toženčevo pritožbeno vztrajanje pri razbremenitvi odgovornosti brez podlage, saj se ne more izogniti svoji odgovornosti do delavcev iz naslova zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu s sklicevanjem na opustitve izvajalca oziroma naročnika. Svojih obveznosti, ki jih ima kot delodajalec, namreč ni prenesel in jih tudi ne more prenesti na tretje osebe, zato siceršnje ugotovitve izvedenca o dolžnih ravnanjih odgovorne osebe na gradbišču, ki jih v pritožbi izpostavlja toženec, za odločitev o odškodinski odgovornosti toženca niso bistvene.

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel premaknjen zlom končnega (oddaljenega, distalnega) dela cilindričnega dela leve stegnenice, ki je zajemal tudi zlom notranjega čvrša leve stegnenice in je segal v sklepno površino končnega dela leve stegnenice, ter rano z raztrganjem in udarnino v predelu leve pete, je priznalo 21.000,00 EUR (17,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.500,00 EUR (3 plače) za strah, 27.000,00 EUR (22,5 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 4.000,00 EUR (3,3 plače) za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik v pritožbi graja takšno odmero in sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno ovrednotilo narave tožnikovih poškodb in njihovih posledic. Navaja dva primera sodne prakse, ki pa za odločitev nista relevantna, saj je treba poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nesreči pri delu, in njihove posledice, upoštevati kot celoto. Priznana odškodnina v skupni višini 55.500,00 EUR oziroma 46,3 plač ustrezno odraža poškodbo tožnika in njene posledice ter ne odstopa od primerljivih primerov sodne prakse (odločbe VSRS II DoR 105/2011, II Ips 436/2007, II Ips 488/2007, II Ips 606/2003). Prizadevanje tožnika za višjo odškodnino je, enako kot toženca za nižjo odškodnino neutemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju telesnih bolečin upoštevalo tako izvedensko mnenje medicinske stroke kot tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik stalne hude bolečine trpel 8 dni, nato občasne hude bolečine 4 tedne, stalne srednje hude bolečine 4 tedne, odtlej se mu pojavljajo občasne srednje hude bolečine in se mu bodo v prihodnje ob obremenitvah leve noge. Stalne lahke telesne bolečine je trpel 12 tednov in odtlej občasne lahke bolečine, ki jih še vedno trpi in jih bo tudi v prihodnje ob spremembah vremena in obremenitvi leve noge. Tožnik je bil večkrat hospitaliziran v skupnem trajanju 26 dni, opravil je več kontrolnih pregledov, RTG slikanj, 3 CT preiskave, 3 operativne posege v splošni in lokalni anesteziji, scintigrafijsko preiskavo skeleta, opravljal je preveze, dolgotrajno je jemal protibolečinska zdravila, prejemal je injekcije v koleno in podkožje, nastavljen je imel venski kanal, prejemal je infuzije, odstranjeni so mu bili drenažna cevka, kožne sponke ali šivi, imel je 31 fizikalnih terapij, izvajal je vaje za izboljšanje gibljivosti, hladil je koleno in stegno ter konstantno uporabljal dve bergli. Zdravljenje je bilo zaključeno ob koncu julija 2016, ko so bile opravljene diagnostične preiskave in posegi, po katerih ni bilo več mogoče pričakovati izboljšanja tožnikovih težav.

13. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, čemur pritožba niti ne oporeka, da je tožnik v škodnem dogodku trpel hud primarni strah, ki je trajal od prevrnitve palete nanj do končanega reševanja izpod palete, stalen hud sekundarni strah 10 dni, občasen hud sekundarni strah 4 tedne, stalen srednje hud sekundarni strah 2 tedna, občasen srednje hud sekundarni strah sprva pogosteje, nato redkeje približno dve leti, stalen lažji sekundarni strah 8 tednov, občasen lažji sekundarni strah pa trpi vse do danes in ga bo trpel tudi v prihodnje.

14. Tožnik dejansko v pritožbi le povzame ugotovitve sodišča prve stopnje glede telesnih bolečin in strahu ter meni, da vse okoliščine utemeljujejo višjo odškodnino, kar ni utemeljeno. Protispisno navaja, da sodišče ni ovrednotilo same izpovedi tožnika o tem, da je po nesreči čutil neznosne bolečine. Intenziteta in trajanje bolečin so bile objektivizirane v izvedenskem mnenju, pri čemer je ugotovljeno, da so stalne hude telesne bolečine trajale 8 dni, kar je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo. Enako velja tudi za tožnikovo doživljanje strahu.

15. Tudi glede priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba tožnika zgolj povzema vse tisto, kar je pravilno ugotovilo in pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljene posledice in omejitve, ki jih ima tožnik, je tudi v tem delu zavzemanje tožnika za višjo odškodnino neutemeljeno. Zaradi nesreče pri delu so pri tožniku podane trajne posledice tako na fizičnem kot tudi na duševnem področju, kar je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo. Povzelo je izvedensko mnenje medicinske stroke, da je tožnik v vsakdanjem življenju težje pokreten, čas hoje se mu podaljša in vanjo mora vložiti več psihičnega in fizičnega truda. Omejen je predvsem pri hoji po neravnem in po stopnicah in močno oviran pri hoji po lestvi. Ne zmore hoje v hribe in ni sposoben teka, iger z žogo, delno je lahko omejen pri kolesarjenju. Zaradi posledic škodnega dogodka je zelo omejen pri gradbenih delih, ki zahtevajo klečanje ali čepenje, ali pa teh del sploh ne zmore. Prav tako ne more opravljati del na gradbenih odrih, lestvah ali del na višini. Enako velja za dela, pri katerih je potrebna hoja, daljša stoja ali daljše nepremično sedenje. Tožnik tudi ne zmore prenašati bremen in dvigovati težjih bremen. V posledici nesreče pri delu je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pravilno je upoštevalo tudi mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, da tožnik trpi za depresivno razpoloženjsko motnje z dodatnimi simptomi anksioznosti, zaskrbljenosti, njegovo širše funkcioniranje pa ustreza znakom trajne prilagoditvene motnje. Depresivno razpoloženje, tesnoba in zaskrbljenost ga ovirajo tudi pri vsakdanjih aktivnostih, zato duševno vsakodnevno trpi. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 43 let. 16. Nadalje se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Poudarja, da ima brazgotino na zunanji strani levega stegna ter šepajočo hojo, zaradi česar trpi duševne bolečine, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Ugotovilo je, da šepajoča hoja in brazgotina na zunanji strani levega stegna v velikosti 23 centimetrov predstavljata trajno spremembo zunanjosti tožnika (objektivni kriterij skaženosti), ob tem pa zato trpi duševne bolečine, pri čemer je upoštevalo izpoved tožnika, da se zaradi svojega šepanja in bergel počuti nelagodno, saj ga ljudje gledajo drugače, zato ob hoji ne vzpostavlja očesnega kontakta z nikomer, prav tako mu je nelagodno zaradi brazgotine, ki jo zakriva s hlačami (subjektivni kriterij skaženosti). Njegovo pritožbeno poudarjanje tricentimetrske brazgotine v predelu desne pete ter vidne oslabelosti mišic levega stegna oziroma za 3 centimetre zmanjšanem obsegu levega stegna, so neutemeljene, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se tožnik prav zaradi tega počutil neprijetno ter da bi vzbujal pozornost okolice.

17. Primera sodne prakse, ki ju izpostavlja pritožba, in sicer zadevi VS002632 - II DoR 381/2015 in VS00023319 - II DoR 114/2019 (v obeh je predlog za dopustitev revizije podal tožnik, ki si je prizadeval še za višjo odškodnino; predlog je bil zavrnjen), ne potrjujeta tožnikovih navedb o prenizki odškodnini, saj ne gre za primerjiva primera, kot je tožnikov. V obeh zadevah je šlo za hujše poškodbe, ki niso obsegale zgolj poškodbe stegnenice, ter za hujše posledice, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so bile bolj intenzivne kot pri tožniku, saj sta bila oškodovanca dlje časa hospitalizirana in sta imela več operativnih posegov. Navedeni zadevi odstopata tudi pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, zlasti v dejstvu, da je oškodovanec postal tudi invalid I. kategorije invalidnosti (II DoR381/2015), drug oškodovanec pa ima blaga odstopanja na področju pozornostnega sistema in verbalne fluentnosti (II DoR 114/2019).

18. Neutemeljeno je zavzemanje toženca, da se zniža višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo zgolj pavšalno izpodbija, češ da je previsoka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso, pri čemer ne navaja nobene zadeve, ki bi bila po dejanski podlagi primerljiva s tožnikovo. Sodišče prve stopnje je navedbo, da tožnik ni ponudil dokaza, da je moral plačevati za tujo pomoč in nego oziroma da mu je ta strošek dejansko nastal, v celoti pravilno zavrnilo. Kot je obrazložilo, je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da gre oškodovancu pravica do odškodnine za tujo pomoč in nego tudi takrat, ko dejanski izdatki niso nastali. Če je namreč oškodovancu glede na njegovo stanje potrebna tuja pomoč, je družinski člani oziroma prijatelji niso dolžni opravljati brezplačno v korist povzročitelja škode. Zato je tožniku sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo to premoženjsko škodo.

19. Glede stroškov postopka si tožnik v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje potnih stroškov, ki jih je imel v zvezi s prihodom na pregled k izvedencu medicinske stroke A. A., saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni navedel kraja pregleda, ki ga prav tako ni moglo ugotoviti iz podatkov v spisu. Potni stroški zaradi pregleda pri izvedenki psihiatrične stroke dr. B. B. pa so bili izkazani, sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno število kilometrov pravilno priznalo te stroške ob smiselni uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami). Za prisojo višjih stroškov, kot velja za povrnitev potnih stroškov pooblaščencu po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), ni podlage. Zmotno se zavzema, da bi sodišče ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini, saj tudi za to ni podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj. Ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (VSRS sodba II Ips 563/2008). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve višjih sodišč, saj je ta sodna praksa v delovnih sporih presežena (prim. odločbe VDSS Pdp 821/2010, Pdp 487/2010, Pdp 76/2014, Pdp 329/2015, Pdp 108/2021, Pdp 141/2021).

20. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).