Jedro

Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, saj pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši opisane interese upnikov, ga mora sodišče razrešiti. Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost, razrešitev, kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti. ZFPPIPP izrecno ne določa, kaj so hujše kršitve obveznosti, zaradi česar mora tehtanje, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je treba upravitelja razrešiti (ali so na mestu le druge (disciplinske) sankcije), opraviti sodišče. To pomeni, da mora opraviti celovito oceno opravljanja funkcije upravitelja, gledano v celoti, in ne zgolj parcialno. Prav vsaka zamuda roka še ne pomeni take kršitve, da bi bila razrešitev upravičena.

Zgolj nestrinjanje pritožnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice ne morejo biti razlog za njeno razrešitev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika za razrešitev upraviteljice.

2. Zoper sklep je iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo upnik ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za razrešitev stečajne upraviteljice ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Namen stečajnega postopka je ustrezno urediti pravna razmerja med stečajnim dolžnikom, ki nima dovolj premoženja, da bi v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, oziroma je njegov finančni položaj tako slab, da je izpolnitev njegovih obveznosti ogrožena, in skupnostjo njegovih upnikov. V javnem interesu je ureditev, ki upnikom takšnega dolžnika omogoča posebno obravnavanje. Smisel te ureditve je, da v okoliščinah, ko dolžnikovega premoženja ni dovolj za celotno poplačilo vseh njegovih upnikov, ti na organiziran način dosežejo (vsaj) sorazmerno in hkratno poplačilo svojih terjatev iz izkupička, doseženega z unovčenjem vsega dolžnikovega premoženja, dolžnik, ki je pravna oseba, pa ob zaključku stečajnega postopka preneha (dr. Nina Plavšak v ZPPSL s komentarjem GV Ljubljana 2000, str. 65).

5. Zaradi uresničitve navedenega veljajo v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načelo hitrosti postopka. Da bi se v stečajnem postopku zagotovilo navedeno v čim večji meri, ZFPPIPP predvideva, da med stečajnim postopkom vodi posle stečajnega dolžnika poseben organ, to je stečajni upravitelj. ZFPPIPP v 97. členu opredeljuje položaj in pristojnosti upravitelja v stečajnem postopku, v nadaljnjih določbah 98., 99. in 100. člena ZFPPIPP pa so podrobneje opredeljene konkretne obveznosti upravitelja.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo očitke pritožnika, s katerimi le-ta utemeljuje predlog za razrešitev stečajne upraviteljice, čeprav drži, da na prav vsako njegovo navedbo v zahtevi za razrešitev ni odgovorilo. Drži tudi pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do zamude v zvezi s preizkusom terjatev, ne pa tudi do zamude vseh ostalih rokov, vendar je pritožnik v zahtevi za razrešitev izrecno uveljavljal le zamudo 3 dni pri predložitvi osnovnega seznama preizkušenih terjatev ter zamudo 50 dni pri predložitvi dopolnjenega seznama.

7. Glede delnega otvoritvenega poročila z dne 26. 2. 2013 je pritožnik kronološko navedel datume (priprava poročila 26. 2. 2012, objava 28. 2. 2013, potek roka 22. 2. 2013), vendar pa je poročilu ugovarjal vsebinsko, ne pa zaradi zamude pri pripravi. Toda tudi če bi uveljavljal zamudo (pa je ni), le-ta ni takšna, kot jo pritožnik poskuša prikazati: 22. 2. 2013 je bil petek, otvoritveno poročilo pa je upraviteljica predložila v torek, 26. 2. 2013. 8. Glede popravka osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 2. 4. 2013 je pritožnik „domneval“, da je upraviteljica zamudila tudi s predložitvijo le-tega, zgolj „domneval“ pa je tudi, da je zaradi zamujanja priredila datum na popravku, glede na to, da ga je sodišče prejelo šele 15. 4. 2013. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče obvestilo upravitelju o ugovorih proti osnovnemu seznamu o preizkusu terjatev (r.št. 96) izdalo 21. 3. 2013. Ni jasno, na čem je pritožnik v zahtevi za razrešitev temeljil svoje „domneve“, tudi v tem primeru pa velja, da zgolj navajanje datumov in pritožnikove „domneve“ same po sebi ne dokazujejo ničesar.

9. Glede dopolnjenega seznama preizkušenih terjatev je pritožnik trdil, da je zamuda znašala 50 dni. Tudi ta očitek ne drži, saj je bilo obvestilo upravitelju o ugovorih o prerekanju terjatev (r.št. 106) izdano 22. 5. 2013, z njim pa upraviteljica pozvana k predložitvi dopolnjenega seznama. Le-tega je upraviteljica predložila 24. 5. 2013 (r. št. 107). Niti v tem primeru ni jasno, od kod pritožniku datum 4. 4., ko naj bi po njegovem mnenju potekel rok za predložitev, saj je rok iz tretjega odstavka 63. člena ZFPPIPP po podatkih iz spisa potekel šele 15. 5. 2013. 10. Glede dopolnitve otvoritvenega poročila je pritožnik navajal, da je upraviteljica pridobila cenilno poročilo cenilca A. A. z dne 17. 4. 2013, dopolnitev pa je predložila šele 29. 4. 2013. Pritožnik ni ne trdil ne dokazoval, da je upraviteljica cenilo poročilo prejela isti dan, kot ga je cenilec sestavil, torej že na dan 17. 4. 2013. Toda tudi če bi bilo temu tako, bi „zamuda“ znašala le 12 dni. Da gre pri datumu 29. 2. 2013 za pisno napako, pa je ugotovil že pritožnik sam.

11. Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, saj pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši opisane interese upnikov, ga mora sodišče razrešiti. (prim. ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 98). Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost (102. člen ZFPPIPP), razrešitev (118. člen ZFPPIPP), kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost (120.h člen ZFPPIPP). ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (prim. dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnil, str. 98).

12. Sodna praksa je izoblikovala stališče (prim. Cst 321/2013, Cst 512/2015), da je upravitelj lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti. ZFPPIPP izrecno ne določa, kaj so hujše kršitve obveznosti, zaradi česar mora tehtanje, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je treba upravitelja razrešiti (ali so na mestu le druge (disciplinske) sankcije), opraviti sodišče. To pomeni, da mora opraviti celovito oceno opravljanja funkcije upravitelja, gledano v celoti, in ne zgolj parcialno. Prav vsaka zamuda roka še ne pomeni take kršitve, da bi bila razrešitev upravičena. Zgoraj je pojasnjeno, da pritožnikove navedbe o zamudah v pretežnem delu ne držijo. Toda tudi če bi, po zaključku višjega sodišča nobena ni bila takega značaja, da bi vplivala na potek postopka ali uresničevanje pravic upnikov.

13. Zgolj nestrinjanje pritožnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Pritožnik se niti v pritožbi ne strinja s stališčem, da je pravni prednik pridobil ločitveno pravico drugega vrstnega reda, in čeprav navaja, da dejstva pravnomočne odločitve o vrstnem redu ločitvenih pravic še ni, to še ne pomeni, da lahko svoja nestrinjanja uveljavlja v okviru instituta razrešitve upravitelja. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik utemeljuje napačnost odločitev stečajne upraviteljice, ni opredeljevalo, ker za odločitev o njeni razrešitvi ne morejo biti relevantne.

14. Pritožnik s pritožbenimi razlogi, s katerimi vsebinsko nasprotuje posameznim odločitvam v tem postopku, ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

15. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.